Jedro

Nepravilna odločitev za prehitevanje prvega voznika pri normalnem teku stvari ne pripelje do nastanka škode za njim vozečemu vozniku. Za krivdno ravnanje drugega voznika v tej prehitevajoči koloni torej ne more odškodninsko odgovarjati prvi voznik. Nepravilna vožnja drugega voznika M. Š. zato predstavlja tako krivdno ravnanje samega oškodovanca, zaradi katerega je sam v celoti odgovoren za njegovim svojcem v tej pravdni zadevi iztoževano povrnitev škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom vseh petih tožnikov in toženi stranki naložilo, da mora plačati vsakemu določene zneske odškodnine za različne oblike škode, v presežku pa je tožbene zahtevke zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ocenilo, da je italijanski voznik osebnega vozila znamke Rover 70% odgovoren za škodo, ki je nastala za njim vozečemu vozniku osebnega vozila znamke R 4 M. Š. st. oziroma njegovim svojcem, slednji pa je sam odgovoren v višini 30%. Proti tej sodbi so se pritožile prve štiri tožnice in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo vseh štirih tožnic zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke vseh petih tožnikov v prisojenih zneskih. Ugotovilo je, da ni vzročne zveze med nepravilno vožnjo zavarovanca na toženi strani ter smrtjo M. Š. st., zato tudi ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožeči stranki.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje prve štiri tožnice uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo ugoditev reviziji, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklepanje pritožbenega sodišča o neobstoju vzročne zveze je nepravilno. Dejstvo je, da je zavarovanec tožene stranke z nepravilno vožnjo, ker je prehiteval, ne da bi bili za to dani pogoji na vozišču, povzročil trčenje z nasproti vozečim vozilom in tako ustvaril oviro na vozišču, zaradi katere je M. Š. izgubil življenje. Zato ne drži trditev, da je njegova smrt posledica samo njegove nepravilne vožnje. Oba voznika sta vozila nepravilno. Čigava krivda je večja, je odvisno od presoje, ni pa mogoče trditi, da je voznik osebnega vozila znamke Rover izključen vsake odgovornosti za smrt M. Š.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, opozarja, da so se pravdne stranke strinjale z izvedeniškim mnenjem, iz katerega pa izhaja, da je M. Š. nepravilno prehiteval takoj za vozilom Rover, da se je oblikovala kolona nekaj vozil, torej ni treščil v ustvarjeno oviro. Celotna nesreča se je zgodila v istem trenutku. Če se odmisli vožnja italijanskega voznika, je v trčenju, ki se je zgodilo v nekaj desetinkah sekunde, M. Š. sam trčil v nasproti vozeče vozilo znamke Toyota.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi, ki jih je glede samega poteka obravnavane prometne nesreče lepo povzelo sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane odločbe in na katere je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, so naslednje: do prometne nesreče je prišlo dne 16.7.1992 ob povsem normalnih vremenskih razmerah na takrat še polovični avtocesti A. v. - H., torej cesti, ki je bila rezervirana za motorni promet. Na odseku, na katerem je prišlo do nesreče, je cesta imela tri vozne pasove, na voznem pasu za vožnjo iz C. proti M. dva, za nasprotno smer pa en vozni pas. Po obeh variantah iz izvedeniškega mnenja se je v smeri proti C. formirala kolona treh osebnih vozil, ki je prehitevala dve tovorni vozili. Na čelu prehitevajočih osebnih vozil je bilo vozilo Rover italijanske registracije (likvidacijo škode za italijansko zavarovalnico je prevzela tožena stranka), za njim je vozil M. Š. st. v osebnem vozilu R 4, za njim pa osebno vozilo 101. Vozniki so prehitevali po srednjem prometnem pasu, ki je bil namenjen za vožnjo hitrejših vozil iz nasprotne smeri, iz katere pa je pripeljalo osebno vozilo nemške registracije Toyota. Prišlo je do silovitega trčenja med voziloma Toyota in Rover, voznik vozila R 4 M. Š. pa se je kljub zaviranju tudi na sredinskem pasu zaril v vozili Rover in Toyota. Do drugega trčenja je prišlo nižje v smeri proti C. med tretjim prehitevajočim vozilom znamke 101 in nasproti vozečim in praktično na odstavnem pasu že ustavljenim vozilom znamke R 5. V vseh petih vozilih je bilo 10 oseb, vse so izgubile življenje.

