15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 699/2003 z dne 10. 2. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrglo pritožničino revizijo. Ugotovilo je, da je pritožnica v tožbi navedla le eno vrednost spornega predmeta, uveljavljala pa je dva zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago (zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine). Štelo je, da s tem pritožnica ni določno opredelila vrednosti zahtevkov in je zato položaj primerljiv s položajem v sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ni določena.

2.V ustavni pritožbi pritožnica temu stališču Vrhovnega sodišča oporeka. Navaja, da je tožbo vložila zato, ker so toženci zaradi napačnega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo z izpodbojno pogodbo razpolagali z nepremičnino, ki jo je pritožnica z odplačnim pravnim poslom pridobila v last in posest, jo obnovila in uživala. Navaja, da je v tožbi označila vrednost spornega predmeta 2.500.000 SIT, sodišče prve stopnje pa dopolnitve vloge po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju ZPP) ni zahtevalo. Navaja, da je vprašljiva ugotovitev Vrhovnega sodišča, da gre za dva popolnoma ločena zahtevka, saj je "tožbeni zahtevek vseboval ugotovitveni in dajatveni zahtevek". Na to naj bi kazalo tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v ednini zavrnilo "tožbeni zahtevek". Opozarja na 39. člen ZPP, po katerem se za vrednost spornega predmeta vzame le glavni zahtevek, in to povezuje z okoliščino, da je sama v tožbi izrecno zapisala, da gre za spor na ugotovitev ničnosti pogodbe. S tem očitno meni, da je to glavni zahtevek, in je zato po njenem mnenju odveč ugibanje Vrhovnega sodišča, na kaj se opredelitev vrednosti spornega predmeta nanaša. Navaja še, da po izdaji sodbe sodišča prve stopnje ni imela več možnosti prilagajati opredelitve vrednosti spornega predmeta. Meni, da bi Vrhovno sodišče njeno revizijo lahko zavrglo le, če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena ali pa bi bila navedena prenizka vrednost. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do pritožbe po 25. členu Ustave.

B.

3.Za kršitev ustavnih pravic, na katere se sklicuje pritožnica, ne gre. S trditvijo, da je Vrhovno sodišče omejilo njeno pravico do sodnega varstva, pritožnica smiselno zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna določba pravice do revizije ne zagotavlja. V primerih, ko je revizija z zakonom predvidena, bi za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva šlo v primeru, če bi Vrhovno sodišče zakon, ki dopušča revizijo, razlagalo tako, da bi s tem pritožnici nesorazmerno omejilo pravico do dostopa do (Vrhovnega) sodišča. Zgolj stališče, da se pri zahtevkih z različno dejansko in pravno podlago vrednosti zahtevkov za preizkus, ali je dosežen prag za dopustnost revizije, ne seštevajo, in da mora biti navedena vrednost spornega predmeta za vsakega od takšnih zahtevkov, za sklep o kršitvi te pravice ne zadošča.

4.Ustavno sodišče sicer ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo v ustavni pritožbi podaja pritožnica in bi lahko, če bi iz pritožničinih navedb izhajala kršitev kakšne druge človekove pravice ali temeljne svoboščine, tudi to presojalo. Vendar je Ustavno sodišče vezano na pritožničine navedbe glede okoliščin, ki bi lahko utemeljile podreditev pod določbo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, in sklep, da gre za kršitev te pravice oziroma svoboščine. Takšnega sklepa pa navedbe pritožnice ne omogočajo. Pritožnica v ustavni pritožbi (poleg argumentov, ki se nanašajo na vsebino tožbenega zahtevka oziroma zahtevkov – kar v tej zadevi ni predmet presoje) uveljavlja razloge, ki se nanašajo le na pravilnost uporabe določb ZPP, torej določb procesnega prava glede dopustnosti revizije, predvsem razloge glede vprašanja, ali gre v njenem primeru res za dva zahtevka. Ali je Vrhovno sodišče te določbe uporabilo in razlagalo pravilno, Ustavno sodišče glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne more presojati. Pritožnica sicer navede, da sodišče prve stopnje tožbe ni vrnilo v popravo, vendar le v povezavi s sklepom, da naj bi to pomenilo, da je njena tožba popolna. Ni pa v ustavni pritožbi navedbe o tem, kako so obravnavane druge stranke v primerljivih položajih, predvsem stranke v položaju, ko vrednost spornega predmeta v tožbi sploh ni navedena, ne le da ni navedena "nediferencirano". Ker glede primerjave teh položajev, kar bi morda lahko bilo relevantno z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, navedb v ustavni pritožbi ni, tudi Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tej smeri ne more preizkušati.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger