Jedro

Tožeča stranka v predmetnem postopku odškodninski zahtevek uveljavlja nasproti zavarovalnici, pri kateri je povzročitelj nezgode imel zavarovano svojo odgovornost, tak odškodninski zahtevek pa ni odvisen od dejstva, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, saj je zavarovalnica tožeči stranki kot tretji osebi udeleženi v prometni nezgodi odškodnino dolžna plačati v vsakem primeru, pri čemer ta njena obveznost izhaja iz pogodbenega razmerja s povzročiteljem škode. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bil predmetni pravdni postopek potreben zgolj zaradi ugotavljanja soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Zastaranje odškodninske obveznosti zavarovalnice je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi zastaralnega roka, ki je za zastaranje odškodninskih terjatev določen v prvem in drugem odstavku 352. člena OZ (triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok).

Natančna obravnava dopolnitve izvedenskega mnenja vodi k zaključku, da bi tožeča stranka, pripeta z varnostnim pasom, v škodnem dogodku utrpela še hujše poškodbe, takšne, zaradi katerih je lahko v nevarnosti tudi človeško življenje, saj ob prevračanju vozila varnosti pas ne bi v celoti preprečil nihanja telesa navzgor, kjer bi zaradi udarca v streho z veliko verjetnostjo nastale že zgoraj opisane poškodbe. Ob tem, ko sta dopolnitev izvedenskega mnenja sprejeli obe pravdni stranki, je potrebno kot pravilne sprejeti prvostopenjske zaključke, da neuporaba varnostnega pasu ni prispevala k obsegu poškodb tožeče stranke, zaradi česar dodatna sokrivda tožeče stranke za nastanek škodnega dogodka ne more biti podana.

Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki ni določilo roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je to storilo pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP.

Izrek

Pritožba tožeče

stranke se zavrne

in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi ,

pritožbi tožene

stranke pa se delno ugodi , v presežku se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovni odločitvi spremeni

tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: »Tožena stranka, je dolžna tožeči stranki A. B. plačati 9.738,53 (devet tisoč sedemsto osemintrideset 53/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 do plačila, v roku 15 dni.

V presežku, od prisojenih 9.738,53 EUR do vtoževanih 24.752,00 EUR in glede zahtevanih zakonskih zamudnim obresti od 28.5.2005 do 20.9.2005, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 435,58 (štiristo petintrideset 58/100) EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.« Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 223,77 (dvesto triindvajset 77/100) EUR stroškov postopka s pritožbo.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.938,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 do plačila, v presežku, do vtoževanih 24.752,00 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od 28.5.2005 do 21.9.2005, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo še k plačilu stroškov postopka tožeče stranke v višini 1.468,15 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je v predmetnem pravdnem postopku zahtevala plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi dne 28.5.2005. Nezgodo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je bil s sodbo Okrajnega sodišča... obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu Kazenskega zakonika (KZ) na štiri mesece zapora. Glede na navedeno odgovornost tožene stranke v postopku na prvi stopnji ni bila sporna, tako da je sodišče temelj tožbenega zahtevka presojalo le še z vidika morebitnega soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Tega je ugotovilo v višini 20% iz razloga, ker je tožeča stranka prisedla v vozilo k vinjenemu vozniku, zavrnilo pa je dodatni soprispevek v višini 20%, ki ga je tožena stranka uveljavljala, ker tožeča stranka v vozilu ni bila pripeta z varnostnim pasom, oziroma je pristala na vožnjo z vozilom, v katerem na mestu, kjer je sedela, varnostnega pasu ni bilo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo odškodnino v skupni višini 30.000,00 EUR, in sicer: njenemu zahtevku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sledilo v celoti in ji iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR, za strah ji je od zahtevanih 4.000,00 EUR priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je odmerilo zahtevanih 18.000,00 EUR, medtem ko je njen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova skaženosti zavrnilo, saj je ugotovilo da je slednji zastaran. Upoštevaje 20% sokrivdo tožeče stranke in valorizirane zneske že plačane akontacije odškodnine je tožeči stranki prisodilo odškodnino v skupni višini 14.938,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je tožena stranka prišla v zamudo v skladu 943. členom Obligacijskega zakonika (OZ), to je petnajsti dan po dnevu, ko je prejela predpravdni odškodninski zahtevek tožeče stranke.

Zoper prvostopenjsko odločitev se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v obsegu, ki je zanjo neugoden.

Tožeča stranka prvostopenjsko odločitev izpodbija v zavrnilnem delu, in sicer zgolj v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova skaženosti, pri čemer sprejema svoj soprispevek k nastanku škode v višini 20% in za to obliko nematerialne škode na pritožbeni stopnji zahteva še plačilo 1.600,00 EUR. Zatrjuje, da zahtevek iz tega naslova, ki ga je tožeča stranka postavila 26.2.2009, ob pravilni uporabi materialnega prava še ni zastaral. Pritožba izpostavlja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega je bil povzročitelj obsojen in se zato zavzema za presojanje ugovora zastaranje v skladu s 353. členom OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zastranje obravnavane odškodninske postavke bi tako nastopilo dne 28.5.2010 oziroma po preteku treh let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe, to je 12.4.2010. Glede na predstavljeno predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, »da tožeči stranki dosodi nadaljnji znesek odškodnine v višini 1.600,00 EUR s terjanimi obrestmi ter stroški pritožbenega postopka ali pa sodbo razveljavi.« Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del prvostopenjske odločitve (sporna vrednost je 14.938,53 EUR s pripadki) in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri podanem ugovoru sokrivde tožeče stranke v višini 20%, ker ta ni bila pripeta z varnostnim pasom. Nesporno je sicer, da se je tožeča strank peljala v osebnem avtomobilu znamke Renault Megane coupé, ki je registriran le za štiri osebe, zaradi česar na zadnjem sedežu na sredini varnostnega pasu ni bilo, vendar pa bi tožeča stranka morala, ko je ugotovila, da se v vozilu ne more pripasati, vožnjo odkloniti in bi tako preprečila nastanek škode. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. N. izhaja, da bi oškodovankina glava oziroma vratna hrbtenica ne bili pod delovanjem sile strehe, če bi tožeča stranka bila pripeta. Tožena stranka tako meni, da bi pri tožeči stranki izostale poškodbe, ki jih je zadobila v prometni nesreči in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni priznalo dodatnega 20% soprispevka tožeče stranke k nastali škodi in odmerjeno odškodnino temu ustrezno znižalo. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine za posamezne oblike škode, saj meni, da je le-ta ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga sicer ne graja, odmerjena previsoko, ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi po njenem mnenju primerna odškodnina znašala 16.500,00 EUR. Ob tem, ko povzema ugotovitve izvedenca glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, pri čemer posebej izpostavlja, da bo tožeča stranka v bodoče trpela telesne bolečine lahkega karakterja, meni, da bi bilo potrebno odškodnino za to obliko škode znižati na 5.000,00 EUR. Glede na to, da tožeča stranka ni trpela primarnega strahu, strah za izid zdravljenja pa je trajal tri mesece in je nato postopoma izzvenel, je primerna odškodnina zaradi pretrpljenega strahu 1.500,00 EUR. Po stališču pritožbe je previsoka tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sicer sledi izvedenskemu mnenju glede ugotovljenih trajnih posledic pri tožeči stranki, vendar izpostavlja, da je po njegovi oceni tožeča stranka zaradi trajnih posledic sicer prestajala duševne bolečine srednje hude intenzitete, ki so postopoma izzvenele, njeno duševno ravnovesje pa je bilo začasno prizadeto in ne trajno porušeno. Tožena stranka tako meni, da gre pri tožeči stranki za minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 10.000,00 EUR. Ob upoštevanju sokrivde tožeče stranke, ki jo je priznalo že sodišče prve stopnje in tiste, ki jo tožena stranka dodatno uveljavlja s pritožbo, ter valoriziranega zneska že plačane odškodnine se pokaže, da je tožena stranka svojo obveznost nasproti tožeči stranki v celoti poravnala in je tako potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Glede na navedeno tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, »da tožbeni zahtevek zavrne oziroma odškodnino ustrezno zniža, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega in pravdnega postopka.« Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranka ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, izpodbijana odločitev je sicer materialnopravno pravilna tako glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova skaženosti zaradi zastaranja kot tudi glede ugotovljenega soprispevka tožeče stranka k nastanku škodnega dogodka, zato v tem obsegu pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavljata oba pritožnika, ne more biti uspešen, je pa deloma utemeljena pritožbena graja višine priznane odškodnine za posamezne oblike nematerialne škode, saj je sodišče prve stopnje tožeči stranki le-to odmerilo previsoko, kar je narekovalo ustrezno spremembo prvostopenjske odločitve v obsegu, kot je razviden in izreka te sodbe.

