Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila obs. A.B. zaradi dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ-77 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora in preizkusna doba 3 let. Zagovornik obs. A.B. je zoper ti sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 25. člena KZ, ker soobsojenci pri kaznivem dejanju pod točko II/1 sodbe prve stopnje niso bili sostorilci ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ker je bila glavna obravnava dne 6.3.1996 opravljena v nenavzočnosti zagovornika obs. A.B., čeprav nanjo ni bil povabljen, s čimer je bila kršena tudi pravica do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP); ker "lažno zatrjuje", da je bila sodba sodišča prve stopnje razglašena v navzočnosti tega zagovornika in ker sodišči nista pravilno tolmačili pojma "samopomoči". Predlaga, da se obe sodbi ali pa vsaj sodba sodišča druge stopnje razveljavi in o zadevi ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je bil zagovornik obs. A.B. na glavno obravnavo pravilno vabljen, pa tudi sicer ne bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker morebitna kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Navedba v zahtevi, da soobsojenci niso sostorilci, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Odstranitve železnih drogov ni mogoče šteti za samopomoč v smislu skrajne sile, ker obsojenci niso odvračali istočasne nezakrivljene nevarnosti.

Zahteva zagovornika obs. A.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravilno je sicer stališče zagovornika v zahtevi, da se ne sme opraviti glavna obravnava, če nanjo ni pravilno povabljen zagovornik, četudi obramba ni obvezna, ker je to v nasprotju z 2. odstavkom 442. člena ZKP. Toda pritožbeno sodišče je na podlagi pojasnila sodnika v predložitvenem poročilu in zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.2.1996 ugotovilo, da je bil zagovornik I.M. obveščen o času, ko se bo glavna obravnava nadaljevala, in se je pismenemu vabilu odpovedal. Izpodbijanje te ugotovitve sodbe sodišča druge stopnje pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja o tej okoliščini, ki se je v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspešno uveljavljati.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se še navaja, da je obs. A.B. na glavni obravnavi dne 7.2.1996 zahteval, da se vabi zagovornika, ker ta tedaj ni bil navzoč. Ta okoliščina je glede udeležbe zagovornika na glavni obravnavi dne 6.3.1996 nepomembna, ker glavna obravnava na 6.3.1996 ni bila preložena na tem naroku, ampak na naroku dne 21.2. istega leta.

S tem v zvezi je tudi očitek sodbi prve stopnje, da "lažno zatrjuje, da je bil zagovornik I.M. navzoč na razglasitvi sodbe dne 6.3.1996". V uvodu sodbe prve stopnje se navaja, da je sodišče po opravljenih glavnih obravnavah razsodilo (ne pa razglasilo sodbo) dne 6.3.1996 tudi v navzočnosti zagovornika I.M. Ta navedba v uvodu sodbe je sicer zmotna, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi tega dne. Toda to nasprotje ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, najbrž pa je posledica dejstva, da se je glavna obravnava dne 6.3.1996 le nadaljevala, potem, ko se je začela 7.2. in prvič nadaljevala dne 21.2.1996, na teh dveh narokih pa je bil zagovornik I.M. navzoč.

Zmotno je stališče v zahtevi, da gre pri vprašanju "samopomoči" za kršitev kazenskega postopka, saj gre za vprašanje protipravnosti dejanja, kar je po 7. členu KZ element kaznivega dejanja. Vprašanje, če je sodišče pravilno ugotovilo, ali je bilo dejanje obs. A.B. protipravno ali ne, je zato vprašanje kazenskega materialnega prava. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja nobene okoliščine, ki bi izključevala obstoj kaznivega dejanja, ki jih pozna kazenski zakon. Trditev v zahtevi, da je obs. A.B. dne 27.8.1993 upravičeno izruval iz dovozne poti k njegovi hiši dva železna droga, ker sta mu preprečevala dovoz do hiše, presega okvir izpodbijanih sodb, saj se mu takšno dejanje sploh ne očita. Če pa se želi v zahtevi reči, da je obs. A.B. storil dejanje, ki je sicer opisano v točki II/3 - b sodbe prve stopnje, toda v takem obsegu, kot se zatrjuje v zahtevi, ne pa tako kot je opisano v sodbi, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Z zahtevo se uveljavlja tudi kršitev določb 25. člena KZ o sostorilstvu, češ da soobsojeni A., M. in J.B. niso odločilno prispevali pri izvršitvi kaznivega dejanja pod točko II/1 sodbe prve stopnje in dejanja niso šteli za svojega.

Po določbah 25. člena KZ gre za sostorilstvo, če več oseb sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja, ali če s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Sodba prve stopnje v izreku trdi, da so vsi štirje obsojenci s pomočjo traktorja izruvali nosilne stebre ograje in uničili cvetlični nasad oškodovanca v širini enega metra in dolžini 23 metrov, torej so vsi sodelovali pri izvršitvi tega kaznivega dejanja. Sicer pa ni jasno in zahteva ne pove, čemu naj bi bila uporaba določb 25. člena KZ v škodo obs. A.B., oziroma zakaj bi bil njegov pravni položaj boljši, če bi se ga obsodilo kot edinega storilca, ostale soobsojence pa kot njegove pomagače. Če pa je v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti vložena v korist soobsojencev, ni dovoljena. Zatrjevana kršitev 25. člena KZ torej ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.