Jedro

Toženec je v predlogu za podaljšanje roka obvestil sodišče, da zdravniškega potrdila ni uspel pridobiti zaradi zdravniške stavke, kar je zunaj njegove sfere. Enak očitek uveljavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni postopalo pravilno, ker bi moralo glede na opisane okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati, na novem naroku toženca zaslišati. Pritožbeno sodišče temu očitku ne sledi. Toženec namreč niti ni pojasnil, ali si je sploh prizadeval pridobiti zdravniško potrdilo pri osebnem zdravniku, ki bi mu bilo zavrnjeno, kar bi lahko bil razlog izven njegove sfere, da ni mogel pridobiti zdravniškega potrdila. Sodišču zato, ker toženec ni dokazal opravičene odsotnosti z naroka, kjer bi moral biti zaslišan, ni bilo treba razpisati novega naroka za glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je, ko se je sklicevalo na 455. člena OZ, le poudarilo, da če se v prodajni pogodbi stranki ne dogovorita drugače, velja, da je obveznost plačila kupnine zapadla že ob izročitvi blaga (sočasna izročitev stvari in plačilo kupnine oziroma odložitev izročitve stvari do plačila kupnine). Ker je sama tožnica trdila, da je toženec v februarju 2022, ko je odplačal do takrat zapadli dolg, prosil za 30 dnevni rok plačila, tožnica pa se je s tem strinjala, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialno pravni zaključek, da je bil med strankama dogovorjen 30-dnevni rok plačila. Dogovora med strankama o valuti plačila, in da terjatve sploh še niso zapadle v plačilo, toženec ni uspel dokazati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je v 15 dneh dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.301,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z iztekom izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) in naložilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) v roku 15 dni od prejema te sodbe plačilo zneska 153.345,88 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov:

-3.369,32 EUR od 4. 4. 2022 dalje;

-21.786,06 EU od 11. 4. 2022 dalje;

-2.908,08 EUR od 16. 4. 2022 dalje;

-8.353,12 EUR od 25. 4. 2022 dalje;

-20.581,03 EU od 1. 5. 2022 dalje;

-4.392,56 EUR od 9. 5. 2022 dalje;

-4.863,29 EUR od 16. 5. 2022 dalje;

-7.144,81 EUR od 22. 5. 2022 dalje;

-29.220,43 EUR od 30. 5. 2022 dalje;

-4.086,38 EUR od 10. 6. 2022 dalje;

-10.222,27 EUR od 13. 6. 2022 dalje;

-2.456,58 EUR od 19. 6. 2022 dalje;

-6.271,29 EUR od 27. 6. 2022 dalje;

-49,34 EUR od 1. 7. 2022 dalje;

-25.634,55 EUR od 4. 7. 2022 dalje in

-2.006,77 EUR od 8. 7. 2022 dalje (I. točka izreka).

2.Sklenilo je, da mora toženec tožnici povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

Bistveno dejansko stanje

3.Tožnica je kot prodajalka tožencu kot kupcu prodala in dobavila naročeno blago za hidravliko. Med strankama ni sporen temelj niti ne višina terjatve v znesku 102.618,70 EUR in 50.727,18 EUR. Sporno pa je, ali so vtoževane terjatve zapadle v plačilo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca. Toženec je namreč navajal, da je zjutraj, na dan ko bi moral priti na sodišče, zbolel, opravičila pa ni predložil. Sodišče mu je določilo rok za predložitev opravičila, še enkrat je rok podaljšalo, vendar pa toženec tudi do poteka podaljšanega roka sodišču zdravniškega potrdila ni poslal. Toženec torej ni dokazal, da je opravičeno izostal z naroka, kjer bi bil zaslišan kot stranka v dokaz trditev, da sta se stranki dogovorili za drugačen rok zapadlosti vtoževane terjatve, kot izhaja iz predloženih listin tožnice.

Materialnopravna presoja

4.Trditveno in dokazno breme o sklenitvi dogovora, da bo toženec plačal, ko bo prejel posojilo, je bilo na tožencu. Toženec pa najprej niti ni pojasnil, kdaj točno naj bi pravdni stranki sploh sklenili takšen dogovor. Že njegova trditvena podlaga je bila skopa, pa tudi če bi šteli, da je zadostna, zatrjevanega dogovora toženec, kot je bilo že pojasnjeno, ni dokazal. Sodišče je na podlagi predloženih listin s strani tožnice in nespornih dejstev med strankama, kdaj je bil tožencu izdan posamezen račun, na katerem je bila označena tudi zapadlost, sklepalo, da toženčev ugovor nezapadlosti vtoževanih terjatev ni utemeljen. Zato je štelo, da je bil dogovorjen 30 dnevni rok za plačilo in je tožbenemu zahtevku za plačili vtoževanih zneskov ugodilo. Tožnica je izpolnila svoj del obveznosti (dobava blaga), zato je svoj del obveznosti, to je plačilo blaga dolžan izpolniti tudi toženec.

