Jedro

Kadar so posamezne določbe v pogodbi nejasne, dvoumne, preširoke oz.

nenatančno zapisane, je potrebno pogodbo ustrezno razlagati v skladu s pravili za razlago pogodb, kot so opredeljena v 99. do 102. členu ZOR - pri razlagi je treba iskati skupen namen pogodbenikov in se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov. To velja tudi za določbe pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 568.988,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 8.10.1993 dalje in mu povrniti pravdne stroške v višini 115.897,50 SIT ter stroške sodne takse v višini 2.025,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po mnenju tožene stranke je potrebno pravno podlago za odločanje v tem sporu iskati v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko. Pogodba je določala, da podjetje zavaruje delavca pod pogoji, ki jih nudi zavarovalnica za obliko manegerskega zavarovanja.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je srednja vrednost premije Zavarovalnice A. in splošni pogoji iste zavarovalnice primerno izhodišče za določitev vsebine obveznosti tožene stranke, po mnenju pritožiteljice nima podlage v citirani pogodbi in v ostalih izvedenih dokazih. Prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materilano pravo, ko je zaključilo, da poškodba tožnika predstavlja škodni dogodek po splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb pri Zavarovalnici A.. V konkretnem primeru ni šlo za nezgodo po splošnih pogojih Zavarovalnice A., zaradi česar tožnik tudi ne bi bil upravičen do izplačila zavarovalnine, posledično pa tudi ne do izplačila odškodnine.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženo stranko pa dodatno zaveže k povrnitvi stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, ker je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do ugotovitev in zaključkov, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna v obravnavanem primeru zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ker ni izpolnila pogodbe o zaposlitvi, kot se je v pogodbenih določilih zavezala, torej sklenila v korist tožnika tudi ustrezno zavarovalno pogodbo pod pogoji, ki jih nudi zavarovalnica za obliko manegerskega zavarovanja. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena. Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da je potrebno v tem sporu iskati pravno podlago v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med tožečo in toženo stranko. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 11.8.1992, se je tožena stranka dejansko zavezala, da bo delavca zavarovala pod pogoji, ki jih nudi zavarovalnica za obliko manegerskega zavarovanja.

Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi pogodba delovnega prava, pri kateri je zaradi javno pravnih omejitev z namenom zaščite pogodbeno šibkejše stranke - delavca omejeno temeljno načelo svobode urejanja razmerij med strankama tako, da pogodbenost razmerja iz pogodbe o zaposlitvi de lege lata, torej ni absolutna. Stranki se lahko dogovorita o določenih določilih pogodbe o zaposlitvi povsem svobodno. Vendar pa mora biti ta dogovor, kjer pogodba o zaposlitvi prepušča delavcu in delodajalcu svobodo pri določanju pravic in obveznosti, jasno opredeljen, kar še posebej velja za manegersko zavarovanje, ki je tipičen primer takega svobodnega dogovarjanja med pogodbenimi strankami. Predmet izpolnitve je bil v obravnavanem primeru sicer določljiv, vendar zelo na splošno, saj skleniti ustrezno zavarovalno pogodbo pod pogojih, ki jih nudi zavarovalnica za obliko manegerskega zavarovanja ni dovolj natančno opredeljeno, zlasti, če upoštevamo znana dejstva, da ima vsaka zavarovalnica na svoj način oblikovano nezgodno zavarovanje vodilnih in strokovnih delavcev. Kadar so posamezne določbe pogodbe nejasne je potrebno pogodbo ustrezno razlagati v skladu s pravili za razlago pogodb kot so opredeljene v 99. do 102. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na strani tožene stranke izključena napaka volje, objektivna nezmožnost izpolnitve pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na obveznost skleniti za tožnika manegersko zavarovanje, pa tudi ni izkazana, zato je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Vprašanje napake volje je po zaključku pritožbenega sodišča pomembno le pri ugotavljanju veljavnosti pogodbe, ne pa v zvezi z razlago vsebine pogodbe. Sodišče prve stopnje pa se ni ukvarjalo z vsebino pogodbe o zaposlitvi. ZOR v 2. odst. 99. člena določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Razlaga pogodbe je zlasti potrebna takrat, kadar so njene posamezne določbe nejasne, netočne, dvoumne, kontradiktorne, preširoke itd.. Predmet razlage pogodbe torej ni njena pravna analiza, pač pa ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi preuranjeno zaključilo, da ni izkazana objektivna nezmožnost za izpolnitev, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Teorije in seveda tudi sodna praksa loči vrsto razlogov, zaradi njih pa vrsto nezmožnosti izpolnitve kot npr. naravna, pravna, objektivna, subjektivna nezmožnost izpolnitve, trajna ali začasna, popolna ali pa delna (137. do 138. člen ZOR). Zato mora sodišče presojati tudi druge razloge, zaradi katerih bi bilo možno govoriti o nezmožnosti izpolnitve pogodbe o zaposlitvi. Ker se sodišče prve stopnje s samo vsebino in predmetom pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bil temelj pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke, ni ukvarjalo, ampak je zgolj zaključilo, da je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, ki bi jo morala izpolniti v vsem, kot se je v pogodbenih določilih zavezala, je ostalo dejansko stanje o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti nerazčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

Ker v pogodbi ni bilo niti dogovorjeno, s katero zavarovalnico bo to zavarovanje sklenjeno, je sodišče prve stopnje tudi pri odločanju o višini odškodnine nepravilno sklepalo, ko je vzelo splošne pogoje za nezgodno zavarovanje Zavarovalnice A. in višino zahtevanega zneska oprlo, kar na ponudbo Zavarovalnice A. (A 6). Pri določitvi odškodnine je tako tožnik kot tudi sodišče izhajalo iz predpostavke, da bi morala tožena stranka skleniti zavarovalno pogodbo pri Zavarovalnici A. s povprečno mesečno premijo 500 DEM mesečno, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje preuranjeno sklepalo, da poškodba tožnika predstavlja škodni dogodek po slošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb pri Zavarovalnici A.. Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je tožniku sicer nastal zavarovalni primer dne 9.4.1993, ker si je poškodoval prepono (kilo) pri dvigovanju težkega predmeta, vendar že bežen pogled v splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb Zavarovalnice A. pokaže, da takšna nezgoda ne pomeni zavarovalni primer, zaradi katerega bi zavarovanec bil upravičen do zavarovalnine, kar pa pomeni tudi, da za ta škodni dogodek ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da poškodba tožnika predstavlja škodni dogodek po splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb pri Zavarovalnici A. in pritožba tožene stranke pa tudi utemeljeno opozarja na kršitev pravil postopka, saj prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na višino dosojene odškodnine, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.