Jedro

Ni pojasnjeno, ali bi tožnik v primeru, če bi bil vrnjen v izvorno državo sedaj, ko spopad nedvomno poteka, bil v nevarnosti, da bi bil mobiliziran v vojsko, sicer bi mu v nasprotnem primeru grozila pregon ali kazen, in ni pojasnjeno, ali bi v tem primeru lahko njegovo služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-856/2017/14 (1312-10) z dne 28. 3. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite. Odločila je tudi, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, da je v začetku leta 2011 vlada začela z vpoklicem mladih fantov, ki jih je oborožila in novačila kot vojake. Večkrat so ga novačili, da bi se pridružil vojski, vendar je vedno odklonil. Konec leta 2011 je zapustil šolanje, ker so mu rekli, da bo moral po maturi naravnost v vojsko. Leta 2013 je pobegnil iz države. Pobegnil je zaradi državljanske vojne, ki se je začela leta 2012 in traja še danes. Vojna poteka med oblastjo in hutijskimi uporniki. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred vojno, ki že več let divja v njegovi državi. Boji se novačenja v vojaške vrste tako s strani državnih oblasti kot hutijskih upornikov. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi se streljanje in bombardiranje dogajalo zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Njegove navedbe, da so ga novačili trije ali štiri oboroženi civilisti, ki naj bi bili Hutiji, se je po preučitvi informacij o izvorni državi izkazalo za neresnično. Prav tako ni prejel vpoklica državnih oblasti, navedbe o splošnem razglasu o tem, da se morajo vsi mladi po maturi zglasiti v vojsko, pa so se v primeru tožnika prav tako izkazale za lažne. Šole ni zapustil zaradi strahu pred odhodom v vojsko, ampak se je zaposlil v avtomehanični delavnici, kjer je delo mehanika brez težav opravljal štiri leta. V tem času mu ni bilo potrebno oditi v vojsko, množično novačenje pa se ni dogajalo ne na strani države ne upornikov. Spregledati pa ni mogoče dejstva, da se v času tožnikovega odhoda iz države vojna, ki traja še danes, niti ni začela. Tožnik v preteklosti v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju, niti mu ni neposredno grozilo in tudi v prihodnje njegov subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan, zato ni upravičen do podelitve statusa begunca.

