Jedro

Odpravnina neupravično odpoklicanemu delavcu je korporacijsko-pravni in ne delovno-pravni institut. Taka odpravnina šteje za osebni prejemek iz delovnega razmerja in se v skladu z Zakonom o dohodnini ustrezno obdavči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. in 2. točki izreka sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku plača 247.318,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2001 do plačila ter da mu povrne stroške postopka v višini 93.821,79 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh pod izvršbo. V zavrnilnem delu sodbe (3. točka izreka), ki je pod pritožbo, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 940.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti obveznosti tožnika za plačilo dohodnine za leto 2001 naprej do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. S sklepom (ki tudi ni predmet pritožbe), je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnik delno umaknil tožbeni zahtevek iz naslova izplačila preostanka odpravnine.

Tožnik je pravočasno vložil laično pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (3. točka izreka), ki se nanaša na plačilo 940.000,00 SIT. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 3. točki spremeni tako, da naloži toženi strani v plačilo 940.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti obveznosti tožnika za plačilo dohodnine za leto 2001 naprej do plačila. Navaja, da sta se stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2000 dogovorili, da se neto izplačana višina odpravnine izračuna po formuli: neto izplačilo = 6 x bruto plača zadnjega meseca. Sporna naj bi torej bila semantika pogodbe. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo obeh strank, naj bi na podlagi pomanjkljivih podatkov samo zmotno sprejelo sklep o volji strank v zvezi z višino odpravnine, kar predstavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnika tudi ne vzdrži razlaga sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ko ni plačala davka od izplačane odpravnine, storila le prekršek po 131. členu Zakona o dohodnini (Ur. l. RS št. 71/93...87/97 - v nadaljevanju: ZDoh), ekonomske posledice tega ravnanja pa bo moral nositi tožnik, ki bo zaradi tega moral plačati višjo dohodnino. Posledično naj bi sodišče prve stopnje tudi storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP), ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost same odločitve ni imelo vpliva.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more biti upoštevan. Izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Ima vse razloge o odločilnih dejstvih in le-ti niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako je bilo dejansko stanje v predmeti zadevi na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem obeh strank.

V zvezi z izpodbijanim delom sodbe sodišča prve stopnje (3. točka izreka) pritožbeno sodišče zaključuje, da je neutemeljena tožnikova pritožbena navedba, da je tožena stranka poleg odpravnine v višini 5.100.000,00 SIT (ki jo je že poravnala) dolžna zato, ker med letom ob plačilu odpravnine ni odvedla akontacije dohodnine, tožniku plačati oziroma povrniti znesek 940.000,00 SIT, ki (po navedbah tožnika) predstavlja znesek neplačane dohodnine. Pritožbeno sodišče se v izpodbijanem delu sodbe v celoti strinja s stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje. Institut odpravnine neupravičeno odpoklicanemu delavcu s posebnimi pooblastili (v predmetni zadevi pomočniku direktorja za strateške povezave) je treba ločiti od drugih institutov, ki se sicer enako poimenujejo kot odpravnina, določeni pa so v predpisih s področja delovnih razmerij. Odpravnina neupravičeno odpoklicanemu delavcu je bila namreč v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2000 opredeljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 20/98). Le-ta je v 2. odstavku 250. čl. določal, da v primeru, če nadzorni svet odpokliče člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga, ima odpoklicani pravico do odpravnine v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave. V konkretnem primeru pa je odpravnina za razrešitev brez utemeljenega razloga podana v pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnik opravljal funkcijo pomočnika direktorja za strateške povezave. Ne glede na to, kje je to pravno urejeno, je odpravnina neupravičeno odpoklicanemu delavcu korporacijskopravni in ne delovnopravni institut. V zvezi z obdavčenjem te odpravnine je Davčna uprava Republike Slovenije podala pojasnilo z dne 10. novembra 1997, da odpravnine managerjem ob prenehanju del poslovodnega delavca ali delovnega razmerja, niso odpravnine v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR), zato se odpravnine štejejo za osebni prejemek iz delovnega razmerja in se v skladu z ZDoh ustrezno obdavčijo (vir: Kocbek Marijan: Davčnopravni vidiki odpravnine neupravičeno odpoklicanemu direktorju. Podjetje in delo, št. 2, leto 1999, str. 307). V skladu s 1. odstavkom 15. člena ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema plačo iz delovnega razmerja, pokojnino, prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi ali druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Med slednje spada med drugim tudi odpravnina, ki jo prejme neupravičeno odpoklicani poslovodni delavec. Pri obdavčenju fizičnih oseb za dohodnino se uporablja načelo obdavčenja bruto prejemkov in dohodkov.

