Jedro

Čeprav so bili v prvostopenjskem sklepu o priporu dokazi, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, zgolj našteti, se je zunajobravnavni senat v drugostopenjskem sklepu (v zvezi s katerim zahteva za varstvo zakonitosti ne problematizira ničesar) opredelil tudi do vsebine dokazov, zato iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (kot celote) povsem jasno izhaja, na podlagi katerih dejstev sta sodišči gradili zaključek o obstoju utemeljenega suma in iz katerih dokazov ta dejstva izhajajo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljenega A.O. odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vlaga osumljenčev zagovornik I.V., odvetnik v L. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.

4. Osumljenec in njegov zagovornik se v odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja dovolj natančno, zakaj je podan utemeljen sum, da je osumljeni A.O. skupaj s soosumljenim G.R. storil očitano kaznivo dejanje velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ. Osumljenca naj bi 6.5.2009 na pošti v M.S. iz torbice, ki jo je imela na rami obešeno J.D., vzela kuverto s 420 EUR in 9.300 srbskimi dinarji. Ta očitek predstavlja dobesedno ponovitev pritožbenih navedb, da se sklep sodišča prve stopnje zgolj sklicuje na ugotovitve delavcev PP Murska Sobota, izjavo oškodovanke J.D., album fotografij, zapisnik o zasegu predmetov ter na uradni zaznamek o izjavah osumljencev, ni pa obrazložen zaključek, zakaj iz teh listin izhaja utemeljen sum storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je v drugostopenjskem sklepu, v zvezi s katerim zahteva ne problematizira ničesar, na povzete očitke obrazloženo odgovoril (2. stran) in se ob tem opredelil do vsebine navedenih dokazov, ki so bili v prvostopenjskem sklepu sicer res zgolj našteti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (kot celote) zato sedaj povsem jasno izhaja, na podlagi katerih dejstev sta sodišči gradili zaključek o obstoju utemeljenega suma in iz katerih dokazov ta dejstva izhajajo. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

6. Zahteva neutemeljeno izpodbija tudi zaključke pravnomočnega sklepa glede obstoja pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da gre za državljana Romunije, ki v Sloveniji nima sorodnikov, zaposlitve ali premoženja in ga na Slovenijo ne veže nič oziroma ki se tu nahaja zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti je ob takšni dejanski podlagi razumen. Sicer pa je besedilo zahteve za varstvo zakonitosti tudi v tem delu dobesedno enako kot besedilo pritožbe, vložene 14.5.2009 zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, na katero je odgovoril že senat v drugostopenjskem sklepu (2. stran). Sodišče pri tem ni spregledalo niti dejstva, da je osumljeni državljan ene od članic Evropske unije (v zvezi s tem prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 174/2008 z dne 15.5.2008 in druge), niti zagotovil, da se bo vabilom sodišča odzival (kar je posebej izpostavljeno), zato očitkom zahteve ni mogoče pritrditi. Če pa zagovornik s ponavljanjem teh dejstev izpodbija zaključke napadenega sklepa v dejanskem pogledu, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

7. Ker glede na navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika osumljenega A.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).