Jedro

Lahko se na javnem dobru pridobi tudi posebna pravica uporabe. Upravljalcu in koncesionarju je mogoče v določenih primerih priznati tudi posestno varstvo. Obstoj posesti in posestnega varstva je mogoč, če ima oseba posebno pravno podlago za rabo javnega dobra.

Parkirna mesta, ki so predmet tožbenega zahtevka (ne glede na to, na kateri nepremičnini ležijo), je toženka sama dala v posest oziroma v uporabo sprva tožnikovi pravni prednici, potem pa še tožniku samemu.

Vse do motilnega ravnanja splošna raba obravnavanih parkirišč ni bila vzpostavljena. Vseh pet parkirnih mest (kot povezana celota) vse do motilnega ravnanja ni imelo lastnosti in namena javnega dobra. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je toženkino sklicevanje na tak status neutemeljeno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na nepremičninah parc. št. 1090 in 1091 v k. o. ..., in sicer v delu, kjer je pet parkirnih mest, ki jih je uporabljal in imel v posesti tožnik, tako da ponovno namesti tablo, da so omenjena parkirna mesta rezervirana za tožnika in da na tla parkirnih mest (na vsako od petih) ponovno napiše oznako R, iz katere izhaja, da so parkirna mesta rezervirana za tožnika oz. njegove stranke in zaposlene, in s tem omogoči tožniku parkiranje na omenjenih petih parkirnih mestih (I. točka izreka). Toženki je v bodoče prepovedilo na kakršenkoli način posegati v posest tožnika na nepremičninah, in sicer v delu, kjer je pet parkirnih mest, ki jih ima v posesti in jih uporablja tožnik. Zlasti je prepovedalo odstranitev table, da je omenjenih pet parkirnih mest rezerviranih za tožnika ter njegove stranke in zaposlene, ter prekrivanje oznak na parkirnih mestih "R", ki nakazujejo, da so parkirna mesta rezervirana za tožnika, ali kakorkoli drugače poseči v navedenih pet parkirnih mest (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožniku v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.202,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Pritožba

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Ugovarja dejanski ugotovitvi, da je imel tožnik do motilnega ravnanja vseh 5 parkirnih mest v posesti. Navaja, da so tam parkirali tudi drugi (dijaki, obiskovalci). Opozarja, da na parc. št. 1901, ki je javno dobro, sodišče ne bi smelo nuditi posestnega varstva. Na tej parceli se nahaja najmanj eno in pol parkirno mesto, kar je razvidno iz fotografij v spisu.

Odgovor na pritožbo

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Sklicuje se na odločbi VSL II Cp 1506/2013 in II Cp 370/2023. Navaja, da je bil režim parkiranja vzpostavljen od leta 1997, in izpostavlja vse svoje navedbe v zvezi s tem iz prejšnjih vlog. Gre za opuščeno javno dobro. Ugovarja tudi toženkinim pritožbenim novotam.

Odločitev o pritožbi

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavni spor je posestni spor. V njem daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 32. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 32. člena SPZ).

6.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik na obravnavanih petih parkirnih mestih posest. Da je bila njegova (neposredna in posredna) dejanska oblast nad njimi trajna (kontinuirana), navzven vidna in izključujoča, izhaja tako iz fotografij, kot tudi iz zaslišanj tožnika in različnih prič - ne zgolj zaposlenih, temveč tudi več oseb, ki živijo v bližini. Teh pet parkirnih mest so tožnik in njegovi zaposleni uporabljali od leta 1997, ko so jih prevzeli v posest od pravnega prednika, do njih so nemoteno dostopali vse do motilnega ravnanja, njihova posest nad njimi je bila navzven vidna (označena so bila s posebno talno oznako in s tablo, da so parkirna mesta rezervirana za A.) in druge so izključevali od uporabe. Zato so toženkine pritožbene navedbe v smeri, da tožnik posesti sploh ni imel, neutemeljene. To velja ne glede na morebitno občasno parkiranje tretjih oseb na teh parkirnih mestih. Tožnik in njegovi zaposleni so namreč prepričljivo izpovedali, da so druge izključevali od souporabe parkirnih mest. V primeru, da je na njih parkirala kakšna tretja oseba (dijaki, obiskovalci), so jo ustno ali celo pisno opozorili. To za izključujočnost posesti zadostuje. Od posestnika ni utemeljeno zahtevati, da bi v vsakem trenutku preprečil uporabo tretjim osebam.

7.Da je bila tožnikova posest motena, prav tako ne more biti sporno. Toženka ni zanikala, da je izvršila ravnanja, ki se ji očitajo. S tem, ko je odstranila tablo z napisom "rezervirano za A." in prekrila talne označbe "R", je posegla v vzpostavljeno posestno stanje in motila tožnikovo posest. Njeno ravnanje tudi ni temeljilo na zakonu, zato je tožnik upravičen do posestnega varstva

8.Ni dvoma, da uživajo posestno varstvo parkirišča, ki ležijo na parceli 1090. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, jih je imel tožnik (oziroma njegovi zaposleni) v posesti vse do motilnega ravnanja. Toženka pa je zatrjevala, da se eno in pol parkirno mesto nahaja na parceli št. 1091 k.o. ..., ki ima status javnega dobra, zato meni, da na tem delu nepremičnine tožeči stranki ni mogoče nuditi posestnega varstva. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni jasno ugotovilo, na katerih nepremičninah se nahaja spornih pet parkirišč. Na toženki je bilo breme, da dokaže lego in status parkirišč, ki bi izključevala protipravnost njenega ravnanja. Priložena skica oziroma fotografije v spisu tega zanesljivo ne izkazujejo; potreben bi bil dokaz z izvedencem geodetske stroke, ki pa ga toženka ni predlagala. A to za odločitev v zadevi iz razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju, pravzaprav ni bistveno.

