Jedro

Predložena pogodba o opravljanju začasnega ali občasnega dela ne predstavlja pravne podlage po 55. členu v zvezi s 5. členom ZAID. Tožnik je polno upokojen. Že definicija upokojitve pomeni, da gre za zaključitev dela ali kariere, zaradi dosežene starosti ali delovne dobe za upokojitev. Povedano drugače: oseba, ki se upokoji, ne opravlja več svojih poklicnih nalog ''stalno'' in ''trajno''.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v imeniku pooblaščenih inženirjev pri tožniku vpisal status mirovanja poklicnega naziva po uradni dolžnosti ter odločil, da mora tožnik v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe organu vrniti žig pooblaščenega inženirja.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, sledeč 55. členu Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID), vložil izpolnjen obrazec za uskladitev podatkov pri organu v skladu z 8. členom Splošnega akta o postopkih vpisa in izbrisa iz imenika pooblaščenih inženirjev (Splošni akt). Po prejemu vloge je organ ugotovil, da želi tožnik opravljati delo pooblaščenega inženirja na podlagi pogodbe o opravljanju občasnega ali začasnega dela upokojencev, kar ni ustrezna pravna podlaga za stalno in trajno opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja glede na tretji odstavek 5. člena ZAID. Kot stalno in trajno opravljanje poklicnih nalog je izkustveno možno šteti vsakodnevno kontinuirano opravljanje nalog v obsegu, ki ustreza polni zaposlitvi, saj se na ta način zagotavlja tudi izpolnjevanje zahteve iz drugega odstavka 5. člena ZAID (po Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR-1 oziroma Zakonu o gospodarskih družbah - ZGD-1). Glede izbire načina opravljanja dela veljajo splošni predpisi, ki urejajo razmerja, v katerih lahko fizične osebe opravljajo delo oziroma samostojno dejavnost. Zahteva po opravljanju poklicnih nalog v delovnem razmerju izhaja tudi iz druge alineje tretjega odstavka 5. člena ZAID, ki je specialna določba, vendar pa se v nobenem primeru ne nanaša na tožnika. Ta opravlja delo na podlagi Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Ne gre torej za izjemo iz 67. člena ZDR-1. Tožnik bi lahko opravljal delo na podlagi 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ). Mirovanje se iz imenika pooblaščenih inženirjev izbriše na podlagi zahteve člana ob dokazanem izpolnjevanju pogojev po 4. in 6. točki prvega odstavka 7. člena ZAID.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika in odločil, da stroškov postopka ni. Skliceval se je na razloge prvostopenjskega organa. Ocenil je, da gre za skrajšani postopek, zato stranke ni treba zaslišati. Pogodba, ki jo je predložil tožnik, je časovno omejena, poleg tega se nanaša na občasno delo (največ 60 ur mesečno), zato pogoja iz tretjega odstavka 5. člena ZAID ne izpolnjuje. Tožniku je še pojasnil, da organ v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) odloča o zadevi po veljavnih predpisih, ugotavljanje skladnosti zakonov z ustavo in skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo pa je pristojnost Ustavnega sodišča RS. Uporabo nezakonitega podzakonskega predpisa (institut exceptio illegalis) lahko odkloni le sodišče. 4. Tožnik je vložil tožbo. Meni, da je odločba protiustavna. Opozarja na prvi odstavek 23. člena in 22. člen Ustave RS. Ne drži, da organu ni treba upoštevati ustave. Gre za prima facie kršitve. Vsi predpisi morajo biti skladni z ustavo, v primeru neskladja mora državni organ upoštevati ustavne določbe, sicer gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ZAID je bil sprejet 4. 10. 2017 in ne more veljati za nazaj. Tako določa prvi odstavek 155. člena Ustave. Vse dosedanje pravice, ki so veljale do sprejetja zakona in njegove uveljavitve, ostajajo popolnoma enake za vse pooblaščene inženirje, ki so bili pred datumom sprejetja vpisani v imenik. Vsaka sprememba, vezana na pridobljene pravice, je protiustavna. To izhaja tudi iz 55. člena ZAID. Tožniku je bilo s postavljanjem novih pogojev onemogočeno delo na dosedanji način. Opozoril je na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-66/08. Načelo prepovedi retroaktivnosti velja za vsa področja. Prvostopenjski organ je s svojo odločitvijo protiustavno posegel v pravni in dejanski položaj tožnika s tem, ko mu je v imenik vpisal status mirovanja poklicnega naziva in naložil vračilo žiga. Tožnikovega soglasja ni pridobil. S tem je bilo poseženo v njegove pridobljene pravice. Predpis ima povratne učinke tudi tedaj, ko njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. Povratno učinkovanje je sicer ustavno dopustno pod pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave, vendar morajo biti ti izpolnjeni kumulativno. V tem primeru je nesporno, da je bilo z odločbo poseženo v tožnikov dejanski in pravni položaj, saj mu je organ določil dodatne pogoje, vezane na njegov status. Test sorazmernosti ne upraviči retroaktivnega posega v pridobljeno pravico. Za ugotovitev nedopustnega pravnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega pogoja. Po ustavljeni ustavnosodni presoji lahko povratno učinkovanje upraviči le posebna, na prav povratnem učinkovanju predpisa utemeljujoča javna korist, brez katere ne bi bilo možno doseči zasledovanega cilja. V tem primeru take javne koristi ni. Opozoril je še na 15. člen Ustave in izključitev možnosti arbitrarnega ter samovoljnega odločanja organa. Podano je očitno nesorazmerje med ukrepom organa in varstvom tožnikovih pridobljenih pravic. S tem ga želi organ spraviti ob zaslužek, posledično gre tudi za kršitev njegovih premoženjskih pravic. Omejitev pridobljenih pravic ni dopustna, ker ni skladna s splošnim načelom sorazmernosti. Upoštevati je tudi treba 153. člen Ustave RS. Sklicevanje organa na določbe ostalih zakonov, katerih tolmačenje bi bilo v nasprotju z ustavo, je nerelevantno. Z odločbo je bilo poseženo v tožnikovo pričakovalno pravico, ki je v tesni povezavi z načelom varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti. Tožnik se je upravičeno zanesel na dejstvo, da ker mu je bilo pred sprejetjem ZAID omogočeno, da opravlja delo pod takrat določenimi pogoji, bo to veljalo za naprej. V zvezi z drugostopenjsko odločbo je tožnik še navedel, da se drugostopenjski organ do njegovih nosilnih argumentov sploh ni konkretno opredelil, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Če bi se organ opredelil do vseh naziranj tožnika glede kršitev Ustave, bi se tožnik lahko prepričal, da je organ obravnaval njegove argumente. Ker se ni, je kršil tožnikovo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Smisel tega pravnega sredstva ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč tudi, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Tako tudi 8. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V postopku pred prvostopenjskim organom pa je bil tožnik prikrajšan za vsebinsko polni dialog. Sodišče se bo torej moralo nujno opredeliti do nosilnih naziranj in navedb tožnika, saj bo tožnik v nasprotnem primeru primoran vložiti pravno sredstvo zoper odločitev sodišča. Tožnik je predlagal, da sodišče izvede glavno obravnavo, kjer naj vpogleda v prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, njegovo pritožbo in naj ga tudi zasliši. Po izvedbi predlaganih dokazov naj sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je sodišču poslala upravne spise.

6. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1340/2020 z dne 21. 12. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnica posameznica (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje razlage določb ZAID, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 18. 1. 2022, na katero je pristopil tožnik, toženka ni pristopila. Tožnik je vztrajal pri svoji tožbi in predlagal, da sodišče ugodi njegovemu zahtevku. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem in sodnem spisu: izjava tožnika za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev z dne 28. 5. 2019, katere priloga je Pogodba o opravljanju začasnega in občasnega dela št. 01-2019 z dne 28. 5. 2019, sklenjena med A., d.o.o. in tožnikom, prijava zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni (obrazec M12), z dne 30. 5. 2019, polica št. 511-0198655 premoženjskega zavarovanja pri B., d.d. z dne 3. 9. 2018 z vprašalnikom za zavarovanje poklicne odgovornosti iz dejavnosti projektiranja, nadzora in revidiranja zavarovanca A., d.o.o. z dne 31. 8. 2018, prvostopenjska odločba, pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, dopis z dne 3. 6. 2020 – odstop pritožbe na prvostopenjski (v zapisniku o glavni obravnavi pomotoma navedeno ''drugostopenjski'') organ, dopis prvostopenjskega organa z dne 9. 6. 2020 o odstopu pritožbe na Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ), drugostopenjska odločba, dopis drugostopenjskega organa z dne 20. 8. 2020 o vrnitvi upravne zadeve na prvo stopnjo skupaj z drugostopenjsko odločbo, poslana tožba s prilogami organu v odgovor, dopis prvostopenjskega organa ter ponovno prvostopenjska odločba, pritožba in drugostopenjska odločba.

8. Dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega oziroma nerelevantnega, ker gre v zadevi za vprašanje uporabe materialnega prava (druga alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožnik zoper zavrnitev dokaznega predloga ni ugovarjal. **K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet spora je vprašanje razlage materialnega prava, ki je relevantno v tem primeru, predvsem z vidika ustavnopravne (ne)skladnosti, kot jo uveljavlja tožnik.

11. V 55. členu ZAID (pridobljene pravice po ZGO-1), ki se nahaja v Devetem poglavju tega zakona Prehodne in končne določbe, je predpisano, da se šteje, da posameznik, ki je z dnem začetka uporabe tega zakona vpisan v IZS ali ZAPS s pooblastilom za odgovorno projektiranje v skladu z ZGO-1, izpolnjuje pogoje za pooblaščenega arhitekta in inženirja s tistega strokovnega področja, za katerega ima opravljen strokovni izpit; šteje se, da posameznik ki je z dnem začetka uporabe tega zakona vpisan v imenik ZAPS z licenco A ali KA v skladu z ZGO-1, izpolnjuje pogoje za pooblaščenega prostorskega načrtovalca po tem zakonu (prvi odstavek). Posamezniku iz prejšnjega odstavka IZS oziroma ZAPS vpiše v imenik pooblaščenih arhitektov in inženirjev poklicni naziv po tem zakonu s področja, za katerega je opravil poklicni izpit. Če gre za pooblaščenega arhitekta, ki nima pridobljene licence A v skladu z ZGO-1, se v imenik pooblaščenih arhitektov vpiše omejeno pooblastilo ''pooblaščeni arhitekt brez pooblastila za vodenje izdelave občinskih podrobnih prostorskih načrtov''. Posameznik mora najkasneje v šestih mesecih po začetku uporabe tega zakona predložiti dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena tega zakona. Če v tem roku dokazil ne predloži, mu zbornica po uradni dolžnosti izda odločbo o mirovanju in vpiše mirovanje v imenik (drugi odstavek).

12. 5. člen ZAID določa način opravljanja poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev. Tako je v prvem odstavku določeno, da pooblaščeni arhitekti in inženirji poklicne naloge po tem zakonu opravljajo neodvisno; v drugem odstavku, da morajo pooblaščeni arhitekti in inženirji poklicne naloge po tem zakonu dejansko opravljati in biti osebno prisotni pri vseh poklicnih nalogah, ki jih izvajajo; v tretjem odstavku pa, da _lahko_ pooblaščeni arhitekti in inženirji svoje poklicne naloge opravljajo _stalno in trajno_ na enega ali več naslednjih načinov: - kot samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, - na podlagi delovnega razmerja v gospodarskem subjektu, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti po določbah tega zakona, - na podlagi drugega pravnega razmerja o opravljanju dela za družbo, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti po določbah tega zakona, če je pooblaščeni arhitekt ali inženir družbenik.

13. Nesporno med strankama je, da je tožnik kot dokazilo po tretjem odstavku 5. člena ZAID organu predložil pogodbo o občasnem ali začasnem delu upokojencev, sklenjeno na podlagi 27. a člena ZUTD med delodajalcem A., d.o.o. in tožnikom (za obdobje od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019), iz 2. člena katere izhaja, da bo upravičenec (tožnik) občasno in po potrebi izvajal gradbeni nadzor na gradbiščih in izdeloval projektno dokumentacijo. Prvostopenjski organ se je postavil na stališče, da povzeta pogodba oziroma iz nje izhajajoča pravna podlaga ne zadosti pogoju iz citirane določbe tretjega odstavka 5. člena, saj ne gre za stalno in trajno opravljanje dela, ne gre za tudi za pogodbo o zaposlitvi za krajši čas v skladu z ZDR-1 (točno 67. člena), ker je tožnik polno upokojen. Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo potrdil kot pravilno, dodal je še, da iz predložene pogodbe izhaja, da je sklenjena za določen čas.

14. Sodišče se z razlago prvostopenjskega organa strinja in se v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ob tem pa dodaja še naslednje:

15. Iz Poročevalca k predlogu ZAID oziroma natančneje k določbi 5. člena izhaja, da je ureditev dopustnosti načinov opravljanja nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev novost z namenom bolj jasne zakonske omejitve opravljanja poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev na pravne oblike, ki omogočajo neodvisnost, integriteto in s tem posredno večjo odgovornost pooblaščenih arhitektov in inženirjev pri opravljanju njihovih nalog. Ne gre za uzakonitev svobodne izbire načina opravljanja dela, saj za to veljajo splošni predpisi, ki urejajo razmerja, v katerih lahko fizične osebe opravljajo delo oziroma samostojno dejavnost (ZDR-1, ZGD-1) (kot je to pravilno izpostavil tudi prvostopenjski organ). Izbira načina opravljanja dela torej ni svobodna, temveč je odvisna od narave razmerja med osebo, ki opravlja delo oziroma storitev in naročnikom dela oziroma storitve. Če fizična oseba opravlja delo po navodilih in pod nadzorom osebe, ki jo je najela za delo, v prostorih, in z opremo in sredstvi te osebe, ter navzven nastopa v imenu in za račun te osebe, je narava takšnega razmerja odvisno razmerje, kar pomeni, da se mora delo opravljati v delovnem razmerju. V primeru lastništva te družbe ta pravila veljajo tudi v primeru, ko naloge pooblaščenega arhitekta in inženirja opravlja lastnik družbe.

16. Zakon še dodatno izpostavlja neodvisnost pooblaščenih arhitektov in inženirjev in predpisuje, da morajo opravljati svoje storitve opravljati dejansko, stalno in trajno, kar bo podrobneje konkretizirano v statutih poklicnih zbornic, ter neodvisno.

17. Statut Inženirske zbornice Slovenije (na čigar 67. člen se prvostopenjski organ sklicuje sicer le v uvodu odločbe, ne pa izrecno v obrazložitvi) v 13. členu z naslovom Stalno in trajno opravljanje poklicnih nalog določa, da pooblaščeni inženir stalno in trajno opravlja poklicne naloge, če kontinuirano opravlja poklic pooblaščeni inženir v obliki iz 5. člena ZAID; poklic pooblaščeni inženir mora opravljati kot svoj temeljni in praviloma edini poklic (prvi odstavek), če se poklicne naloge opravljajo v obliki samostojni podjetnik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, mora poklic pooblaščeni inženir opravljati v obsegu, ki je primerljiv polnemu delovnemu času zaposlenih v delovnem razmerju ali krajšemu delovnem času v posebnih primerih v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja (drugi odstavek), enako pooblaščeni inženir poklic opravlja stalno in trajno, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas pri gospodarskem subjektu, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne ali inženirske dejavnosti, v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, ali za krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja (tretji odstavek), in v primeru, če je pooblaščeni inženir družbenik gospodarske družbe, ki opravlja inženirsko dejavnost, mora sam stalno in trajno opravljati poklic, zato mora skleniti pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas z družbo, v kateri je družbenik, ali za krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Sodišče ugotavlja, da razlaga prvostopenjskega organa drugega in tretjega odstavka 5. člena ZAID sovpada z besedilom citirane določbe Statuta, četudi se prvostopenjski organ nanjo ni oprl oziroma skliceval (vsaj ne neposredno).