Pri takem poteku prometne nesreče je v obravnavani pravdni zadevi odločilno vprašanje, ali obstoji vzročna zveza med nepravilno vožnjo italijanskega voznika kot prvega prehitevajočega v koloni prehitevajočih vozil in škodo, ki je nastala tožnikom kot bližnjim svojcem drugega v tej koloni prehitevajočega voznika pok. M. Š., ali torej predstavlja nepravilna vožnja italijanskega voznika tak vzrok, ki pri rednem teku stvari pripelje do nastanka škode za njim vozečemu vozniku (teorija o adekvatnosti). Odgovor je negativen.

Pri takem odklonilnem odgovoru je odločilno izhodišče, da je do trčenja prišlo na prometnem pasu, ki je prvenstveno namenjen za vožnjo hitrejših vozil iz nasprotne smeri. Vozniki iz smeri M. proti C. bi lahko po tem prometnem pasu začeli prehitevati le, če bi bil prost na dovolj dolgi razdalji, da ne bi s prehitevanjem ogrožali varnosti prometa iz nasprotne smeri. Iz izvedeniškega mnenja, ki so ga v celoti sprejele vse stranke in obe nižji sodišči, pa izhaja, da nobeden od voznikov ne bi smel pričeti s prehitevanjem, sploh pa ne tista dva, ki sta peljala kot drugi in tretji v koloni prehitevajočih vozil, ker jima je prvo vozilo oviralo preglednost. Nadalje iz izvedeniškega mnenja in ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da je imel pokojni M. Š. kot drugi v prehitevajoči koloni tudi premajhno varnostno razdaljo, saj je kljub zaviranju trčil oziroma se zagozdil pod vozilo Rover, ki je bilo v tistem trenutku zaradi predhodnega trčenja z vozilom Toyota še delno v zraku, da je torej do trčenja teh treh vozil prišlo praktično v istem trenutku. Voznik M. Š. je po vsem obrazloženem prehiteval po prometnem pasu, na katerem je imelo prednost nasproti vozeče vozilo Toyota, za samo prehitevanje se je odločil ob nepravilni oceni situacije, da to lahko stori, ne da bi ogrožal varnost drugih, iz nasprotne smeri prihajajočih vozil, vozil pa je tudi v prekratki varnostni razdalji za prvim prehitevajočim vozilom Roverjem. Zato vozniku Roverja ni mogoče pripisati odgovornosti za škodo, ki je nastala za njim vozečemu vozniku M. Š. oziroma njegovim svojcem. Nepravilna odločitev za prehitevanje prvega voznika pri normalnem teku stvari ne pripelje do nastanka škode za njim vozečemu vozniku. Za krivdno ravnanje drugega voznika v tej prehitevajoči koloni torej ne more odškodninsko odgovarjati prvi voznik. Nepravilna vožnja drugega voznika M. Š. predstavlja tako krivdno ravnanje samega oškodovanca, zaradi katerega je sam v celoti odgovoren za njegovim svojcem v tej pravdni zadevi iztoževano povrnitev škode. Nepravilno ravnanje samega oškodovanca tudi sicer, če bi do prometne nesreče prišlo v nekoliko drugačnih okoliščinah od ugotovljenih in bi zato eventualno še bilo mogoče govoriti o vzročni zvezi, le-to praviloma pretrga.

Iz povedanega izhaja, da je nesprejemljivo revizijsko stališče, da naj bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke zato, ker je potrebno zaradi trčenja obstalo vozilo Rover obravnavati kot oviro na vozišču, zlasti tudi glede na v tej pravdni zadevi izkazano dodatno okoliščino, da je do trčenja vseh treh vozil prišlo praktično v istem trenutku.

Po ugotovitvi, da uveljavljani revizijski razlog ni podan in da tudi ni podan uradno upoštevni razlog iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče moralo na podlagi 393. člena ZPP revizijo vseh štirih tožnic zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj tožena stranka z revizijskim odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji.