Jedro

Če tožnik na podlagi sodbe ne bi mogel realizirati svoje terjatve, ni podan pravni interes za ugotovitveno tožbo v zvezi s stečajnim postopkom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval, da mu tožena stranka plača 470.344,80 SIT na račun premalo izplačane odpravnine. Sodišče je ugotovilo, da tožnik te terjatve ni prijavil v stačjnem postopku zoper toženo stranko, zato ni podana procesna predpostavka za obravnavanje tožbenega zahtevka.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik terjatve, ki je predmet spora, ni prijavil v stečajnem postopku v skladu z določilom 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93), zato pogoji za obravnavo tožbe pred sodiščem niso podani.

Tožnik je zoper pravnomočni drugostopni sklep pravočasno vložil revizijo, v kateri ne navaja določno, kateri revizijski razlog uveljavlja. Navaja, da so mu bile kratene pravice iz naslova priznane odpravnine in iz že izplačanih plač. Za kratenje pravic v času prijave v stečajno maso še ni vedel, zato se ne strinja z ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da tega dejstva ni upoštevalo. Meni, da bi ga bivši delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja 30.6.1995 moral seznaniti z izračunom pridobljenih pravic. Povzročena mu je nenadomestljiva škoda, ker sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja. Gre za pristranskost prvostopnega in drugostopnega sodiščam, ali pa za nestrokovnost. Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče, skladno z določili 386. člena ZPP, lahko le preizkusilo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil zoper toženo stranko 1.10.1996 uveden stečajni postopek (Uradni list RS, št. 56/96). Po določbi 6. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93) se z dnem začetka stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, v katero gre vse premoženje stečajnega dolžnika, če z zakonom ni drugače določeno. Iz stečajne mase se poplačajo samo tiste terjatve do stečajnega dolžnika, ki jih je priznal stečajni upravitelj oziroma, ki jih je ugotovilo pristojno sodišče, če terjatev ni bila priznana. Zato morajo upniki svoje terjatve prijaviti stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v uradnem listu Republike Slovenije (137. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji). Terjatev, ki ni bila na opisan način prijavljena stečajnemu senatu, in priznana, ne mroe biti poplačana iz stečajne mase.

V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo 23.1.1998, torej po uvedbi stečaja, in s tožbo uveljavljane terjatve ni prijavil stečajnemu senatu. Zato tudi v primeru, da stečajni dolžnik to terjatev tožniku resnično dolguje in bi to bilo celo ugotovljeno s sodbo sodišča, te terjatve ne more dobiti plačane. Tožnik torej od take sodbe ne bi imel nobene koristi. Po določbi 2. odstavka 187. člena ZPP pa take tožbe ni dovoljeno vložiti oziroma, če je vložena, jo mora sodišče zavreči kot nedovoljeno (2. odstavek 288. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v zvezi z 400. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

(Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).