9.Če eno in pol parkirni mesti res ležita na parceli 1091, bi bil njun položaj lahko drugačen, saj status javnega dobra obstoj posesti s strani tretjih oseb izključuje. Po stališču sodne prakse na javnem dobru posestno varstvo ni mogoče, saj na njem tudi posest ni mogoča. Pojem javno dobro namreč obsega dobrine, ki so namenjene splošni in enakopravni uporabi, ki je skladna predpisom, po katerih se te dobrine lahko uporabljajo. Uporaba je anonimna in dovoljena vsem osebam. Lahko pa se na javnem dobru pridobi tudi posebna pravica uporabe. Upravljalcu in koncesionarju je mogoče v določenih primerih priznati tudi posestno varstvo.¹ Obstoj posesti in posestnega varstva je mogoč, če ima oseba posebno pravno podlago za rabo javnega dobra.²

10.Iz gornjih dejanskih ugotovitev izhaja, da za vsa obravnavana parkirna mesta (vseh pet) velja, da niso v splošni uporabi, ki pa je bistveni opredelilni element javnega dobra. Uporablja jih zgolj tožeča stranka, uporaba pa je zunanja slika posesti. Tožeča stranka je za izvajanje svoje posesti imela pravno podlago, pravni posel, ki ga je toženka (občina) sklenila z njegovo pravno prednico. V konkretnem primeru je to odločilno dejstvo, ki zadevo bistveno razlikuje od zadeve tega sodišča št. I Cp 1826/2022, na katero se sklicuje toženka, in od drugih zadev, v katerih je bilo posestno varstvo zavrnjeno zaradi javnega dobra. V sporazumu z dne 2. 9. 1994 je namreč toženka od tožnikove pravne prednice pridobila zemljišče za predvideno rekonstrukcijo ceste, v zameno pa se ji je zavezala zagotoviti pet parkirnih mest. Pravna prednica kot prodajalka je na tožnika kot kupca s prodajno pogodbo z dne 28. 5. 1997 izrecno prenesla vse svoje pravice in obveznosti iz sporazuma z dne 2. 9. 1994. Tožnik je posest nad vsemi petimi parkirnimi mesti pridobil, ko parc. št. 1901 še ni imela statusa javnega dobra. Toženka mu je vse do motilnega ravnanja ne le dopuščala njihovo izključno uporabo (tudi še po zaznambi javnega dobra v zemljiški knjigi), temveč mu je s svojimi ravnanji pravzaprav priznala pravico do uporabe oziroma posest. Teh pet parkirnih mest je namreč sprva sama izvzela iz modre cone. Ko je parkirišče opremila s parkomatom, so bile po njenem naročilu na tožnikovih parkirnih mestih narisane talne označbe R in zraven postavljena tabla z navedbo, da so ta parkirna mesta rezervirana za A. Parkirna mesta, ki so predmet tožbenega zahtevka (ne glede na to, na kateri nepremičnini ležijo³ ), je torej sama dala v posest oziroma v uporabo sprva tožnikovi pravni prednici, potem pa še tožniku samemu. Gre za položaj, ki je pravzaprav podoben položaju opuščenega javnega dobra,⁴ le da to (do motilnega ravnanja) sploh ni bilo vzpostavljeno. Vse do motilnega ravnanja splošna raba obravnavanih parkirišč ni bila vzpostavljena. Vseh pet parkirnih mest (kot povezana celota) vse do motilnega ravnanja ni imelo lastnosti in namena javnega dobra. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je toženkino sklicevanje na tak status neutemeljeno. Njeno motenje tožnikove posesti je bilo protipravno in je tožniku treba priznati posestno varstvo.

Sklepno

11.Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Ker v pritožbi navedeni razlogi niso utemeljeni in ker prav tako niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 375 točk oziroma 225 EUR⁵ za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 4,50 EUR za materialne stroške (11. člen OT) in DDV v višini 50,49 EUR, skupno 279,99 EUR. Višje sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled dokumentacije ter končno poročilo stranki, saj ne gre za samostojna opravila, temveč so ta zajeta že v priznanih nagradah za opravljene storitve. V primeru zamude mora toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

-------------------------------

1A. Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 126 in 128.

2G. Dugar, E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, Komentar - 19. člen (Javno dobro) - SPZ, razdelek 34.11.1., Tax-Fin-Lex.

3Za katera parkirna mesta gre v naravi, med strankama ni sporno.

4Primerjaj odločbe VSL Sklep II Cp 1506/2013, VSL Sklep I Cp 1826/2022, VSL Sklep II Cp 370/2023.

5Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 32/1, 32/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.