3. Glede subsidiarne zaščite je tožena stranka preučila različna poročila in druge informacije o trenutnih razmerah o izvorni državi tožnika. Tožena stranka na podlagi preučenih informacij ugotavlja, da v Jemnu v nekaterih delih poteka oborožen spopad in da je njegova stopnja na velikem območju takšna, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo civilist samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih notranjih spopadih. Iz informacij o izvorni državi tožnika tudi izhaja, da se prebivalstvo Jemna srečuje s težko humanitarno situacijo. V primeru tožnika ni mogoče uporabiti inštituta notranje zaščite. Ni mogoče zaključiti, da bi v določenih delih Jemna obstajala manj ogrožena območja, kjer bi prosilci lahko varno živeli in bi se lahko pričakovalo, da bodo bivali brez strahu za svoje življenje. Glede na takšne razmere ni mogoče podati ugotovitve, da v Jemnu obstaja možnost notranje zaščite. Iz vseh navedenih razlogov je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnik v tožbi navaja, da sprejema akt v delu, v katerem mu je bila priznana subsidiarna zaščita, vendar zaradi razlogov, ki jih v nadaljevanju navaja, meni, da ga je potrebno v celoti odpraviti. Najprej pojasnjuje, zakaj bi bilo potrebno v izreku izpodbijane odločbe posebej v dveh točkah odločiti o statusa begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite. Tožnik sprejema odločitev tožene stranke v delu, ko je ta zaključila, da se je kar potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, in v delu, ko je zaključila, da glede na njegove navedbe ni bilo pričakovati, da bi predložil kakršnekoli konkretne dokaze v podporo svojim izjavam. Ne sprejema pa zaključka tožene stranke, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v resničnost izjav prosilca. Tožena stranka je zaključila, da tožnik šolanja ni zapustil zaradi strahu pred vpoklicem v vojsko, saj bi ga po njegovih navedbah lahko vpoklicali po končani šoli oziroma po opravljeni maturi. Tožena stranka ni ugotavljala, ali je pogoj za vpoklic v vojsko uspešen zaključek šolanja, to je opravljena matura, ali pa je pogoj za vpoklic že zaključeno šolanje brez mature. Posledično tožena stranka ni verjela tožniku, da bi se moral priključiti vojski. Poleg tega tožena stranka ne verjame, da so tožnika v začetku leta 2013 v ... na domu obiskali oboroženi civilisti in ga novačili. Meni, da če bi to držalo, da bi to omenil že v prošnji za mednarodno zaščito. Vendar pa je spregledala, da je tožnik že med podajo prošnje izpovedal, da sta ga novačili obe strani. Razen tega je tožena stranka zavzela stališče, da se državljanska vojna v Jemnu ni začela leta 2012, kot je to navajal tožnik, ampak septembra 2014 ter zaostrila marca 2015, vendar pa je spregledala, da tudi iz njenih povzetkov izhaja, da so bili oboroženi konflikti že prej, saj je v letu 2014 državljanska vojna dobila širše regionalne razsežnosti. Tožnikove izjave tako niso v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Poleg tega je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem ko je svojo odločitev oprla na informacije o izvorni državi, ki jih je sama na več mestih pridobila, ne da bi jih posredovala v tožnikovo izjavo. Nadalje še navaja, da tožnik po naravi stvari ni mogel vedeti, da je relevantna okoliščina, kako hitro bo podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe tudi ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za neskladne. Tožnik je šele s tožbo v upravnem sporu dobil možnost, da pojasnjuje domnevno protislovnost svojih izjav. Tožena stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi je prišla do zaključka, da so tožnikove navedbe o splošnem razglasu o vpoklicu v vojsko lažne. Tožnik je že povedal, da se boji nevarnosti vpoklica in da mu v bodoče ob vrnitvi v izvorno državi grozi s tem povezano preganjanje. Četudi tožnik v preteklosti s tem ne bi imel težav, ni mogoče vnaprej zaključiti, da mu nevarnost takšnega preganjanja ne grozi v primeru vrnitve. V Jemnu divja vojna brez upoštevanja mednarodnega humanitarnega in vojnega prava. Tožnik je z navedbami, da se boji vpoklica v vojsko in njegovih posledic oziroma posledic izogibanja temu vpoklicu zatrjeval razloge preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka njegovim izjavam o strahu pred vojaško rekrutacijo ni sledila in jih je neutemeljeno ocenila kot neverodostojne. Pojem preganjanja je tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona. Pri tožniku gre smiselno za zavrnitev izpolnjevanja obveznosti služenja vojaškega roka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni bila dolžna izreka odločbe oblikovati v dveh točkah, s tem da bi se ena nanašala na priznanje statusa begunca, druga pa na status subsidiarne zaščite. Nadalje navaja, da je tožnik sam navedel, da je zaključil šolanje, ker se je bal vpoklica v vojsko. Ne glede na to, kdaj je zaključil šolanje in ali je pri tem pomembno, da je opravil maturo ali ne, je tožena stranka ugotovila, da četudi je predčasno končal šolanje, tega ni storil zaradi strahu pred vpoklicem, saj tudi kasneje vpoklica ni prejel. Po končanem šolanju je štiri leta delal in v tem času ni prejel nobenega osebnega poziva na služenje vojske. Očitno je, da šolanja ni zapustil zaradi strahu pred vpoklicem. Tožbeni argument, da je pogoj za vpoklic v vojsko opravljena matura, je absurden, saj bi v takem primeru bile neizobražene osebe in tiste, ki ne bi maturirale, oproščene služenja vojaškega roka. Tožnik ni predložil dokazov, da bi ga vabili v vojsko tako država kot Hutiji. Sicer pa so Hutiji zavzeli glavno mesto leta 2014 in marca 2015 napredovali proti jugu, zaradi česar jih leta 2013, ko naj bi tožnika že novačili v svoje vrste, v ... sploh ni bilo. Vsi spori, ki so pripeljali do vojnih razmer v Jemnu, so se začeli leta kasneje. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožnikom, da so oboroženi konflikti v Jemnu bili že prej in da je državljanska vojna v letu 2014 dobila širše razsežnosti. Kot izhaja iz informacij o izvorni državi, ki jih je priložil tožnik sam, se je vojna v Jemnu začela septembra 2014, ko so Hutiji zavzeli glavno mesto Sano. Tožnik je sam preko pooblaščenca predložil informacije o izvorni državi. Prav v teh delih je večkrat omenjeno, da vojna v Jemnu traja že od leta 2015 oziroma 2014, nikjer pa ni navedeno leto 2013. Tožena stranka je pridobila informacije o izvorni državi zgolj zato, ker je tožnik predložil različne časopisne članke slovenskih medijev. Njihovo vsebino je tožena stranka potrdila s poročili tujih, mednarodno priznanih in uveljavljenih organizacij. Njihova vsebina v ničemer ne odstopa od informacij, ki jih je predložil tožnik sam. Ker gre za isto vsebino, mu jih tožena stranka ni pošiljala v vednost. Tožena stranka se ne strinja s tožnikom, da bi mu morala pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjasni o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za neskladne. Pri tem mora tožena stranka opozoriti, da pri tožniku ni ugotovila neskladje v njegovih izjavah, ampak njegove izjave niso skladne z dostopnimi informacijami o izvorni državi. Tožena stranka informacij, da bi trenutno v Jemnu obstajala nevarnost vpoklica v vojsko ter da bi tožniku ob vrnitvi v državo obstajalo s tem povezano preganjanje, ni našla, predložil pa jih ni niti tožnik sam. Tožnik ni prejel nobenega vojaškega poziva. Tudi po stališču vrhovnega sodišča, ki ga je že večkrat izrazilo v primerljivih zadevah, je bistveni element oziroma predpogoj za opredelitev preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel osebni poziv pristojnih oblasti. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik podeljenega statusa subsidiarne zaščite ne izpodbija, torej ostaja odprto le še vprašanje, ali bi bilo potrebno tožniku priznati status begunca.

8. Kot je razvidno iz tožbe, smiselno pa tudi iz same prošnje, tožnik uveljavlja dejanje preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da je dejanje preganjanja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Iz besedila navedene določbe je razvidno, da mora biti hkrati podano več elementov, da je možno govoriti o tovrstnem dejanju preganjanja: prosilcu mora zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka groziti pregon ali kazen, zavrnitev služenja vojaškega roka se mora nanašati za čas spopada, služenje vojaškega roka bi lahko vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da element, da bi šlo za služenje vojaškega roka v spopadu, ni podan. Tožnik je namreč zapustil Jemen v letu 2013, ko po mnenju tožene stranke še ni bilo spopadov. Tožeča stranka upravičeno opozarja na to, da je pomembno tudi, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo v prihodnje grozi nevarnost preganjanja. Tožena stranka pa v obrazložitvi ni pojasnila, ali ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v smislu 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 v primeru vrnitve v izvorno državo v prihodnosti. Ni pojasnjeno, ali bi tožnik v primeru, če bi bil vrnjen v izvorno državo sedaj, ko spopad nedvomno poteka, bil v nevarnosti, da bi bil mobiliziran v vojsko, sicer bi mu v nasprotnem primeru grozila pregon ali kazen, in ni pojasnjeno, ali bi v tem primeru lahko njegovo služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Ni torej pojasnjeno, ali ima tožnik strah pred preganjanjem v prihodnosti in je zaradi tega izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena (kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da informacij, da bi trenutno v Jemnu obstajala nevarnost vpoklica v vojsko ter da bi tožniku ob vrnitvi v državo obstajalo s tem povezano preganjanje, ni našla, vendar pa tega v odločbi ni navedla in tudi pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da se izjasni o tem, da po njenih ugotovitvah nobena njena informacija ne kaže na to, da trenutno obstaja nevarnost vpoklica. Tožnik bi moral imeti možnost, da se do tega opredeli, kar bo potrebno upoštevati v ponovljenem postopku.

9. Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo, da je tožnik res že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite rekel, da naj bi ga v vojsko novačili obe strani (str. 7 prošnje).

10. Sodišče se strinja tudi s tožbeno navedbo o tem, da bi morala tožena stranka informacije o izvorni državi, ki jih je sama zbrala, pred izdajo odločbe poslati tožniku, da se o njih izjasni, in je bilo tudi zaradi tega kršeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP, ki določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Seznanitev tožnika z informacijami o izvorni državi, ki jih je tožena stranka sama zbrala, je še toliko večjega pomena tudi zato, ker je v eni od teh informacij govora o tem, da naj bi se nabor na obeh straneh začel že v letu 2011 (poročilo Yemen Times z dne 27. 10. 2011), to pa je ravno tisto, kar tožnik zatrjuje v prošnji oziroma so to okoliščine, ki so med strankama sporne in bi moral imeti tožnik možnost, da se do teh poročil izjasni.