K pritožbi tožeče stranke: Kot neutemeljeno je potrebno zavrniti pritožbeno stališče tožeče stranke, da je zastaranje odškodninskega zahtevka iz naslova skaženosti, ki ga je postavila s pripravljalno vlogo z dne 26.2.2009, potrebno presojati v skladu s 353. členom OZ, ki sicer ureja zastaranje odškodninskih terjatev za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem. V predmetni zadevi sicer ni sporno, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, saj je zoper zavarovanca tožene stranke – povzročitelja prometne nezgode - izdana pravnomočna kazenska obsodilna sodba, vendar pa tožeča stranka v predmetnem postopku odškodninski zahtevek uveljavlja nasproti zavarovalnici, pri kateri je povzročitelj nezgode imel zavarovano svojo odgovornost, tak odškodninski zahtevek pa ni odvisen od dejstva, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, saj je zavarovalnica tožeči stranki kot tretji osebi udeleženi v prometni nezgodi odškodnino dolžna plačati v vsakem primeru, pri čemer ta njena obveznost izhaja iz pogodbenega razmerja s povzročiteljem škode. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bil predmetni pravdni postopek potreben zgolj zaradi ugotavljanja soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Zastaranje odškodninske obveznosti zavarovalnice je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi zastaralnega roka, ki je za zastaranje odškodninskih terjatev določen v prvem in drugem odstavku 352. člena OZ (triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok).

K pritožbi tožene stranke: Še vedno v okviru presojanja temelja tožbenega zahtevka, ostajajo tudi na pritožbeni stopnji neuspešna pritožbena prizadevanja za uveljavitev dodatne sokrivde tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka, ker tožeča stranka v vozilu ni bila pripeta z varnostnim pasom. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. N. izhaja, da oškodovanka pripeta z varnostnim pasom sicer ne bi mogla pasti iz avtomobila skozi zadnje okno, vendar izvedenec ocenjuje, da bi ob gibanju vozila ob nesreči, ko se je streha vozila pri prevračanju deformirala, z veliko verjetnostjo udarila oziroma zadela v streho vozila, pri takšnem mehanizmu nastanka poškodbe pa pride do poškodb glave, in sicer do udarnin, prelomov lobanje, impresijskih prelomov lobanje in krvavitve v možgane. Tudi vratna hrbtenica je pri tem mehanizmu poškodbe izpostavljena, še posebej, ko varnostni pas preprečuje gibanje telesa. Tako bi lahko nastali prelomi vratnih vretenc ali izpahi, zaradi varnostnega pasu pa lahko pride tudi do poškodbe prsnega koša. Izvedenec ocenjuje, da je pri takih poškodbah lahko v nevarnosti življenje. Za konkretni primer na osnovi fotografij v prilogi kazenskega spisa K..., ki prikazujejo stanje vozila po škodnem dogodku, sicer meni, da je lok strehe nad zadnjim srednjim delom vozila, kjer je sedela tožeča stranka, skoraj normalne višine, zato oškodovankina glava in hrbtenica ne bi bili pod delovanjem sile strehe, na kar se v pritožbi sklicuje tudi tožena stranka, vendar pa nato dodaja, kar tožena stranka prezre, da to velja le v primeru, če je varnostni pas tako čvrst, da ne dopušča nobenega premikanja telesa navzgor, kar pa izvedenec ocenjuje kot nemogoče. Natančna obravnava dopolnitve izvedenskega mnenja tako vodi k zaključku, da bi tožeča stranka, pripeta z varnostnim pasom, v škodnem dogodku utrpela še hujše poškodbe, takšne, zaradi katerih je lahko v nevarnosti tudi človeško življenje, saj ob prevračanju vozila varnosti pas ne bi v celoti preprečil nihanja telesa navzgor, kjer bi zaradi udarca v streho z veliko verjetnostjo nastale že zgoraj opisane poškodbe. Ob tem, ko sta dopolnitev izvedenskega mnenja sprejeli obe pravdni stranki, je potrebno kot pravilne sprejeti prvostopenjske zaključke, da neuporaba varnostnega pasu ni prispevala k obsegu poškodb tožeče stranke, zaradi česar dodatna sokrivda tožeče stranke za nastanek škodnega dogodka ne more biti podana.

Delno utemeljena pa je pritožbena graja višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 30.000,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče (sicer le deloma) sledilo prizadevanjem tožene stranke po njenem znižanju, saj glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, katerim tožena stranke ne nasprotuje, odmerjeno odškodnino za posamezne oblike nematerialne škode ocenjuje kot previsoko, kar je narekovalo ustrezno spremembo prvostopenjske odločitve, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine, obe izraženi v 179. členu OZ. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, tako da se enaki primeri obravnavajo enako, različni pa različno. Slednjega načela sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ni ustrezno upoštevalo, ob tem ko je subjektivna doživljanja tožeče stranke zaradi posega v njeno duševno in telesno celovitost primerno ovrednotilo.

Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Ob upoštevanju trajanja in intenzitete telesnih bolečin, kot jih ocenjuje izvedenec (4 dni stalne hude telesne bolečine, 5 dni stalne srednje hude in 7 dni lahke telesne bolečine stalnega karakterja; stalne bolečine so nato preko pojemajočega tipa bolečin prešle v občasne, pogostost in intenziteta teh je bila v začetku velika, v šestih mesecih od nastanka poškodbe pa je pri oškodovanki glede občasnih fizičnih bolečin nastopilo stanje kot obstaja danes) in nevšečnosti, ki jih je tožeča stranka prestajala v teku zdravljenja (hospitalizacija v trajanju 10 dni, RTG in CT glave ter RTG desnega ramena, kar je vse povezano s škodljivimi vplivi ionizirajočih sevanj, oskrba poškodbe nosu v splošni anasteziji, trikrat kontrola pri kirurgu, obravnava pri nevrologu in psihologu, jemanje analgetikov in antibiotikov, tablet za spanje, kar vse izhaja izvedenskega mnenja in priložene zdravstvene dokumentacije) je po oceni pritožbenega sodišča primerna satisfakcija za to obliko škode odškodnina v višini 7.000,00 EUR. Pri tem ne gre prezreti, da bodo telesne bolečine pri tožeči stranki zaradi trajnih posledic poškodb trajale tudi v bodoče, kar priznava tudi pritožba, in izpostavlja, da gre za občasne telesne bolečine lahkega karakterja, čemur v celoti ni mogoče slediti. Izvedenec ugotavlja, da ima oškodovanka občasne glavobole kot posledico pretresa možganov, občasne bolečine v desnem ramenu pri dvigovanju bremen in pri aktivnih gibih nad nivojem ramena, prav tako ima bolečine v predelu desnega kolka. Opisane občasne bolečine ocenjuje kot trajno posledico poškodb, intenziteto teh pa ocenjuje pretežno kot lahko, lahko pa se stopnjuje tudi do srednje hudih telesnih bolečin. V skladu s 182. členom OZ sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda nastajala tudi v bodočnosti. Ob tem ko je izvedenec zgoraj opredeljene opisane telesne bolečine jasno opredelil kot trajno posledico poškodb, pa je potrebno upoštevati tudi, da bo tožeča stranka, ki je bila na dan prometne nezgode stara šele 17 let, te bolečine trpela vse svoje življenje. Glede na predstavljeno pritožbenemu predlogu po znižanju odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na 5.000,00 EUR ni mogoče slediti, in je pritožbo tožene stranke v tem obsegu potrebno zavrniti.

