Jedro

Če odločbe o podelitvi koncesije zaradi njene narave ni možno izvršiti, ni možna odložitev izvršitve takega akta, niti ni možno izdati začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Brez verjetno izkazane potrebe (kot posebnega pogoja) tudi ni možno izdati takšne začasne odredbe po 2. odst. 69. čl. ZUS, ko bi začasna ureditev stanja pomenila zadržanje izvajanja celotne podeljene koncesije.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.4.1999

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v senatu prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se do izdaje sodbe v upravnem sporu zaradi koncesije, podeljene gospodarski družbi S.M.d.d. za uporabo radiofrekfvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije za dobo 15 let, odložila izvršitev odločbe o podeljeni koncesiji in obenem izbranemu koncesionarju (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) prepovedali vsi ukrepi v zvezi z uresničitvijo izpodbijane odločbe. V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da je odločba o podelitvi koncesije upravna odločba, izdana v skladu z določbo 4. odstavka 17. člena Zakona o komunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 in 45/97 - odl. US). Ker se po isti določbi medsebojna razmerja med toženo stranko in izbranim koncesionarjem uredijo s koncesijsko pogodbo, to pomeni, da se določba o podelitvi koncesije ne more izvršiti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato po presoji sodišča odložitev izvršitve takega akta po določbah ZUP ni mogoča, kar pomeni, da tudi ni mogoče izdati začasne odredbe z odložitvijo njene izvršitve po 69. členu ZUS. Ker bi v konkretnem primeru predlagana začasna ureditev stanja pomenila odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, ta pa ni možna že po 1. odstavku 69. člena ZUS, izvršbe tudi ni možno odložiti po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS.

Pritožnik v pritožbi navaja, da stališče izpodbijanega sklepa, da odložitev izvršbe izpodbijane odločbe ni možna, ni pravilna, saj gre za konstitutivno odločbo, s katero organ ustanavlja stranki določeno pravico. Izvršba te odločbe je odvisna od volje same stranke (upravičenca), zato izvršbe po 30. in 69. členu ZUS ni mogoče razumeti le kot prisilne izvršbe. To dokazuje tudi 4. odstavek 30. člena ZUS, ki omogoča odložitev izvršbe tudi iz drugih razlogov. Tudi ni pravilno stališče sodišča, da bi predlagana začasna ureditev stanja v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS pomenila odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, saj gre pri 1. in 2. odstavku 69. člena ZUS za dva popolnoma ločena pravna instituta, ki ju je nemogoče povezati tako kot je to storilo sodišče. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlagani začasni odredbi.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka in Državni pravobranilec RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in to niti po prvem niti po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, v nadaljevanju: 1. oziroma 2. odstavek).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem odločbe o podelitvi koncesije ni možno izvršiti po določbah ZUP, zaradi česar odložitev izvršitve takega akta ni možna, v posledici česar tudi ni možno izdati začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Pritožnik nima prav, ko zatrjuje, da izvršbe po 2. odstavku 30. in 1. odstavku 69. člena ZUS ni mogoče razumeti le kot prisilne izvršbe. Pravna ureditev odložitve izvršbe, kot jo določa ZUS, se nanaša prav na izvršbo, torej na prisilno izvršitev odločbe, kot je ta urejena v členih 270. in naslednjih ZUP. Če odločbe že zaradi njene narave ni mogoče izvršiti po določbah ZUP, pomeni, da tudi odložitev izvršbe ni mogoča. Tudi 4. odstavek 30. člena ZUS, na katerega se sklicuje pritožnik, se nanaša na (prisilno) izvršbo, vendar gre za pooblastilo pristojnemu organu, ki pa ne obsega pristojnosti sodišča po 1. odstavku 69. člena ZUS. Pritožnikovi ugovori v zvezi s podanostjo dejanskega stanja po 1. odstavku tako nimajo podlage.

Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbo, kolikor uveljavlja izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe kot začasno ureditev stanja. Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Taka zakonska določba in predpisan kratek rok za odločitev o začasni odredbi pomenita, da mora tožnik že v sami zahtevi jasno navesti, kakšno konkretno začasno ureditev stanja zahteva in tudi verjetno izkazati tako potrebo po ureditvi kot tudi nastanek hujših škodljivih posledic ter ponuditi dokaze.

Pritožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da gre pri 1. in 2. odstavku za dve različni možni obliki začasne odredbe, ki se razlikujeta tudi glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni. Zato - ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v to, ali je predlagana začasna odredba, kolikor temelji na 2. odstavku, dovolj jasna ali ne (saj ne navaja, kakšni ukrepi konkretno naj bi se prepovedali) - pa pritožnik po presoji pritožbenega sodišča, brez verjetno izkazane potrebe (kot posebnega pogoja), ne more uspeti s predlogom za izdajo takšne začasne odredbe, ki bi pomenila zadržanje izvajanja celotne podeljene koncesije, torej pomenila odložitev izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Njegova odločitev je zato pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.