Jedro

Ker policistom ni mogoče očitati vplivanja na izpoved priče z uporabo prepovedanih sredstev, niti sicer kakršnegakoli vplivanja (člen 237 ZKP) na njeno izpoved, tudi hišna preiskava, opravljena na podlagi take izpovedbe, ne predstavlja nezakonitega dokaza oziroma ni podana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenega E.P. se iz razloga po 4. odstavku 95. člena v zvezi s členom 98/a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 06.12.1999 spoznalo obsojenega E.P. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, v katero mu je na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo, po 4. odstavku 196. člena KZ pa odvzelo 49,97 grama mamila heroin. Višje sodišče je s sodbo pritožbi zagovornika obsojenca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu znižalo izrečeno kazen na eno leto zapora, sicer je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 31.03.2000 je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, iz razloga kršitve določb Zakona o kazenskem postopku iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da navedbe zahteve, da je prišlo do hišne preiskave pri obsojencu tako, da je bilo najprej zlorabljeno stanje priče, ki je bila pod vplivom mamil, ter da gre tako za dokaze, ki se ne smejo uporabiti, ne držijo in nimajo nobene podlage v podatkih v spisu. Tako sodišče prve, kakor tudi sodišče druge stopnje je natančno obrazložilo, da ni šlo za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic. Iz podatkov v spisu jasno izhaja, da ni šlo za zlorabo pričinega stanja pod vplivom mamil, zaradi česar bi bila priča dovzetna za sugestije policije. Tudi hišna preiskava je bila opravljena v skladu z zakonskimi določili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti očita sodišču kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar pa, kot izhaja iz obrazložitve, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Omenjeno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku vidi zagovornik v tem, da naj bi policija zlorabila stanje priče A.E., ki je bil pod vplivom mamila za pridobitev odredbe o hišni preiskavi. Meni, da je bila s tem med drugim kršena tudi določba 3. odstavka 266. člena ZKP oziroma zlorabljena prepoved uporabe prepovedanih sredstev na priči E., kar je še posebej očitno glede na to, da je E. kasneje, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, govoril drugače, kot naj bi navajal policistom in s tem tudi ovrgel izpovedbo kot priče zaslišanega policista. Vsi dokazi, pridobljeni na podlagi uradnega zaznamka o razgovoru policistov s pričo A.E., so tako nezakoniti, oziroma gre za očitno zastrupljene dokaze, ki jih ni dovoljeno uporabljati v postopku (18. člen ZKP).

Te navedbe niso utemeljene. Določilo 3. odstavka 266. člena med drugim prepoveduje uporabo zdravniških posegov ali sredstev, s katerimi bi se vplivalo na voljo obdolženca in priče pri izpovedovanju. Pri tem ni pomembno, kdo je takšno sredstvo priči ali obdolžencu dal, pomembno je le, da se je hotelo s tem vplivati na voljo zaslišanega, to se pravi zmožnost svobodnega odločanja o tem, kaj bo povedal in kaj ne. Gre torej za prepovedano aktivno delovanje v tej smeri.

V obravnavani kazenski zadevi pa takšnega postopanja policistom ni mogoče očitati. Iz podatkov v spisu izhaja, da si je priča A.E. sam vbrizgal mamilo (o čemer je policiste obvestila njegova mama) in torej na to njegovo odločitev policisti niso imeli nikakršnega vpliva. Prav tako pa tudi nadaljnji podatki v spisu ne dajejo podlage za sklepanje, da bi policisti kakorkoli vplivali na pričino izpoved.

E. je namreč dne 11.08.1999 podal ustno kazensko ovadbo (sestavljen je bil zapisnik o ustni ovadbi z opozorilom na posledice krive ovadbe), iz vsebine katere pa izhaja, da je kupil mamilo od obsojenca, kakšne vrste, koliko mamila je kupil, za kakšno ceno in kje ga je kupil. Da je mamilo kupil ravno od obsojenca, pa je E. povedal tudi policistu A.K. takoj, ko je slednji vstopil v njegovo stanovanje. Ob hišni preiskavi, opravljeni v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku, pa je bila zatem najdena pri obsojencu tudi večja količina mamila heroin (49,97 grama), profesionalna tehtnica in 10 manjših PVC vrečk. Ker torej policistom ni mogoče očitati vplivanja na izpoved priče z uporabo prepovedanih sredstev, niti sicer kakršnegakoli vplivanja (člen 237 ZKP) na njeno izpoved, tudi hišna preiskava, opravljena na podlagi take izpovedbe, ne predstavlja nezakonitega dokaza, oziroma ni podana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Višje sodišče pa tudi ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, saj ima sodba za razliko od očitkov v zahtevi razloge o odločilnih dejstvih, oziroma je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe zagovornika v pritožbi, ki se nanašajo na očitek iste kršitve, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Višje sodišče je namreč na te pritožbene navedbe obširno in argumentirano odgovorilo (4. odstavek na 2. strani sodbe in 1. odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča) in je tako tudi ta očitek zagovornika v zahtevi, ki je sicer bolj pavšalne narave, neutemeljen.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona, je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom Zakona o kazenskem postopku zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev glede plačila stroškov, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku.