Jedro

Če je zaščitena kmetija v solasti in eden od solastnikov umre, se za prevzemnika določi tistega zakonitega dediča zapustnika, ki je že solastnik zaščitene kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je bilo odločeno o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustnici M. J. vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. O dedovanju je bilo odločeno na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95). Za prevzemnika vrnjenih zemljišč je bil določen zapustničin pokojni sin A. J., njegovim dedičem pa je bilo naloženo, da so dolžni izplačati M. J. nujni delež v znesku 330.330,00 SIT v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Zoper sklep o dedovanju je vložil pritožbo dedič M. J. iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se sklep o dedovanju spremeni tako, da se za prevzemnika zemljišč določi pritožnik, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je, da se dedovanje v tem primeru uvede z dnevom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zaščitena kmetija je kmetija I. J., ki je le vdova po A. J., ne pa zapustnice M. J. Pritožnik je živ in bi bil pripravljen prevzeti zapuščino po svoji mami. Prevzemnik kmetije ni določen, kršeno pa je tudi načelo, da bližnji dedni red izključuje bolj oddaljenega. Pritožnik je bližnji sorodnik z zapustnico, kot neznani dediči po A. J. Sodišče pritožnika ni zaslišalo o tem kdo je skrbel in delal na kmetiji. Pritožnik je na kmetiji brezplačno opravljal 15 let najtežja fizična dela in zato postavlja izločitveni zahtevek v višini 50% vrednosti zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

V zapuščinskem postopku, v katerem se odloči o dedovanju v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja, je upoštevati tudi določila Zakona o denacionalizaciji, v katerem je določeno, da se dedovanje po umrlem uvede z dnevom pravnomočnosti odločbe o dedovanju (1. odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen) in da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določila Zakona o dedovanju (Ur.l. RS, št. 15/76 in 13/78) ter določila Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95). Pritožba tako zmotno uveljavlja, da se dedovanje uvede z dnevom pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Zapustnica M. J. je bila solastnica zemljišč do 1/4, dokler jih s pogodbo ni prenesla na I. J, ženo zapustničinega sina A. J. Iz potrdila Upravne enote Ljubljana z dne 30.9.1999 izhaja, da zemljišča, ki jih je I. J. pridobila od zapustnice, spadajo v zaščiteno kmetijo solastnikov J. F., J. A. in I. J.. Če bi bila zapustnica še živa v času vrnitve premoženja v denacionalizacijskem postopku, bi vrnjena zemljišča predstavljala del te zaščitene kmetije. Iz navedenega razloga je o dedovanju vrnjenega zemljišča zapustnici M. J. odločiti na podlagi določil Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95). Takšno pravno stališče je zavzeto tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 62/94-13 z dne 13.11.1997. V 9. členu citiranega zakona je določeno, da se za dediča zaščitene kmetije določi preživeli solastnik, če ima zakonito dedno pravico. Zapustničin sin A. J. je bil preživeli solastnik zaščitene kmetije, kamor bi pripadla zemljišča, ki so vrnjena v denacionalizacijskem postopku zapustnici, je njen zakoniti dedič in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se ga določi za prevzemnika, pravilna. Pritožnik ni in nikoli ni bil solastnik zemljišč, ki so sestavljali zaščiteno kmetijo in ga iz tega razloga ni možno določiti za prevzemnika v tem zapuščinskem postopku.

Prevzemnik A. J. je sin zapustnice, prav tako kot pritožnik. Ne drži pritožbena trditev, da je pritožnik z zapustnico v bližnjem sorodstvu kot določeni prevzemnik A.J. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavil izločitvenega zahtevka. O nepostavljenem zahtevku sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno odločati. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je iz tega razloga dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Če bodo dediči prevzemnika v zamudi z izplačilom nujnega deleža, bo pritožnik lahko zahteval plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas zamude. Revalorizacija nujnega deleža za čas plačila, ki ga je določilo sodišče, ni predvidena (2. odstavek 15. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev).

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).