Jedro

Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici naložilo povrnitev 100 % povečanih stroškov tožene stranke kot delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Ta predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c v individualnih delovnih sporih prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Delavec bi moral v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je delodajalec. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa v točki II izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 574,91 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 186,66 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (točka I izreka) in tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 798,90 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sklep za odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povečanje za zastopanje delodajalca po tar. št. 15/1c, saj je s tem delavca postavilo v slabši položaj, ker ga v večji meri obremenjuje s plačilom stroškov postopka kot pa delodajalca. To je tudi v nasprotju z določbo 38. člena ZDSS-1. Ker je delavec šibkejša stranka, saj ne razpolaga z enakimi finančnimi sredstvi kot delodajalec, je tudi s tega vidika nedopustno, da se ga v primeru neuspeha obremeni z dvakratnikom plačila stroškov. Res je, da odvetniška tarifa dopušča zvišanje vrednotenja odvetniške storitve za 100 % v primeru delodajalca, vendar lahko navedeno določilo odvetnik uporabi v razmerju do svoje stranke, ne more pa povrnitve stroška v tej višini delodajalec zahtevati v sodnem postopku. Navedenemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa in sicer sodba VDSS opr. št. Pdp 683/2018 z dne 19. 11. 2018. Poleg tega pa tudi navaja, da bi sodišče nagrade za zastopanja na prvem naroku moralo upoštevati kot seštevek pod točko 1a in 1č tar. št. 15 OT, zato bi moralo priznati toženi stranki stroške postopka v seštevku skupaj 360 točk, kar izhaja tudi iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 121/2019 z dne 11. 7. 2019. Napačno je tudi priznanje 50 točk za izjavo tožene stranke o strinjanju z umikom tožbe, saj ne izpolnjuje standarda obrazložene vloge, prav tako pa so, glede na to napačno priznanje stroškov, tudi priznani materialni stroški. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep spremeni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje materialno pravo delno napačno uporabilo.

5. Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici naložilo povrnitev 100 % povečanih stroškov tožene stranke kot delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Ta predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c v individualnih delovnih sporih prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Delavec bi moral v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je delodajalec. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov.

6. Sodišče je že po Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1993) vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka ustavne presoje za podzakonske akte iz URS ne izhaja, kar pomeni, da sodišče teh aktov ne sme uporabiti, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS, zato samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. To ustavno skladno presojo je potrebno uporabiti tudi pri odmeri stroškov postopka (kot je bilo že odločeno v zadevi Pdp 683/2018, na katero se sklicuje pritožba). Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka neutemeljeno odločilo skladno z ustavno sporno določbo tar. št. 15/1c OT, je pritožbeno sodišče znižalo nagrado za odgovor na pritožbo glede neopredeljenega dodatka po 42. členu KPJS za 160 točk (povečanje za 100 %).

7. Prav tako je utemeljena pritožba v zvezi s priznanjem nagrade toženi stranki za zastopanje na prvem naroku v višini 500 točk (200 + 300 točk). Ker se skladno s točko 3a tar. št. 15 OT za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo določi nagrada po 1. točki te tar. št., tako nagrada za zastopanje znaša 360 točk (200 + 160).

8. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade v višini 50 točk po OT za vlogo z dne 4. 9. 2019, saj sodišče prve stopnje ni štelo, da gre za obrazloženo vlogo po tar. št. 15/2. 9. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Potrebni stroški toženke, ki ji jih je dolžna povrniti tožnica, znašajo za odgovor na tožbo 360 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 360 točk, za vlogo z dne 4. 9. 2019 50 točk, za materialne stroške po 11. členu OT 15,40 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV skupaj znaša 574,91 EUR.

10. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela v pretežni meri, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške v roku 8 dni (165. in 154. člen ZPP). Priznani stroški so nagrada za pritožbo po tar. št. 15/4 OT v višini 250 točk, 2 % materialni stroški po 11. členu OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 186,66 EUR. Po izteku paricijskega roka, pa je tožena stranka od dosojenega zneska stroškov tožnici dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti do plačila.