Jedro

Zakonska možnost, da se izvršilni naslov za stroškovno terjatev zoper stečajnega dolžnika pridobi zunaj stečajnega postopka (neodvisno od njega), in da se tudi poplačilo upnika lahko opravi izven stečaja, narekuje, da se instituti stečajnega prava ugotavljajo oziroma upoštevajo tudi v vzporednih pravdnih in izvršilnih postopkih, saj varstvo posamičnega upnika stroškovnih terjatev ne sme ogroziti ali celo izničiti varstva drugih upnikov stečajnega dolžnika, zlasti ne upnikov istega razreda. Načelo enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti zapoveduje enako obravnavo vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da je navedena načela treba upoštevati in udejanjati tudi v pravdnih in izvršilnih postopkih iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.975,20 EUR v 15-dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izvršba z rubežem in prenosom denarne terjatve, ki jo ima dolžnik A. d. o. o. - v stečaju do svojega dolžnika B. B. s. p., v višini 452.725,53 EUR, na vračilo denarnih sredstev v stečajni postopek dolžnika (denarna sredstva, ki jih ima upravitelj B. B. na svojem fiduciarnem računu), ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. I 252/2019 z dne 2. 12. 2019, nedopustna. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 6.760,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdni stranki sta upnici dolžnika A. d. o. o. - v stečaju, s terjatvama iz naslova stroškov stečajnega postopka (355. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Terjatev tožeče stranke v višini 932.444,05 EUR spp izvira iz naslova ekološke sanacije nepremičnin stečajnega dolžnika, opravljene med stečajnim postopkom. Na podlagi upraviteljevega predloga je sodišče, ki vodi stečajni postopek, tudi že izdalo soglasje za plačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Terjatev tožene stranke, ki jo je pridobila s cesijo od svojega pravnega prednika C. d. d., predstavljajo neplačane najemnine za objekte, zemljišča in premičnine stečajnega dolžnika med trajanjem stečajnega postopka; in ima tožena stranka za to terjatev tudi izvršilni naslov (pravnomočni sodbi). Nesporno je, da stečajno maso dolžnika A. d. o. o. sestavljajo samo še posebne mase (splošna masa je bila že izčrpana), in da te ne bodo zadoščale niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka, ki bremenijo posebno stečajno maso. Tožena stranka je kot imetnica terjatve, za katero ima izvršilni naslov, na podlagi 131. čl. ZFPPIPP vložila zoper dolžnika A. d. o. o. predlog za izvršbo z rubežem in prenosom denarne terjatve, ki jo ima dolžnik A. d. o. o. do svojega dolžnika - upravitelja (B. B. s. p.) v višini 452.725,53 EUR. Okrajno sodišče v Kamniku je izvršbo dovolilo s sklepom I 251/2019 z dne 2. 12. 2019. Na podlagi ugovora tožeče stranke je Okrajno sodišče v Kamniku tožečo stranko napotilo, da začne pravdo na ugotovitev, da je izvršba z rubežem denarne terjatve nedopustna. Sodišče prve stopnje je tožbenem zahtevku ugodilo na podlagi zaključkov, da denarna terjatev stečajnega dolžnika do stečajnega upravitelja sploh ne obstaja; da so stroški ekološke sanacije, ki jo je izvedla tožeča stranka, stroški posebne stečajne mase; da tožena stranka plačila svojih terjatev iz naslova najemnin ne more prejeti iz posebne stečajne mase in da je zato tožeča stranka izkazala, da razpolaga s pravico na predmetu izvršbe, ki to preprečuje.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da so razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, materialnopravno zmotni ter v večini tudi pravno nerelevantni za odločitev v predmetni zadevi. Opozarja na več odprtih vprašanj, na katera bo sodišče druge stopnje odgovorilo v obsegu, ki je relevanten za odločitev o pritožbi. Opisane dejanske okoliščine primera odpirajo problematiko t.i. „stečaja v stečaju“, v katerem celotni stečajni postopek služi le poplačilu upnikov s stroškovnimi terjatvami oz. je razpoložljiva stečajna masa namenjena le (delnemu) kritju stroškov stečajnega postopka. Zakon tovrstnih (dejanskih) situacij ne ureja. Vsebuje sicer določilo, da je proti stečajnemu dolžniku dovoljena izvršba na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Pravilo o dovolitvi izvršbe proti stečajnemu dolžniku (za stroškovno terjatev) je sodna praksa razširila še na dovolitev dajatvenih tožb upnikov za plačilo stroškovnih terjatev zoper stečajnega dolžnika, ki upniku omogočijo pridobitev izvršilnega naslova za takšno terjatev in posledično prisilno uveljavljanje te terjatve v izvršilnem postopku (glej VS RS sklep II Ips 119/2017). Tako citirano določilo kot sodna odločba pa problematike „stečaja v stečaju“ ne rešujeta, saj urejata varstvo stroškovnih upnikov v (zakonu) zamišljenem konceptu „običajnega“ stečajnega postopka, katerega primarni cilj je v uresničitvi interesa vseh ali vsaj večine upnikov, da dosežejo enakomerno plačilo svojih (istovrstnih) terjatev. V „duhu zakona“ je torej cilj stečajnega postopka enakomerno poplačilo istovrstnih terjatev upnikov, nastalih pred začetkom stečaja, pri čemer tekoči stroški stečajnega postopka ne bi smeli bistveno ogroziti tega cilja. Vodenje stečajnega postopka zgolj zaradi kritja stroškov stečajnega postopka nasprotuje temeljnemu konceptu zakona in postavlja pod vprašaj smisel stečajnih postopkov nasploh. Ker ZFPPIPP navedene dileme ni rešil, se uporablja tudi za „stečaje v stečaju“, t.j. tudi v primerih, ko stečajna masa zadostuje zgolj za (delno) kritje stroškov stečajnega postopka. Zato je treba v vsakem posamičnem primeru ugotoviti in opredeliti dopusten in ustavnoskladen način uporabe določbe 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP tako, da priznanje sodnega varstva upnikom stroškovnih terjatev, ne glede na to, ali jih uveljavljajo v sodnih postopkih izven stečaja, ne sme porušiti temeljnih načel stečajnega postopka, predvsem načel enakega obravnavanja upnikov in načela koncentracije postopka. Pritožbeno stališče, da je sporna določba jasna ter da so (stroškovni) upniki v skladu z njo upravičeni do sodnega varstva svojih terjatev po načelu prior tempore potior iure, ne da bi se pri tem upoštevalo načelo enakomernega poplačila upnikov, je zato napačno.