18. Glede na povedano tudi po oceni sodišča predložena pogodba o opravljanju začasnega ali občasnega dela ne predstavlja pravne podlage po zgoraj citiranem 55. členu v zvezi s 5. členom ZAID. Tožnik je polno upokojen. Že definicija upokojitve pomeni, da gre za zaključitev dela ali kariere, zaradi dosežene starosti ali delovne dobe za upokojitev. Povedano drugače: oseba, ki se upokoji, ne opravlja več svojih poklicnih nalog ''stalno'' in ''trajno''.

19. Tožnik meni, da je določba 55. člena ZAID protiustavna, pri čemer kot poglavitno izpostavlja kršitev 155. člena Ustave v povezavi z 2. členom Ustave.

20. 155.člen Ustave RS prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Po tej določbi zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (prvi odstavek), samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek).

21. Sodišče sodi, da določba 55. člena ZAID (v zvezi s 5. členom ZAID) ni v neskladju s 155. členom Ustave. ZAID je bil objavljen 2. 11. 2017, veljati je pričel 15 dni po objavi ter se pričel uporabljati 1. 6. 2018. Začetek uporabe je bil torej določen po njegovi uveljavitvi. 55. člen ZAID tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegal v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega zakona, temveč ureja pravne položaje za naprej (od uporabe ZAID naprej), točno: ureja uporabo pooblastil v okviru pridobljenih pravic posameznikom, ki so izpolnjevali pogoje za opravljanje nalog po ZGO-1. Četudi je bil tožnik po ZGO-1 vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev in torej (očitno) izpolnjeval pogoje za vpis po ZGO-1, to še ne pomeni, da se ta pravni položaj tožnika ne bi smel več spremeniti v prihodnje, vendar se to sme zgoditi le pod pogoji, določenimi z zakonom, kar se je zgodilo v tem primeru. Tožnik tako nima prav, da je bilo poseženo v njegovo pričakovalno pravico (ker se je pred sprejetjem ZAID lahko zanesel, da opravlja delo pod takrat določenimi pogoji in da bo to veljalo za naprej).