Iz naslova utrpelega strahu je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Glede nato, da tožeča stranka primarnega strahu ni trpela, saj je bila ob poškodbi v nezavesti, je priznana odškodnina previsoka. Ko se je začela zavedati svojega stanja, je pa prestajala strah za izid zdravljenja, ki je bil intenziven v obdobju treh mesecev, nato pa je postopoma izzvenel, ko se je oškodovanka morala soočati z dejstvom, da bodo ostale nekatere trajne posledice. Tudi ob upoštevanju subjektivnega doživljanja tožeče stranke, kateri tudi pritožbeno sodišče verjame, da se je zaradi poškodbe glave prestrašila za življenje, pa kot pravično denarno odškodnino za to obliko škode ocenjuje znesek v višini 1.500,00 EUR, tako da je pritožbena graja za to obliko škode v celoti utemeljena.

Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo odškodnino v višini 18.000,000 EUR. Pritožba se sklicuje na mnenje izvedenca, ki ocenjuje, da je bilo duševno ravnovesje tožeče stranke začasno prizadeto in ne trajno porušeno ter meni, da gre za minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot primerno odškodnino iz tega naslova pa ocenjuje znesek v višini 10.000,00 EUR. Izvedenec v svojem mnenju sicer res navaja, da je tožeča stranka zaradi posledic poškodbe prestajala duševne bolečine srednje hude intenzitete, ki so postopoma izzvenele, njeno duševno ravnovesje je bilo začasno prizadeto, vendar ocenjuje, da ni bilo trajno porušeno, vendar pa v mnenju hkrati jasno zavzame stališče, da je predmetni škodni dogodek pri tožeči stranki pustil trajne posledice. Navaja, da je njena sposobnost za splošne življenjske aktivnosti zmanjšana, tako zaradi posledic možganskih poškodb, preloma nosu, kot tudi poškodbe desnega ramena. Te posledice v svojem mnenju tudi natančneje opredeli. Navaja, da so zaradi poškodbe glave s pretresom možganov oškodovanki ostali občasni glavoboli in postkomocionalni sindrom, ki se kaže tudi z drugimi znaki kot so pozabljivost, psihična iritabilnost. Kot trajna posledica poškodbe sklepa med desno ključnico in lopatico je ostal delni izpah tega sklepa, zaradi česar je gibljivost desnega ramena omejena in se pojavljajo bolečine pri obremenjevanju rok nad nivojem ramen, kot posledica preloma nosu pa je tudi slabši pretok zraka skozi levo nosnico. Ob tako opisanih kliničnih znakih je verjeti tožeči stranki, da je njeno življenje po škodnem dogodku v določeni meri spremenjeno in da določenih opravil sedaj več ne zmore oziroma jih zmore le ob povečanem naporu oziroma ob spremljanju bolečin. Tožeča stranke je izpovedala, da zaradi posledic nesreče ni mogla dokončati študija, saj se zaradi poškodbe glave za učenje ni mogla zadosti skoncentrirati, prav tako se ne sme več gibati na soncu. Dejala je, da je bila pred nezgodo aktivna, ukvarjala se je s športom, plavanjem, česar sedaj več ne more početi ima pa tudi težave s spanjem. Tožena stranka tem navedbam tožeče stranke ni nasprotovala. Upoštevajoč navedeno trajne posledice tožeče stranke sicer ni mogoče opredeliti kot minimalne in je pritožbeno sodišče prepričano, da tožeča stranka zaradi opisanih prikrajšanj duševno trpi, posebej upoštevajoč njeno mladost in dejstvo, da se bodo trajne posledice izražale tudi v bodoče, vendarle pa je mnenja, da je pravično denarno odškodnino iz tega naslova, ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, potrebno znižati na 15.000,00 EUR, saj ta znesek, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, prestavlja ustrezno premoženjsko izravnavo za prikrajšanje tožeče stranke zaradi prisotnih trajnih posledic, hkrati pa je skladen z odškodninami, ki jih sodišča za to obliko škode priznavajo v primerljivih zadevah.

Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi dne 28.5.2005 tako znaša skupaj 23.500,00 EUR, ob upoštevanju 20% soprispevka pa je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 18.800,00 EUR. Od navedenega zneska je potrebno odšteti valorizirana zneska že plačane akontacije odškodnine v višini 4.587,87 EUR in 4.473,60 EUR, skupaj torej znesek v višini 9.061,47 EUR, tako da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še znesek odškodnine v višini 9.738,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 do plačila v roku 15 dni. V presežku, to je od prisojenih 9.738,53 EUR do vtoževanih 24.752,00 EUR, pa je bilo potrebno zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrniti. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti, v okviru pravilne uporabe materialnega prava, spremenilo tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine, in sicer je zahtevek tožeče stranke v obrestnem delu neutemeljen glede teka zakonskih zamudnih obresti od 28.5.2005 do 20.9.2005 in ne do 21.9.2005, kakor zmotno navaja sodišče prve stopnje, saj je dne 21.9.2005 tožena stranka že bila v zamudi, kar med pravdnima strankama ni več sporno, in posledično tožeči stranki zakonske zamudne obresti pripadajo tudi za ta dan. Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki tudi ni določilo roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je to storilo pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve, saj je po odločitvi pritožbenega sodišča uspeh pravdnih strank v sporni zadevi spremenjen (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je uspeh pravdnih strank ugotovilo v posameznih fazah postopka, v vsaki od teh pa jima je priznalo potrebne pravdne stroške, in jih nato odmerilo glede na dosežen uspeh v posamezni fazi. Glede na to, da prvostopenjska stroškovna odločitev na pritožbeni stopnji ni sporna, je pritožbeno sodišče sledilo metodi sodišča prve stopnje in stroške v posameznih fazah postopka odmerilo glede na spremenjen uspeh pravdnih strank po spremembi prvostopenjske odločitve na pritožbeni stopnji.

V

prvi fazi pravdnega postopka je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 29.150,00 EUR, glede na odmerjeno odškodnino v višini 18.800,00 EUR je njen pravdni uspeh v tej fazi 64,5%. Pravdni stroški tožeče stranke v tej fazi znašajo 1.879,38 EUR in je tožeča glede na dosežen uspeh upravičena do povračila stroškov v višini 1.212,20 EUR.

Toženi stranki so v tej fazi priznani stroški v višini 989,10 EUR in je gleda na 35,5% uspeh upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 351,13 EUR.

V

drugi fazi postopka je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 33.000,00 EUR in je glede na odmerjeno odškodnino v višini 18.800,00 EUR njen pravdni uspeh v tej fazi 57%. Upoštevajoč priznane pravdne stroške v tej fazi v višini 1.095,54 EUR je tožeča stranka upravičena do povračila zneska v višini 624,46 EUR.

Stroški tožene stranke v drugi fazi znašajo 2.441,75 EUR in je tožena stranka gleda na 43% pravdni uspeh v tej fazi upravičena do povračila zneska v višini 1049,95 EUR.

Po izračunu je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v skupni višini 1.836,66 EUR, tožena pa v skupni višini 1.401,08 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 435,58 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnini obrestmi.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in posledično glede odločitve o stroških postopka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

O stroških postopka v zvezi s pritožbo je odločilo upoštevaje določila prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Ker pritožbi tožeče stranke ni bilo mogoče priznati uspeha, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Tožena stranka pa je s pritožbo deloma uspela, zato ima pravico do povrnitve sorazmernega dela njenih stroškov. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku, ki znaša 14.938,53 EUR in glede na to, da je tožena stranka dosegla znižanje s sodbo sodišča prve stopnje prisojene odškodnine za 5.200,00 EUR, njen pritožbeni uspeh znaša 34,8%.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot stroške v zvezi s pritožbo priznalo stroške za delo pooblaščenca v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer 625 točk za sestavo pritožbe v skladu s 1. točko tar. št. 21 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT ter 20% DDV na opravljene storitve, kar znaša 125 točk. Stroški pooblaščenca tožene stranka tako znašajo skupaj 750 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 344,25 EUR. Toženi stranki je potrebno priznati še znesek 298,77 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo. Pravdni stroški tožene stranke tako znašajo skupaj 643,02 EUR. Z ozirom na 34,8% uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku ji je tožeča stranka dolžna povrniti 223,77 EUR stroškov postopka.