Jedro

Višina zamudnih obresti je bila sicer dogovorjena s pogodbo, kar pa še ne pomeni, da gre za pogodbene obresti, zato pri vprašanju omejitve višine teh obresti ni mogoče uporabiti določb drugega in četrtega odstavka 399. člena ZOR.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Tožeča stranka je s tožbo od vseh toženk zahtevala vrnitev še nevrnjenega dela posojila v znesku 2.700.197,80 SIT (sedaj 11.267,73 EUR) z zamudnimi obrestmi; od prvih dveh tožencev (glej 1. točko uvoda sodbe) kot glavnih dolžnikov, od ostalih (glej 2. do 4. točko uvoda sodbe) pa kot porokov. Sodišče prve stopnje je tožbo proti prvima dvema tožencema zavrglo. Proti ostalim tožencem je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku proti porokom, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo drugega in četrtega odstavka 399. člena v zvezi z 10., 13. in 15. členom ZOR. Predlagalo je, naj Vrhovno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim po izrecni določbi drugega odstavka 387. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri odločanju o njej pa se po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo.

7. Državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej trdi, da je obrazložitev sodbe iz več razlogov tako pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti: - najprej navaja, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, „ali je glavni dolžnik (posojilojemalec), katerega pravna naslednika sta zaradi izbrisa prve tožene stranke iz sodnega registra, po sklepu na listovni številki 74 M. S. in B. S., insolventen“. Insolventnost glavnega dolžnika ni odločilno dejstvo, od katerega bi bil odvisen nastop porokove obveznosti. Po določbah 997. in 1004. člena ZOR v zvezi s poroštveno pogodbo (kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje) sme upnik zahtevati od poroka izpolnitev obveznosti brž ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi; - nato trdi, da sodba nima razlogov o tem, ali obveznost dedičev pokojnega D. S. ni večja od vrednosti podedovane zapuščine. S tem zahteva za varstvo zakonitosti posega v dejansko stanje, ki ga je ugotavljalo sodišče prve stopnje. Ob povsem splošni trditvi toženke J. S. na glavni obravnavi dne 27.5.2003, da je bila nujna dedinja in ni vedela, da ima zapuščina dolgove, namreč opustitev obrazložitve o dejstvu, ali je obveznost vseh treh dedičev večja od podedovanega premoženja, ne more predstavljati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih; - nadalje trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, ker zaradi nejasnosti uvoda sodbe (razlik v imenih nekaterih strank) ni mogoče ugotoviti, „kdo so druga, tretja in četrta tožena stranka“, ker v izreku sodbe ni zapisano, ali je obveznost nerazdelna, in ker iz razlogov sodbe ni razvidno, kaj toženka I. S. dolguje kot porokinja, kaj pa kot dedinja pokojnega prejšnjega tretjega toženca. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je morebitne pomote pri zapisu imen tožencev v sodbi mogoče popraviti s popravnim sklepom, dvoma o njihovi identiteti pa ni. Iz uvoda sodbe v zvezi z njeno obrazložitvijo je jasno, kdo so toženci v tej zadevi. Opustitev zapisa o deljivosti ali nedeljivosti obveznosti tožencev v izreku sodbe ne pomeni take pomanjkljivosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pač ugodilo tožbenemu zahtevku tako, kot je bil postavljen. Če bo prišlo do izvršbe, pa bo to materialnopravno vprašanje moralo rešiti izvršilno sodišče; - končno navaja, da sodba nima obrazložitve o višini dosojenih obresti in o ugovoru tožencev, da gre za oderuške obresti. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo o višini zamudnih obresti pravnomočno odločeno s sodno poravnavo, ki jo predstavlja sporazum strank o zastavni pravici iz 22.a poglavja ZIP, kakršen je bil sklenjen tudi v obravnavanem primeru. Poleg tega toženci niso navedli prav nobenega konkretnega dejstva, s katerim bi utemeljevali, da so s pogodbo dogovorjene zamudne obresti oderuške. Zato opustitev obrazložitve višine zamudnih obresti ne more predstavljati take pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni napravilo.

8. O višini zamudnih obresti je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje odločeno s sporazumom o ustanovitvi zastavne pravice, navedenim že v tretji alineji prejšnje točke obrazložitve. Sporazum ima sicer res moč sodne poravnave le med upnikom in glavnim dolžnikom. Toda po določbah 997. in 1002. člena ZOR porok odgovarja prav za obveznost glavnega dolžnika, ta pa je bila v obravnavanem primeru ugotovljena z navedenim sporazumom. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo več treba ukvarjati z vprašanjem, ali so pogodbeno dogovorjene zamudne obresti tako visoke, da nasprotujejo temeljnim načelom obligacijskega prava iz 10., 13. in 15. člena ZOR, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče pa k temu dodaja, da zamudne obresti v višini R+50% letno niso tako zelo visoke, da bi že njihova višina (brez ugotavljanja ostalih elementov oderuštva iz 141. člena ZOR) predstavljala kršitev navedenih temeljnih načel. So tudi bistveno nižje od tistih, ki jih je imelo pred očmi Ustavno sodišče pri izdaji odločbe U-I-202/93 (na katero se sklicuje vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti), v kateri je zavzelo stališče, da bi morala sodišča pri odločanju o izjemno visokih pogodbenih obrestih vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek takih obveznosti z upoštevanjem navedenih temeljnih načel, ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva. Poleg tega pa gre v tem primeru za zamudne in ne za pogodbene obresti. Njihova višina je bila sicer dogovorjena s pogodbo, kar pa še ne pomeni, da gre za pogodbene obresti, zato pri vprašanju omejitve višine teh obresti ni mogoče uporabiti določb drugega in četrtega odstavka 399. člena ZOR, kot zmotno meni zahteva za varstvo zakonitosti. To pomeni, da niti do zmotne uporabe materialnega prava v sodbi sodišča prve stopnje ni prišlo.

9. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da nobeden od razlogov, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, ni podan. Zato jo je na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 381. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.