Tudi v obravnavani zadevi gre za tovrsten primer. Tožniku je tožena stranka dne 12.12.2000 odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1.4.2000 (priloga A3), zaradi česar sta se stranki na podlagi določbe 8.2 pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) dogovorili in sklenili pisen sporazum z dne 29.12.2000 (priloga A4), da bo tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v višini 6 osnovnih bruto mesečnih plač iz točke 4.1 pogodbe o zaposlitvi, skupaj v znesku 5.100.000,00 SIT. Tako iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2000, kakor iz sporazuma z dne 29.12.2000, izhaja, da bo tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v višini 6 osnovnih bruto mesečnih plač. Iz nobenega od navedenih dokumentov, ki sta temelj za izplačilo odpravnine, pa ni razvidno, da bi se tožena stranka zavezala poleg odpravnine v višini 5.100.000,00 SIT plačati še davek od te odpravnine, torej da bi tožnik dejansko prejel neto izplačilo odpravnine v višini 5.100.000,00 SIT (kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik). Iz navedenih dokumentov jasno izhaja, da bo tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v višini 6 bruto mesečnih osnovnih plač, kar je v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso. V zvezi s tako izračunano odpravnino (kot seštevek bruto plač) pa ni mogoče govoriti o bruto ali neto odpravnini. Le-ta se obračuna kot seštevek bruto plač, zavezanec za plačilo davka od tako obračunane odpravnine pa je v skladu s 15. členom ZDoh fizična oseba, torej prejemnik tega osebnega prejemka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe pravilno ugotovilo, da je v primeru, kadar je delodajalec oziroma izplačevalec osebnih prejemkov oziroma drugih dohodkov, od katerih se plačuje davek od vsakega posameznega dohodka, pravna oseba ali zasebnik, je le-ta dolžan za davčnega zavezanca obračunati in plačati davek. To je določeno v 114. členu Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 18/96...108/99 - v nadaljevanju: ZdavP) in ne v 107. členu ZDoh, kot je to zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V tem delu je zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilno odločitev ni vplivalo. Določba 107. člena ZDoh je namreč prenehala veljati s 31.12.1998, ker je bila razveljavljena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 87/97 - v nadaljevanju: ZDavP-A) in v času spornega razmerja torej ni več veljala. V tem obdobju je namreč način obračunavanja in plačevanja dohodnine ter posameznih davkov urejal Zakon o davčnem postopku, ki v 2. odstavku 130. člena v zvezi s 114. členom. določa, da je dolžan izplačevalec osebnih prejemkov davek od osebnih prejemkov obračunati hkrati z obračunom osebnih prejemkov, plačati pa v 6 dneh po izplačilu osebnih prejemkov, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov. Tožena stranka je bila torej na podlagi navedene določbe ob obeh plačilih odpravnine (prvič od zneska odpravnine 2.500.000,00 SIT, ki ga je plačala 18.1.2001, drugič pa od zneska odpravnine 2.396.188,00 SIT, ki ga je plačala dne 13.6.2000) plačati davek. Ker pa tega ni storila, je storila prekršek po 226. členu ZDavP (in ne po členu 131 ZDoh, ki ga je nepravilno citiralo sodišče prve stopnje, saj je tudi ta člen prenehal veljati z dnem 1. januar 1998 na podlagi ZDavP-A). To pa ne pomeni, da davka od odpravnine ni treba plačati, temveč ga je na podlagi 15. člena ZDoh dolžan plačati tožnik, saj je prejemnik osebnega prejemka zavezanec za plačilo davka. Ker je tožnik zaradi neplačanega davka po delodajalcu prejel na ta račun višjo odpravnino, jo je dolžan sam plačati po odmeri dohodnine s strani pristojnega davčnega organa in ni upravičen zahtevati plačila tega dela zneska od tožene stranke. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se je nanašal na plačilo 940.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti obveznosti tožnika za plačilo dohodnine za leto 2001 naprej do plačila.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).