Jedro

Glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji je bilo že zavzeto stališče, da takšno delo ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v tem smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajen način plačila, izplačilo dela plače v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno.

V izpodbijani sodbi ni razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo in kakšni so zaključki, saj ni jasne presoje o izvedenih dokazih, niti vsakega posebej, niti vseh skupaj. Sodišče ne obrazloži, na podlagi česa je sprejelo zaključek, da je šlo v primeru tožnika za družinsko-ekonomsko skupnost oziroma pomoč na kmetiji, kjer je tožnik s svojim delom prispeval k preživljanju na kmetiji. Iz sodbe tudi ni razvidno, kateri od elementov delovnega razmerja ni obstajal. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013 in št. ... z dne 22. 4. 2013 in da se tožniku prizna v zavarovalno dobo čas od 1. 9. 1966 do 27. 3. 1967, od 20. 7. 1967 do 30. 4. 1968, od 23. 6. 1972 do 30. 3. 1972 do 30. 3. 1973 in od 16. 5. 1973 do 2. 10. 1973. Sodišče je svojo odločitev sprejelo predvsem na izpovedi priče A.A., iz katerega je zaključilo, da je šlo v primeru tožnika za družinsko - ekonomsko skupnost oziroma pomoč na kmetiji, ker je tožnik s svojim delom prispeval k preživljanju na kmetiji, glede na to, da se je z očetom dogovoril, da bo v prihodnje kmetijsko posestvo prevzel, za kar ga je oče delno denarno nagradil. 2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je priča A.A. izkazala in potrdila elemente delovnega razmerja, ki se nanašajo na stalnost dela in sprejem plače v naravi in v denarju. Ker je ta elementa delovnega razmerja priča poznala, saj je bila zavarovančev sovaščan. V načelo zadošča že izpolnjevanje teh dveh elementov delovnega razmerja za ugotovitev, da gre za delavca na kmetiji. Da se je delo na kmetijah v tistih časih opravljalo po navodilih in pod nadzorom delodajalca je splošno znano dejstvo. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnika v njegovih pisnih vlogah in njegove izpovedi na sodišču, da je na kmetiji delal stalno, pod nadzorom delodajalca in da je za delo dobival plačilo v naravi in mesečno v denarju 10.000,00 Din. Da je tožnik za delo dobival plačilo, je potrdila tudi priča B.B.. Sodišče je zmotno delo tožnika presodilo kot delo za družinsko-ekonomsko skupnost oziroma pomoč na kmetiji. Pritožba se sklicuje na dosedanjo sodno prakso in sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 138/2007 z dne 13. 11. 2008, kjer je sodišče poudarilo, da delo na kmetiji ni vezano na 8-urni delovnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi iz njih lahko sklepali na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača, ki je izplačana lahko delno tudi v naravi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče izvedlo listinske dokaze in dokaze z zaslišanjem tožnika ter prič A.A. in B.B., vendar izvedenih dokazov sodišče ni dokazno ovrednotilo. O odločilnih dejstvih ni razlogov oziroma so ti razlogi nejasni in v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na priznanje vštevanja obdobja od 1. 9. 1966 do 2. 10. 1973 s presledki v pokojninsko dobo in sicer iz naslova delovnega razmerja, ki naj bi ga tožnik opravljal v polnem delovnem času na zasebnem kmetijskem posestvu delodajalca C.C. kot kmetijski delavec.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno podalo pregled pravnih podlag za odločanje v navedenem socialnem sporu. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja po 187. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1) obsega čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ-1, ter čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ-1, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je glede na čas, za katerega tožnik uveljavlja priznanje pokojninske dobe, zahtevo presojati po Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju, ki se je uporabljal od 1. januarja 1965 do 31. decembra 1972, za čas od 14. 7. 1972 dalje po Zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po 4. točki prvega odstavka 135. člena TZPZ se v zavarovalno dobo všteva čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom, kot kmetijski delavec na zasebni kmetijski posesti in sicer ves čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Po prvem odstavku 50. člena ZTPPIZ se od 14. 7. 1972 v zavarovalno dobo štel ves čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu s polnim delovnim časom.

7. V zvezi z razrešitvijo sporne zadeve je potrebno v okviru dejanskega stanja odgovoriti predvsem na vprašanje ali je delo tožnika vsebovalo (bistvene) elemente delovnega razmerja. V sodbi opr. št. VIII Ips 137/07 Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 11. 2008, na katero se utemeljeno sklicuje pritožba, je Vrhovno sodišče RS glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji zavzelo stališče, da takšno delo ni vezano na 8-urni delovnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malice in podobno je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajno sklenjen tudi način plačila tako, da je bil del plače izplačan v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in ni bilo nemogoče, da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno.

