Jedro

Ugotovitev komisije tožene stranke, ki je spremljala tožničino delo (iz katere ni razvidno niti katero delo) in ga negativno ocenila s posplošeno oceno, zato ne more imeti pravnih posledic iz 4. točke 1. odstavka 100. člena ZDR - prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo tožničino poskusno delo ocenjevano v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi določili, je treba šteti, da je tožnica delovno razmerje pri toženi stranki sklenila brez tega pogoja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku R. Z. in razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 22.2.1994 in 23.3.1994, na podlagi katerih je tožnici v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je bilo poskusno delo tožnice določeno v nasprotju z zakonskimi določbami, določili splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in pravilnikom o delovnih razmerjih tožene stranke. V posledici te odločitve je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1.3.1994 do vključno 30.9.1994, ko se je zaposlila drugje. Zato ji je tožena stranka dolžna vpisati to obdobje v delovno knjižico kot delovno dobo, ji poravnati vse prispevke in davke in plačati znesek 204.146,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov zapadle plače. Višji zahtevek tožnice in v celoti zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo v 2. in 3. točki izreka spremenilo tako, da je datum 1.3.1994 nadomestilo z datumom 25.3.1994. V nespremenjenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP iz leta 1977- v nadaljevanju:ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču, da njegov zaključek o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici samo zato, ker tožena stranka v prijavi potreb po delu pri Republiškem zavodu za zaposlovanje ni navedla kot poseben pogoj za sklenitev delovnega razmerja poskusno delo, nima opore v materialnem pravu. Posledice opustitve pogoja poskusnega dela v objavi prostih delovnih mest delovnopravni predpisi ne določajo. Tožena stranka je imela inštitut poskusnega dela urejen v svojih splošnih aktih, tožnica je bila z njegovo uvedbo seznanjena preden je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zato je negativna ocena komisije za spremljanje poskusnega dela bila sprejeta na način in po postopku določenem v splošnem aktu oziroma pogodbi o zaposlitvi.

Posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja je tudi materialnopravna presoja sodišča, da ima tožnica pravico do plače v celoti. Tožeča stranka je v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, ki bi ga moralo sodišče pri odločitvi o denarnih zahtevkih tožnice upoštevati. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da spremeni sodbi obeh sodišč in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, ki se lahko vloži le zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, je mogoče uveljavljati samo revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 385. člena ZPP, ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek omenjenega določila). Revidentka uvodoma omejuje svoje razloge le na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v obrazložitvi pa graja dokazno oceno, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem sodiščema očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene dokazov, pa na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Pri tem je poudariti, da zaradi izrecne prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno šele v reviziji odpirati novih dejanskih vprašanj, ki jih stranka, ki revizijo vlaga, ni zatrjevala ali dokazovala pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem.

Morebitne nove dejanske okoliščine je v revizijskem postopku dovoljeno zatrjevati le v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (387. člen ZPP), ki pa jih tožena stranka v reviziji ne uveljavlja. Revizijsko sodišče iz omenjenih razlogov ni upoštevalo revizijskih trditev tožene stranke o tožničinih prejemkih iz naslova pravic po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 do 69/98 - ZZZB).

Odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bila potrjena prvostopna sodba v delu, v katerem sta bili kot nezakoniti razveljavljeni odločbi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici in ugodeno njenim restitucijskim zahtevkom, je tudi z materialnopravnega vidika pravilna iz naslednjih razlogov. Inštitut poskusnega dela urejajo Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 14. členu, Zakon o delovnih razmerjih v 16. členu in določbe Splošne kolektivne pogodbe v gospodarstvu oziroma Kolektivne pogodbe dejavnosti kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih. Kot sta pravilno opozorili obe sodišči, morajo biti posebni pogoji za sklenitev delovnega razmerja po določbi 3. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 - SKPG) navedeni v objavi oziroma razpisu prostega delovnega mesta. Tožena stranka je v 15. členu Pravilnika o delovnih razmerjih predpisala poskusno delo za vsa tista delovna mesta, kjer s predhodnim preizkusom znanja ni mogoče preveriti delavčevih delovnih zmožnosti. V pravilniku o kategorizaciji delovnih mest pa je skladno določbi iz 1. odstavka 16. člena ZDR uredila trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela.

V pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnico dne 27.12.1993, je bilo določeno, da se za delovno mesto tajnice - knjigovodje, ki ga je ob nastopu dela zasedala, določi poskusno delo za čas 60 delovnih dni, ki ga bo spremljala komisija v sestavi S. G., V. L. in S. L. (30. člen). Z aneksom k tej pogodbi z dne 2.2.1994, s katero je bila tožnica razporejena na delovno mesto vodje komerciale, je bil spremenjen 30. člen pogodbe o zaposlitvi tako, da traja poskusno delo 30 dni in da ga spremlja komisija v sestavi S. G., V. L. in B. B. namesto S. L. Zato je zaključek prvostopnega sodišča glede nezakonite sestave komisije za spremljanje poskusnega dela tožnice, ki ga sodišče druge stopnje ni preizkušalo, zmoten.

Sama opustitev objave uvedbe poskusnega dela v prijavi potreb po delu pri Zavodu za zaposlovanje res ni posebej v zakonu sankcionirana kot kršitev. V 90. členu ZTPDR pa je pod 4. točko določeno kot prekršek sklenitev delovnega razmerja v nasprotju s tem zakonom ali splošnim aktom (1. in 2. odstavek 12. člena, 14. in 15 člen). S to normo je predvidena kršitev pravic delavcu, ki se nanašajo na sklenitev delovnega razmerja in imajo takšno težo, da je določena za delodajalca celo materialna sankcija. Ugotovljena kršitev pa ima za posledico restitucijo škode, ki jo zaradi takšnega protipravnega ravnanja utrpi delavec.

Po določbi 16. člena ZDR se v splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela kot poseben pogoj za sklenitev delovnega razmerja. Trajanje poskusnega dela ne sme biti daljše kot šest mesecev (2. odstavek 14. člena ZTPDR). Delavec naj bi po omenjeni določbi med poskusnim delom dokazal svoje strokovno znanje, doseganje pričakovanih delovnih rezultatov oziroma usposobljenost za opravljanje določenega dela. Zaradi izjemnosti inštituta poskusnega dela je ocena komisije za spremljanje uspešnosti delavčevega dela podvržena strožji presoji. Mnenje komisije mora vsebovati konkretno oceno poskusnega dela, iz nje mora biti jasno razvidno, v čem je delavčeva nestrokovnost. Posplošena ocena, kot v obravnavanem primeru, da "imenovana ni bila uspešna pri opravljanju navedenih del in nalog", zato ne zadošča. Na podlagi takšne premalo opredeljene ocene je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja "ker da ni usposobljena za opravljanje del in nalog po členu 21. pogodbe o zaposlitvi". Ali se je ocena komisije nanašala na vsebino delovnih zadolžitev iz noveliranega 21. člena pogodbe o zaposlitvi (3. člen aneksa) določene za vodjo komerciale, ali na 21. člen osnovne pogodbe (tajnica knjigovodja), ni razvidno. Iz besedila 1. odstavka obrazložitve sklepa komisije, da so bila knjigovodsko finančna opravila prenešena na F. d.o.o., bi bilo povzeti, da se je ocenjevalo tožničino delo tajnice knjigovodje po prvotni vsebini 21. člena, čeprav je v času spremljanja poskusnega dela opravljala dela iz aneksa pogodbe.

Ugotovitev komisije tožene stranke, ki je spremljala tožničino delo (iz katere ni razvidno niti katero delo) in ga negativno ocenila s posplošeno oceno, zato ne more imeti pravnih posledic iz 4. točke 1. odstavka 100. člena ZDR - prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo tožničino poskusno delo ocenjevano v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi določili, je treba šteti, da je tožnica delovno razmerje pri toženi stranki sklenila brez tega pogoja. Zato tožnici, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na zakonit način in ji mora tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti iz prvostopne in drugostopne sodbe vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bila sprejeta nezakonita odločitev.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabljajo kot predpisi Republike Slovenije.