22. S tem tudi ni bilo kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, ki zagotavlja, da država posamezniku ne bo poslabšala pravnega položaja arbitrarno, brez utemeljenega razloga. Po oceni sodišča je imel zakonodajalec za sprejem ureditve 55. člena ZAID stvaren razlog, utemeljen tako v zaščiti potrošnikov (zaupanje potrošnika v usposobljenost in strokovnost izvajalca storitve iz področja reguliranih dejavnosti, med katere sodi tudi arhitekturna in inženirska dejavnost) in v zaščiti javnega interesa (urejanje prostora in gradnje z višjo kakovostjo grajenega okolja). Zato je bilo treba vzpostaviti sistem, ki bo izločal neusposobljene izvajalce brez ustreznih kompetenc, terjal večjo odgovornost stroke ter ji hkrati zagotovil veljavo, širše pristojnosti in zastopanost v javnem sektorju (iz Poročevalca v poglavju: Ocena stanja in predlogi rešitev zakona). Ker pa ne gre za retroaktivno uporabo zakona, sodišče tudi sodi, da sprejeta zakonska ureditev prestane test sorazmernosti: poseg je bil nujen za dosego zastavljenega cilja (zaščita potrošnikov in javnega interesa), je primeren za dosego tega cilja (vzpostaviti sistem izločanja izvajalcev brez ustreznih kompetenc zaradi prenosa večje odgovornosti stroke in s tem pridobitvijo večje veljave, itd.), teža posledic posega v človekovo pravico pa je proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja: ne gre namreč za trajen izbris iz imenika, temveč (le) za mirovanje poklicnega naziva. To pomeni, da se lahko tožnik prilagodi novim okoliščinam in zaprosi za izbris, ko bo izpolnjeval pogoje za vpis po 7. členu ZAID (kot mu je to obrazložil že prvostopenjski organ), npr. lahko opravlja naloge pooblaščenega inženirja po 40. členu ZPIZ, kar bi pomenilo spremeniti polno pokojnino v delno, za preostali čas pa skleniti pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas po ZDR-1. 23. Glede na zgoraj povedano sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. in 2. člena Ustave RS, hkrati tudi sodi, da je ZAID skladen z Ustavo (153. člen Ustave RS). Tako je razlogovalo tudi Ustavno sodišče RS (na drugem pravnem področju, vendar v zvezi s podobnim dejanskim in materialnopravnim stanjem) v odločbi, št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021. 24. Tudi zatrjevana kršitev 22. in 23. člena Ustave (enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva) ni podana. Organ je obravnaval vlogo tožnika po glede na postavljen zahtevek relevantni materialnopravni podlagi, sodišče tožbo tožnika obravnava.

25. V zvezi z ugovorom tožnika o kršitvi 15. člena Ustave in za tožnika očitnega nesorazmerja med ukrepom organa in varstvom tožnikovih pridobljenih pravic, pa že iz drugega odstavka te določbe ustave izhaja, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. V tem primeru je ZAID predpisal način uresničevanja pravice tožnika, tj. da opravlja delo pooblaščenega inženirja, kljub upokojitvi. Teh pogojev tožnik (zaenkrat) ne izpolnjuje, jih pa – kot že povedano – lahko. Posledično (iz enakih razlogov kot zgoraj) tudi ni mogoče sprejeti ugovora o posegu v premoženjske pravice tožnika.

26. Tudi zatrjevane kršitve pravil postopka niso podane.

27. Za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka (144. člen ZUP) so bili tudi po oceni sodišča izpolnjeni pogoji: dejansko stanje se je dalo v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka (tožnik) v svoji zahtevi (1. točka). Zaslišanja tožnika zato ni bilo treba izvesti.

28. Drugostopenjski organ se je pa tudi, sicer skopo, v zadostni meri opredelil do pritožbenih razlogov tožnika (ki so skladni z ugovori, uveljavljenimi v tožbi). Pojasnil namreč je, da mora organ odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), torej na podlagi veljavnih predpisov (kar ZAID je – op. sod.), da lahko skladnost zakonov in podzakonskih predpisov z ustavo ugotavlja le Ustavno sodišče RS (21. člen Zakona o Ustavnem sodišču), (redno in specializirano – op. sod.) sodišče pa ima možnost odkloniti uporabo podzakonskega predpisa, če ugotovi, da je ta nezakonit. Povedano drži. 29. Tožbeni ugovor, da bi moral organ že ob reševanju njegove vloge ugotoviti, da je ZAID protiustaven in ugoditi njegovemu zahtevku, tako ni utemeljen. Če bi organ ravnal, kot to navaja tožnik, bi s tem kršil zakon. Za ta zakon, tj. ZAID pa je sodišče, v sklopu uveljavljanih tožbenih ugovorov, presodilo, da ni v neskladju z ustavo. Do kršitev 25. člena Ustave, 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic ter 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zato ni prišlo.

30. Sodišče je glede na povedano tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

31. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

32. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.