Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pristojnih organov podjetja, na podlagi katerih je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenega izostanka z dela zaporedoma pet delovnih dni. Delavec je izostal zaradi vojnih dogodkov v Bosni. Štelo je, da je izostanek posledica višje sile, saj je bil zaprt v taborišču. Štelo je, da je prevzel tveganje nase, za primer, da se ne bo mogel vrniti pravočasno na delo. Organizacija ne more nositi posledic za svojevoljno ravnanje delavca. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča druge stopnje. Organizacija je delavcu odobrila dopust, ni pa ga v Bosno napotila. Delavec je vedel, da so v Bosni potekale vojne operacije, zato je prevzel nase tveganje, da se na delo ne bo mogel pravočasno vrniti. Zato je z dela izostal neopravičeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo sklepa pristojnih organov toženke, s katerima je bilo odločeno, da mu preneha delovno razmerje. Odločilo je, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Zoper odločbo se je pritožila toženka. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in je odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se izpodbijana odločba tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke ne ugodi, da se potrdi odločba sodišča prve stopnje in naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov postopka tožnika. Navajal je, da z dela ni izostal neopravičeno in da niso dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Navajal je, da ni vedel, da so v Bosni tako rekoč vojne razmere. Domov je šel z dovoljenjem toženke in oblasti, saj ni bilo potrebno potno dovoljenje, zato z dela ni izostal neopravičeno. Izpodbijana odločba ne pove, v čem je bila neopravičena odsotnost z dela. Tožniku je bila nezakonito odvzeta svoboda in ni ničesar zakrivil. Omenjeno zakonsko določilo ne omenja tveganja za odsotnost z dela in ker je tožnik izostal z dela zato, ker je bil odpeljan v taborišče, so bile zaradi odločitve sodišča druge stopnje v izpodbijani odločbi hudo kršene njegove pravice. Opozoril je tudi na stališče Ministrstva za delo Republike Slovenije, naj bi se delavcem, ki so bili vpoklicani v vojsko BIH, priznalo mirovanje delovnega razmerja za čas služenja v vojski.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi s katerimi izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje, niso utemeljeni. Navedba revizije, da izpodbijana odločba ne pove, v čem naj bi bila tožnikova odsotnost z dela neopravičena, s čemer naj bi bila storjena bistvena kršitev postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZZP, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je obrazložilo svojo določitev s tem, da je tožnik vedel, da so vladale v mesecu aprilu 1992 v Bosni tako rekoč vojne razmere in je s tem prevzel nase tveganje, da se morda ne bo mogel pravočasno vrniti na delo, če bo tja odpotoval. Toženka ni mogla nositi tveganja v zvezi z razmerami v tuji državi, v katero je odšel tožnik svojevoljno. Odločba torej ima razloge o odločilnih dejstvih.

Tudi kršitve materialnega prava zaradi napačne razlage določila 5. točke drugega odstavka 100. člena ZDR ni bilo. Tožnik je res žrtev razmer, ki so obstajale v Bosni v letu 1992, vendar te okoliščine ne morejo omajati prepričljive obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje, da obstajajo razlogi za prenehanje delovnega razmerja po tem določilu. Delodajalec in delojemalec sta enakopravna partnerja glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Tožnik je svojevoljno odšel v Bosno ter mu je tožena stranka odobrila dopust, ni pa ga tja napotila. Delavčeva dolžnost je, da dela in če na delo ne more priti zaradi razmer, ki jih je lahko predvidel, ko se je podal na območje vojnih operacij, ki so v omenjenem času v Bosni obstajale, je z dela izostal zaradi okoliščin na njegovi strani, saj na njegov izostanek z dela organizacija ni mogla vplivati. Za prenehanje delovnega razmerja iz omenjenega zakonskega določila je dovolj, da delavec izostanka z dela ne more opravičiti in organizacija ni dolžna dokazati, da je delavec z del izostal po svoji krivdi kot je to potrebno v disciplinskem postopku. Ministrstvo za delo je res priporočilo organizacijam, naj odredijo delavcem, ki so bili mobilizirani v vojsko BIH, mirovanje delovnega razmerja, vendar je šlo za priporočilo, ki ga organizacije niso bile dolžne upoštevati. Razen tega tožnik ni bil mobiliziran, ampak je bil v taborišču. Glede na povedano je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnik z dela izostal neopravičeno.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ker je izpodbijana odločba zakonita, je revizijo zavrnilo kot neutemljeno (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).