Jedro

Pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da v obravnavanem sporu ni podana pristojnost slovenskega sodišča in je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da zaključek prvostopenjskega sodišča, da imata mladoletna otroka bivališče v Nemčiji, ni izkazan. Ne glede na to, da sta otroka v Nemčiji, ne ve kje imata stalno ali začasno bivališče prijavljeno. Pojem običajnega bivališča je potrebno razlagati tako, da ustreza kraju, ki pomeni integracijo v družbeno in družinsko življenje. Oba otroka imata slovensko državljanstvo. Mlajši sin, ki je star pet let, sploh ni vključen v socialno okolje, je povsem izoliran in ne zna nemškega jezika. Toženka je sama odpeljala otroka v Nemčijo in zanju ne skrbi. Nima denarja, da bi lahko začel postopek v Nemčiji. Za starejšega sina se je že dogovoril za vpis v šolo za prihodnje šolsko leto. Ni v korist otrok, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta in je tudi v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah. Morda bi se toženka glede starejšega sina celo strinjala z vrnitvijo. Sodišče bi kot navezno okoliščino lahko uporabilo državljanstvo otrok in očeta (slovensko) in ne Uredbe ES št. 2201/2003, ki sicer tudi določa, da lahko nepristojno sodišče zadevo odstopi tujemu sodišču, s čimer se postopek ne bi končal. 3. Pritožba tožnika je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval izdajo nove odločbe o zaupanju v vzgojo in varstvo mld. otrok A. A., roj. ... in B. B., roj. ..., določitev stikov mladoletnih otrok z materjo, določitev preživnine ter predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se mld. otroka zaupata v vzgojo in varstvo njemu, mati pa naj za njuno preživljanje plačuje preživnino v znesku po 250,00 EUR. Iz dejanskih tožbenih trditev izhaja, da sta bila mld. otroka s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju IV P 269/2016 z dne 8. 9. 2017 ter sodno poravnavo zaupana v varstvo in vzgojo materi, ki se je že v letu 2017 z otrokoma odselila v Nemčijo.

6. Ker stranki postopka prebivata v različnih državah, gre za razmerje z mednarodnim elementom. Republika Slovenija in Zvezna Republika Nemčija sta članici Evropske unije, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno kot pravno podlago za odločanje o pristojnosti v obravnavani zadevi uporabilo Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba). Ta v 8. členu določa, da je v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom pristojno sodišče države članice, kjer otrok običajno prebiva, ko je sodišče začelo postopek. Ker Uredba definicije običajnega prebivališča ne vsebuje, ga je potrebno opredeliti ob upoštevanju okvira, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti.1 Pojem "običajno prebivališče" iz navedene določbe Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.2 Kot izhaja iz dejanske podlage tožbe sta bila oba otroka zaupana v vzgojo in varstvo materi v letu 2017, v istem letu pa sta se oba preselila v ZR Nemčijo skupaj z materjo in njenim novim partnerjem, kjer živijo kot družina. Starejši otrok A. A. je v Nemčiji nadaljeval šolanje, trenutno pa se nahaja v Domu za otroke. Iz tožbenih navedb še izhaja, da je družino tudi že obravnaval tamkajšnji center za socialno delo.

7. Po določbi 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Dejanske tožbene trditve, predvsem okoliščina, da otroka že dve leti neprekinjeno bivata v ZR Nemčiji, izkazujejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tam njuno običajno prebivališče in da so zato za odločanje v tem sporu pristojna nemška sodišča. 8. Ker je navezna okoliščina za določitev pristojnosti nacionalnega sodišča otrokovo običajno prebivališče, tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi sodišče kot navezno okoliščino za določitev pristojnosti lahko uporabilo državljanstvo otrok in očeta. Neutemeljen je tudi pritožnikov predlog, da bi lahko slovensko sodišče predlog odstopilo nemškemu sodišču, s čimer se postopek ne bi končal. Tega Uredba ne določa. Prevzem pristojnosti je mogoč le na zaprosilo sodišča državne članice, ki je po vsebini pristojna za zadevo, če meni, da bi bilo sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, primernejše za obravnavo zadeve ali njenega dela in če je to v korist otroka (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Zaprosilo za prevzem pristojnosti torej lahko poda le pristojno sodišče nepristojnemu, ne pa tudi obratno.

9. V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZPP se sodišče, ki ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno, izreče za nepristojno in tožbo zavrže. Izpodbijana odločitev je pravilna, tožnikova pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sodba sodišča EU 497/10, zadeva: Barbara Mercedi/Richard Chaffe. 2 2. točka izreka sodbe EU C-523/07, zadeva: Korekein, Hallinto – Oiekus.