Jedro

V vsebinsko enaki revizijski zadevi II Ips 1066/2008, ki je tekla med istima pravdnima strankama, je Vrhovno sodišče dne 10. 9. 2012 zavzelo stališče, da v primeru konkurence dveh potencialnih pridobiteljev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju (v konkretnem primeru ZZad) priposestvovanje ni mogoče, ker je dobra vera tistega, ki se nanjo sklicuje, v takem primeru v resnici pravna zmota.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev ''dejanskega in zakonitega lastništva'' na vrsti nepremičnin v k.o. ... (gre za 37 neodplačno pridobljenih zemljiških parcel, ki imajo status kmetijskih zemljišč) in njihovo izročitev v neposredno tožničino posest. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Toženka v predlogu za dopustitev revizije trdi, da je sporne nepremičnine priposestvovala. Od leta 1994, ko se je na podlagi 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica teh nepremičnin, pa do dneva vložitve tožbe (15. 7. 2005) je že potekla 10-letna priposestvovalna doba iz drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sama je bila ves ta čas v dobri veri, ta pa se po zakonu domneva, dokler se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Zaključek sodišč, da dobrovernosti ni bilo, je napačen tako iz procesnih kot iz materialnopravnih razlogov. Tožnica ni substancirano navedla, kateri od organov toženke naj bi ne bil dobroveren in na kakšen način to vpliva na presojo dobrovernosti toženke kot pravne osebe. Sodišče zato ne bi smelo odločiti, kot je. Posebej ker obstaja vrsta okoliščin, ki utemeljujejo njeno dobrovernost. Prva je zanesljivo ta, da se je sploh uspela vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica, in to prav na podlagi 74. člena ZZad. Prav tako so bili njeni organi ves čas priposestvovalne dobe prepričani, da spornih nepremičnin niso pridobili neodplačno, ampak odplačno, saj je ob pripojitvi kmetijskih zadrug F. in L. poleg nepremičnin toženka prevzela tudi njune dolgove, torej pasivo. Meni, da je treba revizijo glede vprašanja, ali je sporne nepremičnine prisposestvovala, dopustiti zato, ker je bila revizija dopuščena že v identični zadevi s sklepom II DoR 469/2010. 4. Predlog ni utemeljen.

5. S sklepom II DoR 469/2010, na katerega se sklicuje toženka, je bila dne 10. 3. 2011 res dopuščena revizija glede istega pravnega vprašanja, kot ga zastavlja predlog, v po dejanski in pravni plati identični zadevi. Vendar je bilo to pomembno pravno vprašanje v vmesnem času že rešeno – v toženkino breme. V vsebinsko enaki revizijski zadevi II Ips 1066/2008, ki je tekla med istima pravdnima strankama, je Vrhovno sodišče dne 10. 9. 2012 zavzelo stališče, da v primeru konkurence dveh potencialnih pridobiteljev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju (v konkretnem primeru ZZad) priposestvovanje ni mogoče, ker je dobra vera tistega, ki se nanjo sklicuje, v takem primeru v resnici pravna zmota. Dopustitev priposestvovanja enemu od konkurentov bi pomenila obid zakonodaje o lastninjenju nepremičnin v nekdaj družbeni lasti, kar bi dejansko onemogočilo odpravo nezakonitih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja. Bila pa bi tudi v nasprotju z namenom samega instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju, ki je v odpravi pomanjkljivosti pravnoposlovnih prenosov lastninske pravice.

6. Ker po povedanem pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v predmetnem primeru niso izpolnjeni (odločitev v izpodbijani sodbi ne odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča), je moralo Vrhovno sodišče predlog zavrniti (drugi odstavek 367.c člena ZPP).