Jedro

Z verzijskim zahtevkom zahteva tožnica od toženca povrnitev tistega dela izdatkov, ki jih je pokrila namesto njega kot preživninskega zavezanca, in ki so bili za preživljanje ml. sina pravdnih strank potrebni (133. člen ZZZDR).

Materialnopravno pravilen je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke terjatev, ki izvira iz zakonite (toženčeve) obveznosti preživljanja, zaradi česar ta terjatev po izrecni določbi zakona (5. odstavek 341. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ne more prenehati s pobotom. Vrednost izdatkov je potrebno presojati po času, ko je bila terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev (tedaj ob odločanju sodišča prve stopnje), ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje ml. sina pravdnih strank kot preživninskega upravičenca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžan toženec na račun zaostale preživnine za mesec junij 1994 plačati tožeči stranki 16.721 SIT, od 1.7.1994 dalje pa plačevati na 30.000 SIT določeno mesečno preživnino. Tožencu je nadalje naložilo v plačilo 360.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1994 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka v znesku 16.707,50 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženčev pobotni ugovor pa zavrglo.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V odločbi opr. št. I Cp 776/93, z dne 7.7.1993, je pritožbeno sodišče glede istega pobotnega ugovora tožene stranke zavzelo drugačno stališče. Ni sporno, da toženec za ml. sina preživnine ni plačeval, vendar pa je tako ravnal zato, ker je med zakoncema obstajal tak dogovor. Netočen je zaključek sodišča, da je bil dogovor, da bo tožnica skrbela za ml. L., toženec pa za takrat še ml. hčerko Z., sklenjen v škodo ml. sina pravdnih strank. Nepravično je, da toženec, ki je moral preživljati dva od skupnih otrok, stroškov, ki jih je imel s tem preživljanjem, ne more ugovarjati v pobot verzijskemu zahtevku tožeče stranke. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tožnica ni plačevala stroškov prebivanja v hiši. Tudi iz tega razloga bi moralo sodišče toženčev pobotni ugovor dopustiti. Izračun verzijskega zahtevka pa je nesprejemljiv. Tožeča stranka sodišču ni predložila nobenega dokaza, da je stroške, katerih povrnitev zahteva, sploh imela. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka živela v hiši zastonj, ter da je hrano za otroka deloma kupoval tudi toženec. Tožeča stranka je tekom postopka svoj verzijski zahtevek tudi spremenila, zviševanju tožbenega zahtevka pa je sodišče nekritično sledilo. Sicer pa zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala iz naslova verzije, ni preživninski zahtevek. Tudi iz tega razloga bi moralo sodišče pobotni ugovor tožene stranke dopustiti. Glede višine preživnine v znesku 30.000 SIT mesečno pa je zmotno uporabljeno materialno pravo. Tako visoka mesečna preživnina ni v skladu s premoženjskimi možnostmi tožene stranke.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je oče ml. sina pravdnih strank L., zato ga je dolžan preživljati (123. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Ker toženec svoje preživninske obveznosti ni izpolnjeval, je izdatke, ki so bili potrebni za preživljanje ml. sina pravdnih strank, pokrivala mati. Z verzijskim zahtevkom, ki je uveljavljen v tej pravdni zadevi, zahteva tožnica od toženca povrnitev tistega dela izdatkov, ki jih je pokrila namesto njega kot preživninskega zavezanca, in ki so bili za preživljanje ml. sina pravdnih strank potrebni (133. člen ZZZDR). Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke terjatev, ki izvira iz zakonite (toženčeve) obveznosti preživljanja, zaradi česar ta terjatev po izrecni določbi zakona (5. odstavek 341. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ne more prenehati s pobotom. Vse revizijske trditve, ki se nanašajo na pobotni ugovor in s katerimi se zatrjuje, da je narava v tej pravdni zadevi uveljavljenega verzijskega zahtevka v resnici drugačna, zaradi česar bi moralo biti pobotanje dovoljeno, zato niso utemeljene. Tudi revizijske trditve, da je napačen zaključek nižjih sodišč, da je bil dogovor o preživljanju skupnih otrok sklenjen v škodo ml. sina L., niso sprejemljive. V revizijskem postopku je revizijsko sodišče vezano na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da toženec obstoja takega dogovora sploh ni dokazal (1.odstavek na 4.strani odločbe sodišča druge stopnje). Z revizijskimi trditvami, da je tak dogovor vendarle obstajal, tedaj tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijska trditev, da sodišče ni upoštevalo tistega, kar je toženec v spornem obdobju že dal na račun otrokovega preživljanja, pa ni točna. Izdatke, ki jih je toženec s preživljanjem ml. sina imel, je sodišče upoštevalo, jih v razlogih sodbe navedlo, svojo odločitev pa tudi obrazložilo (1. odstavek na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje). Z revizijskimi trditvami, da je bilo teh izdatkov v resnici več, pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku, kot je bilo že povedano, ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Enako velja tudi za revizijsko trditev, da je napačna ugotovitev nižjih sodišč, da so izdatki, ki jih je imela otrokova mati v spornem obdobju namesto tožene stranke, znašali 360.000 SIT. Ker je tožeča stranka zalagala obveznost tožene stranke, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti tožene stranke do skupnega otroka, njena terjatev, ki jo v tej pravdni zadevi uveljavlja kot verzijski zahtevek, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta vrednost izdatkov presojali po času, ko je bila terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev (tedaj ob odločanju sodišča prve stopnje), ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje ml. sina pravdnih strank kot preživninskega upravičenca. Tudi glede višine preživnine, ki jo mora toženec plačevati od 1.7.1994 dalje, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Kljub dejstvu, da ima toženec še druge preživninske obveznosti, pa so v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljene premoženjske možnosti tožene stranke take, da bo toženec za pokritje dela otrokovih potreb lahko mesečno prispeval po 30.000 SIT. Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da tekom obravnavanja zadeve nižjih sodišč bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 254. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (399. in 400. člen ZPP).