Pritožba toženca

5.Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podrejeno, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

6.Tožnica je odgovorila na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Odločitev o pritožbi in razlogi

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Na pripombo tožnice, ali je bila plačana sodna taksa za pritožbo od skupnega zneska vtoževane terjatve, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnica plačala sodno takso za pritožbo od zneska 153.345,88 EUR (seštevek 102.618,70 EUR in 50.727,18 EUR) v znesku 2.559,00 EUR v skladu s tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Procesna predpostavka za odločanje o pritožbi (prvi odstavek 105.a člena ZPP) je bila izpolnjena.

9.Toženec v pritožbi uveljavlja, da sodišču ni predložil ustreznega zdravniškega potrdila zato, ker je potekala zdravniška stavka in ga ni mogel pridobiti. Zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem toženca, in ker je napačno postopalo, je posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

10.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 26. 3. 2024 tožencu naložilo predložitev zdravniškega potrdila, nato je na njegov pravočasen predlog (drugi odstavek 110. člena ZPP) rok za predložitev zdravniškega potrdila še podaljšalo. Pred iztekom podaljšanega roka pa toženec ni več predlagal njenega podaljšanja. Zato je o zadevi odločilo in izdalo izpodbijano sodbo.

11.Toženec je v predlogu za podaljšanje roka obvestil sodišče, da zdravniškega potrdila ni uspel pridobiti zaradi zdravniške stavke, kar je zunaj njegove sfere. Enak očitek uveljavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni postopalo pravilno, ker bi moralo glede na opisane okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati, na novem naroku toženca zaslišati.

12.Pritožbeno sodišče temu očitku ne sledi. Toženec namreč niti ni pojasnil, ali si je sploh prizadeval pridobiti zdravniško potrdilo pri osebnem zdravniku, ki bi mu bilo zavrnjeno, kar bi lahko bil razlog izven njegove sfere, da ni mogel pridobiti zdravniškega potrdila. Sodišču zato, ker toženec ni dokazal opravičene odsotnosti z naroka, kjer bi moral biti zaslišan, ni bilo treba razpisati novega naroka za glavno obravnavo.

13.Pritožbeno sodišče pritrjuje jasnim in pravilnim razlogom v izpodbijani sodbi, da so navedbe toženca, da pravdni stranki nista imeli stalnega in fiksnega dogovora o rokih plačila ter da sta se dogovarjali o dobavah sproti, ostale na splošni ravni. Dogovora med strankama o valuti plačila, in da terjatve sploh še niso zapadle v plačilo, kot je bilo že pojasnjeno, toženec ni uspel dokazati. Sodišče je zato pravilno štelo, da je bil med strankama dogovorjen 30-dnevni rok za plačilo. O fiksnosti roka je sodišče le kot dodatne razloge pojasnilo, da se vprašanje fiksnega roka pojavlja v zvezi s presojo, ali je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne in na to vezane posledice. To pa v obravnavani zadevi ni bistveno, ker nobena od strank ni trdila, da je bila pogodba razvezana, ker naj bi bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe (104. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

14.Sodišče prve stopnje je, ko se je sklicevalo na 455. člena OZ, le poudarilo, da če se v prodajni pogodbi stranki ne dogovorita drugače, velja, da je obveznost plačila kupnine zapadla že ob izročitvi blaga (sočasna izročitev stvari in plačilo kupnine oziroma odložitev izročitve stvari do plačila kupnine). Ker je sama tožnica trdila, da je toženec v februarju 2022, ko je odplačal do takrat zapadli dolg, prosil za 30 dnevni rok plačila, tožnica pa se je s tem strinjala, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialno pravni zaključek, da je bil med strankama dogovorjen 30-dnevni rok plačila.

15.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato jih je pritožbeno sodišče tožnici priznalo po Odvetniški tarifi (OT) za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki t. št. 22. OT v višini 1.750 točk, izdatke za stranko do 1.000 točk 2 %, 20 točk, in nad 1.000 točk (za 750 točk 1 %) 7,5 točk ter 22 % DDV od skupnega števila točk, 391,05 točk, skupaj 2168,55 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,6 EUR), pripada tožniku 1301,13 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo. Če bo toženec zamujal s plačilom stroškov bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti (299. člen in 378. člen OZ).

17.Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da uporabi 11. člen ZPP in naloži tožencu plačilo denarne kazni, ker naj bi toženec z vložitvijo pravnega sredstva zlorabil procesne pravice. Pritožbeno sodišče je pojasnilo razloge, zakaj ni sledilo pritožbenemu stališču, da toženec sodišču ni mogel predložiti zdravniškega potrdila. Vendar ravnanje toženca ni preraslo v zlorabo procesne pravice, kar bi terjalo uporabo 11. člena ZPP.

-------------------------------

1Sklep o višini stroškov bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (20. točka razlogov).

2Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg/2022 in I Pg 203/2022, 24. 1. 2023 v skupno obravnavanje združilo zadevi med istima strankama na podlagi 300. člena Zakona o pravdnem postopku.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 455 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 110, 110/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.