6. Pravdni stranki pravilno opozarjata, da je sodna praksa problem dopustitve pridobivanja izvršilnih naslovov in poplačevanja upnikov izven okvirov stečajnega postopka (na kar napotuje sporna določba 3. točke 2. odstavka 131. člena ZFPPIPP) že zaznala in jo poskušala reševati z ustavnoskladno razlago. Tako je Višje sodišče v Ljubljani v odločbi Cst 284/2013 zavzelo stališče, da v primeru, ko razdelitvena masa ne zadošča za poplačilo terjatev posameznega vrstnega reda (to je tudi terjatev iz naslova stroškov), je treba terjatve plačati v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev enakega vrstnega reda. Še bolj eksplicitno je bilo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 63/2019 z dne 14. 12. 2021, da določbe 2. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP ni mogoče razlagati kot izjemo, ki izključuje uporabo temeljnih načel stečajnega postopka, to pa je predvsem načelo enakega obravnavanja upnikov. Citirana odločba Vrhovnega sodišča RS smiselno odgovori tudi na vprašanje pritožnika, ali je pravdno sodišče v postopku, ki se vodi izven stečaja (v obravnavanem primeru teče spor zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe, v zadevi III Ips 63/2019 pa je potekal spor zaradi plačila stroškovne terjatve - v nobenem primeru pa ni šlo za zadevo, ki bi bila v reševanje pravdnemu sodišču napotena iz stečajnega postopka), pristojno presojati, ali in kdo izmed stroškovnih upnikov ima pri poplačilu prednost. Odgovor je pritrdilen (glej tudi VSM Sklep I Ip 827/2020). Načeloma je ugotavljanje narave terjatve in njenega vrstnega reda (ali gre za prednostno ali navadno terjatev ali za terjatev, ki je strošek stečajnega postopka, ali predstavlja premoženje stečajnega dolžnika splošno ali posebno maso) vprašanje, ki bi se moralo rešiti v stečajnem postopku. Vendar pa zakonska možnost, da se izvršilni naslov za stroškovno terjatev zoper stečajnega dolžnika pridobi zunaj stečajnega postopka (neodvisno od njega), in da se tudi poplačilo upnika lahko opravi izven stečaja, narekuje, da se instituti stečajnega prava ugotavljajo oziroma upoštevajo tudi v vzporednih pravdnih in izvršilnih postopkih, saj varstvo posamičnega upnika stroškovnih terjatev ne sme ogroziti ali celo izničiti varstva drugih upnikov stečajnega dolžnika, zlasti ne upnikov istega razreda. Načelo enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti zapoveduje enako obravnavo vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da je navedena načela treba upoštevati in udejanjati tudi v pravdnih in izvršilnih postopkih iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

7. Vprašanje, ki ga zastavlja pritožba, ali lahko sodišče v pravdi, ki po tožbi tretjega teče zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe na terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika, ugotavlja obstoj te terjatve, v obravnavnem primeru ni relevantno. Tožena stranka je s predlaganim sredstvom izvršbe „z rubežem terjatve dolžnika (A. d. o. o.) do dolžnikovega dolžnika (upravitelja A. d. o. o.)“ ustvarila konstrukt, s katerim prikriva dejstvo, da s predlagano izvršbo posega na posebno stečajno maso. Pri sredstvih, ki se nahajajo na fiduciarnem denarnem računu upravitelja, ne gre za premoženje slednjega, čeprav se račun glasi nanj, pač pa to premoženje predstavlja stečajno maso stečajnega dolžnika in je pravni učinek predlaganega sredstva izvršbe enak, kot če bi toženka predlagala izvršbo na denarno terjatev stečajnega dolžnika do organizacije za plačilni promet, pri kateri ima stečajni dolžnik odprt TRR. Da ima dolžnik (A. d. o, o.) denarna sredstva, naložena na posebnem fiduciarnem računu upravitelja, ki predstavljajo posebno stečajno maso, (pridobljeno v postopku unovčenja nepremičnine, na kateri imajo ločitveni upniki priznano ločitveno pravico), niti v postopku na prvi stopnji niti pritožbeno ni sporno.

8. Posebna razdelitvena masa je v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZFPPIPP denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano le za stroške v zvezi s tem unovčenjem, ki so taksativno našteti v četrtem odstavku 226. člena ZFPPIPP. Kot strošek unovčenja posebne stečajne mase ZFPPIPP v primeru, da je predmet posebne stečajne mase onesnažena nepremičnina, določa tudi strošek predpisanega ravnanja z odpadki, ki bremenijo stečajnega dolžnika po predpisih o varstvu okolja. V obravnavanem primeru so to stroški odstranjevanja nevarnih snovi, povezanih z onesnaženimi dolžnikovimi nepremičninami. O naravi in vrstnem redu terjatve tožeče stranke iz tega naslova je bilo že pravnomočno odločeno. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu Cst 81/2020 z dne 3. 3. 2020 odločilo, „da razdelitvena masa, na katero se navezuje četrti odstavek 29. člena ZVO-1, pojmovno predstavlja razliko med denarnim dobroimetjem, nastalim z unovčenjem stečajne mase in stroški stečajnega postopka. Med te stroške pa sodijo tudi stroški ekološke sanacije. V povezavi z določbami ZFPPIPP je treba četrti odstavek 29. člena ZVO-1 razlagati tako, da je treba denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšati tudi za stroške ekološke sanacije, razlika pa predstavlja razdelitveno maso, namenjeno za plačilo terjatev upnikov, eventualni preostanek pa za poplačilo lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Plačilo ekološke sanacije ima prednost pred poplačilom upnikom in seveda tudi pred poplačilom lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Šele, če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, krije te stroške država“.

9. Prav tako ni sporno, da ima tožena stranka do stečajnega dolžnika navadno stroškovno terjatev. O dopustnosti poseganja tožene stranke oz. njenega pravnega prednika, ki ima do stečajnega dolžnika navadno stroškovno terjatev, oziroma o dopustnosti njegovega poplačila iz posebne stečajne mase, je bilo prav tako že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na sklep VS RS III Ips 33/2016 z dne 21. 6. 2016, da upnik (v tem postopku pravni prednik tožene stranke) plačila svojih stroškovnih terjatev iz naslova najemnin, ne more prejeti iz posebne stečajne mase, to je iz kupnine za prodane obremenjene nepremičnine.

10. Pritožba tako ponovno odpira vrsto vprašanj, na katera je bilo z zgoraj citiranimi odločbami že odgovorjeno, in ki v posledici potrjujejo, da je bil zaključek prvostopnega sodišča, da ima tožeča stranka pravico na predmetu izvršbe (posebni stečajni masi), ki preprečuje izvršbo, pravilen. Tožeča stranka se je upravičena prednostno poplačati iz premoženja na fiduciarnem računu upravitelja, ki predstavlja posebno stečajno maso, tožena stranka pa nasprotno te pravice sploh nima, saj plačila svojih terjatev iz posebne stečajne mase v nobenem primeru ne more prejeti. Uporaba pravnih sredstev iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP z namenom, da bi upnik zasledoval cilj, ki mu ne pripada in ki ga po pravilih stečajnega postopka ne bi mogel doseči, predstavlja poleg tega tudi zlorabo njegovih procesnih pravic, ki jim sodišče ne sme nuditi pravnega varstva.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s predloženim stroškovnikom po Odvetniški tarifi (154. člen ZPP).