11. Sodišče se prav tako strinja s tem, da tožena stranka ne bi smela tožniku šteti v škodo, da ni takoj podal prošnje za mednarodno zaščito na ozemlju EU, vendar pa to ni bil ključen razlog, zaradi katerega tožniku ni bil priznan status begunca, ampak ta, da tožena stranka ni sledila navedbam, da je tožniku grozil vpoklic v vojsko v času spopadov.

12. Tožeča stranka med drugim tudi izpostavlja to, da tožena stranka ni v dveh različnih točkah izreka odločala o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite. Sodišče se strinja s tem tožbenim ugovorom. Sodišče je seznanjeno z dosedanjo sodno prakso vrhovnega sodišča, iz katere izhaja stališče, da tožena stranka ni dolžna v mednarodni zaščiti odločiti v dveh točkah, kar izhaja iz predpostavke, da ZMZ-1 ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah (status begunca ali status subsidiarne zaščite), ne gre pa za dve pravici oziroma dva samostojna zahtevka. Toda v vmesnem času je prišlo do nove okoliščine, in sicer do izdaje sodbe Sodišča EU št. C 662/17, EG proti Sloveniji z dne 18. 10. 2018, ki jo je možno upoštevati le na tak način, da je treba o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb namreč sodbe Sodišča EU ni mogoče uresničevati. Za Sodišče EU ni bilo dvoma o tem, da je bila v omenjeni zadevi tožniku dejansko zavrnjena prošnja za pridobitev statusa begunca oziroma sam status begunca. V 45. odstavku navedene sodbe piše, da člen 46 (2) prvi pododstavek Direktive 2013/32 izrecno določa, da mora biti pravica do pravnega sredstva „načeloma predvidena tudi, kadar gre - kot v obravnavanem primeru - za odločbo, s katero je prošnja za pridobitev statusa begunca zavrnjena kot neutemeljena, vendar je priznan status subsidiarne zaščite“. V 67. odstavku pa je določeno, da mora imeti prosilec, če bi se glede zakonodaje države članice izkazalo, da pogoj v zvezi z dejansko enakostjo pravic in koristi, ki izhajajo iz zadevnih dveh statusov mednarodne zaščite, ni izpolnjen, kot velja za slovensko pravo glede pravice do prebivanja in nekaterih tako imenovanih nadaljnjih upravičenj, možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo, čeprav ta prosilec ne uveljavlja oziroma še ne uveljavlja ene od navedenih pravic, ki se na podlagi teh dveh statusov mednarodne zaščite različno priznavajo. Da gre za dva različna zahtevka, ki zahtevata vsak svojo odločitev, izhaja tudi iz besedila procesne Direktive 2013/32/EU in sicer določbe člena 2 (b), ki govori o prosilcu za status begunca in prosilcu za subsidiarno obliko zaščite, in določbe člena 46 (1) a (i), ki določa učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca ali statusom subsidiarne oblike zaščite. Tožnik v konkretnem primeru napačno odločitev zatrjuje le glede nepriznanja statusa begunca, s podelitvijo statusa subsidiarne oblike zaščite pa se strinja. Povsem mogoče je namreč, da oseba izpolnjuje tako pogoj za priznanje statusa begunca kot pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite in istočasno izpodbija le odločitev glede statusa begunca, saj meni, da mu gre več kot le status subsidiarne oblike zaščite. Iz navedenih razlogov mora tožena stranka na podlagi drugega odstavka 207. člena ZUP v izreku odločiti o vseh zahtevkih strank, tako o priznanju statusa begunca kakor tudi o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je tudi iz tega razloga sledilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku v primeru nespremenjenih okoliščin nemudoma po prejemu te sodne odločbe z delno odločbo priznati status subsidiarne zaščite, o statusu begunca pa mora ponovno odločiti v zakonskem roku 30 dni po prejemu sodne odločbe. S tem v zvezi se sodišče namreč strinja s navedbo tožeče stranke, da je navedeno obdobje podelitve statusa subsidiarne zaščite posledica dejstva, da je potrebno v čim večji meri vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če bi tožena stranka v dveh različnih točkah izreka odločila o statusa begunca in subsidiarni zaščiti in bi tožnik lahko brez kakršnegakoli posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva vložil tožbo zgolj zoper zavrnitev statusa begunca.

13. Sodišče je odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka z delno odločbo priznati tožniku status subsidiarne oblike zaščite, mu poslati poročila o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, v izjasnitev, in dopolniti obrazložitev, kot je navedeno v tej sodbi.

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V tem primeru namreč na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 daje zakon sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.