Jedro

Delo občinskega redarja, ko ta na terenu opravlja nadzor nad parkiranimi vozili in pri tem uporablja pribor za pisanje ter občasno računalniško opremo, res ni nevarna dejavnost, vendar pa občinski redarji opravljajo nadzor nad izvajanjem občinskih predpisov ter pri tem odločajo tudi o izvrševanju sankcij. Izrekanje oziroma vročanje kazni za nepravilno parkiranje pri naslovnikih (torej lastnikih ali voznikih vozil) že po sami naravi stvari ni sprejeto z odobravanjem, zato je v takih okoliščinah mogoče pričakovati tudi (fizično) nasilje uporabnikov nad temi delavci tožene stranke. Tožena stranka je redarjem priskrbela prisilna sredstva ter jim predstavila osnove borilnih veščin in njihova pooblastila. Ob vsem navedenem in ob dejstvu, da redarji delo ter izrekanje sankcij opravljajo v interesu tožene stranke, je potrebno zaključiti, da občinski redarji opravljajo nevarno dejavnost, iz katere izhaja večja škodna nevarnost, in da je zato v konkretnem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ker ga je med opravljanjem redarske službe fizično napadel občan in ga telesno poškodoval.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine plačati znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2012 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 358,24 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in spremeni, podredno pa, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da ni zatrjeval, da je pisanje plačilnega naloga nevarna dejavnost, temveč da je ta dejavnost postala nevarna takrat, ko je prišlo do fizičnega napada nanj in sodelavko. Če ne bi šlo za nevarno dejavnost, tudi v osnovnem izobraževanju redarja ne bi bilo izobraževanja o obrambnih veščinah. Če bi obvladal borilne veščine, bi tožnik drugače in učinkoviteje odreagiral, a tega izobraževanja v 17 letih ni več obnavljal. Med naloge redarja pa spada tudi varovanje javnega reda in miru. Tožena stranka ni priložila listin v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu, da je predvidela nevarnostne vire in ukrepe za njihovo odvrnitev. Tožena stranka bi morala v spis vložiti oceno tveganja v zvezi z delom redarjev, a tega nima, kar je protipravno. Tožnik ni bil v ničemer prekludiran. Podani so vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti. Tožena stranka ima tudi zaradi takih škodnih dogodkov zavarovano svojo odgovornost. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da za opravo naroka na pritožbenem sodišču ni pogojev. V obravnavani zadevi je potrebno odločiti le še o pravnih vprašanjih. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo redarja ni nevarna dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika. Na ta zaključek, ki ga tožnik sicer izrecno sploh ne izpodbija argumentirano, ne vpliva niti dejstvo, da je občan vzkipel in udaril tožnika ter sodelavko. Nevarna dejavnost ni tista, ki bi lahko postala nevarna šele v določenih okoliščinah. Dejavnost je namreč vedno nevarna ali pa ni. Pri nenevarnih dejavnosti pride v poštev le subjektivna odškodninska odgovornost. Slednje smiselno zatrjuje tudi tožnik, ko navaja, da v 17 letih ni obnovil znanja borilnih veščin. Vendar bi imel tožnik tudi v primeru, če bi bil izurjen v borilnih veščinah, malo možnosti, da se izmakne udarcu. Domnevna opustitev tožene stranke zato ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče je sicer tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku omogočila in zagotovila predpisano usposabljanje, zato ji ni mogoče očitati opustitve. Tožnik tudi ni pravočasno uveljavljal domnevne krivdne odgovornosti tožene stranke in je bil v zvezi s temi naknadnimi, neutemeljenimi navedbami prekludiran. Tega namreč ni zatrjeval v tožbi ali na prvem naroku za glavno obravnavo, česar pa tožnik dejansko ne izpodbija. Tudi v zvezi z zahtevo po predložitvi ocene tveganja je bil tožnik prekludiran. Tožniku je za škodo odgovoren A.A., ki je ravnal naklepno, tožena stranka pa njegovega ravnanja ni mogla pričakovati in se izogniti posledicam. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila tudi v primeru, če bi bila redarska služba nevarna dejavnost, tožena stranka prosta odgovornosti po določbi 153. člena Obligacijskega zakonika.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče pa ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno in zato sprejelo napačno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je dne 28. 7. 2009 utrpel na delovnem mestu, ko je skupaj s sodelavko B.B. opravljal kontrolo (ne)pravilno parkiranih vozil. Ko je tožnikova sodelavka B.B. A.A. napisala obvestilo o prekršku in mu ga želela dati na vetrobransko steklo, je ta napadel tožnika in ga udaril v levo lice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da v zvezi z opisanim škodnim dogodkom ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj delo redarja ni nevarna dejavnost, podana pa ni niti krivdna odgovornost, ker toženi stranki ni mogoče očitati opustitve in krivde za nastali škodni dogodek. Zaključilo je, da je dejanje A.A. odklonsko ravnanje in ne izvira iz dejavnosti tožene redarske službe, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delo redarja ni nevarna dejavnost, ker niso izkazane nobene okoliščine nevarne dejavnosti - ne zaradi načina dela, kraja opravljanja dela, in tudi ne zaradi lastnikov ali voznikov vozil. Iz izpovedbe priče B.B. namreč izhaja, da so vzkipljive stranke, ki vpijejo in žalijo, pri opravljanju dela občinskega redarja nekaj normalnega in so vsakodnevni pojav. Tožnik in priča B.B. sta skladno izpovedala, da imajo redarji pri sebi prisilna sredstva (solzivec v spreju in lisice) kot obvezno opremo, ter da raje delajo v paru zaradi svoje varnosti. Iz njunih izpovedb še izhaja, da so prisilna sredstva dobili v letu 2008, ker je bilo napadov na občinske redarje po Sloveniji zelo veliko, takrat pa so imeli tudi izobraževanje o svojih pooblastilih, o osnovah borilnih veščin ter kaznivih dejanjih.

Delo občinskega redarja, ko ta na terenu opravlja nadzor nad parkiranimi vozili in pri tem uporablja pribor za pisanje ter občasno računalniško opremo, res ni nevarna dejavnost, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pa občinski redarji opravljajo nadzor nad izvajanjem občinskih predpisov ter pri tem odločajo tudi o izvrševanju sankcij. Izrekanje oziroma vročanje kazni za nepravilno parkiranje pri naslovnikih (torej lastnikih ali voznikih vozil) že po sami naravi stvari ni sprejeto z odobravanjem, zato je v takih okoliščinah mogoče pričakovati tudi (fizično) nasilje uporabnikov nad temi delavci tožene stranke. Pri tem sploh ni pomembno, ali je bil tožnik v preteklosti že kdaj deležen fizičnega nasilja, saj je dovolj, da obstaja možnost le-tega. Tega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, saj je redarjem v letu 2008 priskrbela prisilna sredstva ter jim predstavila osnove borilnih veščin in njihova pooblastila. Ne gre spregledati, da so občinski redarji zaradi narave dela redarske službe vsakodnevno izpostavljeni verbalnemu nasilju (v obliki vpitja, poniževanja, groženj in žaljivk), in da tožnik stranke v postopku (A.A.) ni z ničimer izzval ali uporabil fizične sile. Ob vsem navedenem in ob dejstvu, da redarji delo ter izrekanje sankcij opravljajo v interesu tožene stranke, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru občinskega redarja ne gre za nevarno dejavnost, iz katere izhaja večja škodna nevarnost, in da v konkretnem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v dosedanjem postopku zadevo obravnavalo le glede temelja tožbenega zahtevka. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov in zato tudi ni presojalo morebitnega obstoja krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. V zvezi s tem le poudarja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prekludiran s svojimi navedbami o krivdni odgovornosti tožene stranke, saj je tožnik te navedbe podal pravočasno (na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil prestavljen na 10. 1. 2013), kar naj sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju upošteva. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, in tiste, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo. Sodišče prve stopnje naj izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožniku, ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.