Jedro

Če izrek sodbe ne vsebuje dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajala vrsta malomarnosti po 18. členu KZ, s katero naj bi obsojenka storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu, ni pomanjkljiv v smislu 1. točke 372. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena A.V. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 37/2007 z dne 30.1.2008 A.V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 8 (osem) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 212/2008 z dne 8.10.2008 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenki izreče oprostilno sodbo; podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti sodišču očita, da je izrek sodbe nerazumljiv in da ne vsebuje opisa zakonskega elementa, kot je ta določen v tretjem odstavku 208. člena KZ, saj v izreku ni navedena krivdna oblika malomarnosti, v kateri je obsojenka izvršila očitano kaznivo dejanje, niti ni opisno opredeljena. Prav tako izrek sodbe ne vsebuje zakonskih znakov o odnosu obsojenkine malomarnosti do nastanka prepovedane hujše posledice po četrtem odstavku 208. člena KZ, o tem pa niti v obrazložitvi sodbe ni razlogov. Smiselno torej uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP in bistveno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 84/2004 z dne 5.5.2005 presodilo, da mora po določbah 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP izrek obsodilne sodbe obsegati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja in se dokazuje vrsta naklepa po 17. členu KZ pri naklepnih kaznivih dejanjih ali vrsta malomarnosti po 18. členu KZ pri kaznivih dejanjih, storjenih iz malomarnosti, po zakonu niso obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe in se v izreku ta dejstva in okoliščine praviloma ne navajajo. Tudi za obtožnico v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP ni predpisano, da opis kaznivega dejanja obsega takšna dejstva in okoliščine, ampak tiste, ki so potrebne, da se kar najbolj natančno označi vse zakonske znake kaznivega dejanja (čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno ter druge okoliščine, na primer način storitve, itd.).

7. Glede na navedeno opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajala vrsta malomarnosti po 18. členu KZ, s katero naj bi obsojenka storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena KZ, ampak vsebuje le trditev, da obsojenka kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu v družbi G.d.o.o. iz malomarnosti ni poskrbela za brezhibno delovanje varnostnih naprav, kar je imelo za posledico, da varovala oziroma senzorji na vratih stroja za vulkaniziranje gume P. 1 niso delovali in ko je oškodovanka, ki je delala na stroju z roko segla v nevarno območje stroja, senzor roke ni zaznal in preprečil vklop stroja tako, da ji je stroj stisnil levo roko in ji jo odtrgal pod komolcem, pri tem pa je utrpela amputacijo leve roke v podlahti, zaradi česar je bila njena zmožnost za delo trajno in znatno zmanjšana. Tak izrek sodbe zato ni pomanjkljiv, ker bi v nasprotju s 1. točko 372. člena ZKP ne obsegal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, storjenega iz malomarnosti.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je obsojenka dejanje ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena KZ storila s krivdno obliko zavestne malomarnosti, saj tako iz njenega zagovora kot iz izpovedb prič in ugotovitev varnostnega inženirja v zapisnikih o pregledih strojev izhaja, da je vedela, da stroj ne deluje brezhibno in da je potrebno urediti varovalo na prednjih vratih, da mora za pridobitev uporabnega dovoljenja poskrbeti za odpravo napak in ponovni pregled stroja, da delavci blokirajo končno varnostno stikalo, vendar razen opozarjanj ni podvzela nobenih drugih potrebnih ukrepov glede pregledovanja opreme, s tem pa ravnala v nasprotju z določili 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in s 15. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem v celoti obrazložilo, da je obsojenka očitano dejanje storila s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Iz razlogov za zavestno obliko malomarnosti izhaja tudi obsojenkin malomaren odnos do hujše posledice, ki morajo biti podani po 19. členu KZ, sodišče pa je tudi izrecno ugotovilo, da iz obsojenkinega ravnanja, da je "zagnala halo", ko je izvedela, da se z zvezanjem blokirajo končna varnostna stikala, izhaja njena zavest, da se je zavedala, da zaradi nebrezhibnega delovanja stroja lahko pride do prepovedane posledice, to je do nesreč s hudimi telesnimi poškodbami, pa je lahkomiselno mislila, da takšne posledice ne bodo nastale. Glede na navedeno tudi bistvena kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da so očitki, da to sodišče ni presodilo nasprotja med razlogi obrazložitve sodbe in njenim izrekom, neutemeljeni, sicer pa zahteva z njimi po vsebini izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, česar pa v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

10. Zahteva ne more uspeti niti z izpodbijanjem ugotovljene vzročne zveze med v sodbi opisanimi opustitvami s strani obsojenke, nedelovanjem glavnega varnostnega stikala in nastalo hudo telesno poškodbo oškodovanke, saj področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med obsojenkinim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložnik zahteve pretrganje vzročne zveze zatrjeval že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer v okviru razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, da stališče obrambe o pretrganju vzročne zveze ni utemeljeno.

C.

11. Zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene A.V. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.