8. V izpodbijani sodbi ni jasno razvidno, kaj je sodišče prve stopnje ugotovilo kot dejansko stanje in kaj so njegovi zaključki, saj ni jasne presoje o izvedenih dokazih, niti vsakega posebej, niti vseh skupaj. Na podlagi česa je sodišče sprejelo zaključek tožene stranke v predsodnem postopku, da je šlo v primeru tožnika za družinsko-ekonomsko skupnost oziroma pomoč na kmetiji, kjer je tožnik s svojim delom prispeval k preživljanju na kmetiji iz sodbe ni razvidno. Kateri od elementov delovnega razmerja ni obstajal, sodišče ne pove, niti se ne izreče in dokazno oceni, kaj pomeni dogovor o plačilu med delodajalcem in tožnikom, ki je bilo deloma v naravi, deloma v denarju, kot to izhaja iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič, istočasno pa zaključi, da gre pri delu tožnika za pomoč na kmetiji. Tožnik ni samo navajal, da je imel plačo, temveč je to tudi izpovedal na glavni obravnavi dne 13. 5. 2015. Prav tako je izpovedal, pod kakšnimi pogoji se je delo opravljalo, in kakšen je bil delovni čas, odmori in katera dela so se opravljala in po katerih navodilih. Vse navedeno izhaja tudi iz prepričljive izpovedi B.B.. Pritožba pravilno opozarja, da iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je bil na kmetiji zaposlen tožnik, da mu je tožnik izpovedal, da dobiva plačo in da ima hrano in stanovanje.

9. V obrazložitvi zavrnitve tožbenega zahtevka prvostopenjsko sodišče ne zavzame nobenega stališča do izjave tožnika in prič glede tega, da naj bi tožniku delo odrejal lastnik kmetije-delodajalec, ne glede stalnosti dela, glede katerega sta vedela že v predsodnem in sodnem postopku izpovedati tako tožnik kot zaslišana priča. Ob tem pa zaključuje, da ne gre za delovno razmerje, saj naj bi se tožnik z očetom dogovoril, da bo v prihodnje kmetijsko posestvo prevzel. Navedeno iz pričevanja A.A. ne izhaja, saj je ta izrecno izpovedal, da konkretno o ustnem dogovoru med tožnikom in njegovim očetom ne ve kaj povedati. Da bi se tožnik z očetom pogovarjal o prevzemu kmetije ne izhaja tudi iz zaslišanja B.B. Iz izpovedi tožnika pa izhaja, da je verjetno oče mislil, da bo kot najstarejši potomec prevzel kmetijo, sam pa da bo ostal v državni službi in je zato kmetijo tudi dejansko prevzel njegov mlajši brat. Sodišče ne pove, kateri element delovnega razmerja manjka in tako v bistvu v tej smeri tudi ni mogoče preizkus izpodbijane sodbe.

10. Dejstvo, da pisna pogodba o delovnem razmerju ni bila sklenjena, ni dokaz, da v obravnavanem primeru ni bilo sklenjeno delovno razmerje. Tudi sicer pogodba o zaposlitvi ni odločilen pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V danem primeru gre celo za nasprotno, za ugotovitev, izhajajoča iz izpovedi prič, da je prišlo do ustnega kontrakta o zaposlitvi. Izpovedi, da je tožnik delal cel dan kažejo na to, da je bil delovni čas določen oziroma dogovorjen, pri čemer ne gre spregledati, da je redno opravljanje dela na kmetiji tipično delo, kjer je zaradi vremenskih pogojev in možnosti dela nujno upoštevati tudi letno prerazporeditev delovnega časa. Iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič izhaja, da je tožnik dobival del plače v naravi (hrana in stanovanje), del pa v denarju, kar kaže na to, da je bila plača dogovorjena. Iz izpovedi tožnika in njegovega brata izhaja, da je tožnik delo opravljal izrecno po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom. V daljših časovnih obdobjih, v katerih tožnik uveljavlja pokojninsko dobo naj bi delo opravljal stalno, vsak dan, kar kaže na samo stalnost dela, ki je bilo raznovrstno in odvisno od letnega časa ter tudi od samega vremena. Vse navedeno prej kaže na to, da gre za obstoj delovnega razmerja, kakor ne.

11. Glede na povedano, bo sodišče moralo po potrebi ponoviti in dopolniti dokazni postopek, dobiti odgovore na vprašanja, ki so nakazana ali se da na njih z določeno verjetnostjo sklepati ter vsak dokaz glede odločilnih dejstev tudi dokazno ovrednotiti ter tako dobiti odgovore na vprašanja, ki so nakazana, ali se da na njih z določeno verjetnostjo sklepati. Šele po tako ugotovljenem dejanskem stanju bo lahko naredilo pravne zaključke in uporabilo materialno pravo.

12. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.