Jedro

Varstvo splošnega interesa (izpolnjevanje davčnih obveznosti iz prometa z nepremičninami) se ustrezno varuje na področju davčnega in morebitnega kazenskega postopka, ne sega pa to varstvo na področje veljavnosti sklenjenih poslov v obligacijskem razmerju med strankami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 41.112,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

2. Toženec je vložil pravočasno in dovoljeno revizijo, ki jo je treba glede na datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje (1. 9. 2008) obravnavati po določilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršna so veljala pred uveljavitvijo novele ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08), to je pred 1. 10. 2008. 3. Revident drugostopenjskemu sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, poredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Trdi, da predstavlja dogovor, katerega obstoj sta ugotovili nižji sodišči, prepovedan posel, saj gre za davčno zatajitev. Poudarja, da njegov ugovor ne predstavlja pritožbene novote, saj že iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da sta sklenili prepovedan in zato ničen posel. Na ničnost pa pazi sodišče vedno in takoj, ko jo iz navedb lahko izlušči. Posel, ki pomeni sam po sebi kaznivo dejanje, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in morali družbe. Ker je v sedanjih razmerah davčna stopnja zmerna, je izogibanje plačilu davka še dodatno zavržno. Takšno ravnanje strank sodnega varstva ne bi smelo biti deležno. Revident zahteva uporabo 86. člena OZ in zavrnitev tožnikovega izpolnitvenega zahtevka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v reviziji uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus, sta pravdni stranki 29. 3. 2002 sklenili pisno prodajno pogodbo za nepremičnino v K. V pogodbi je bila zapisana kupnina v višini 73.000,00 EUR. Dejanska kupnina pa je bila dogovorjena v višini 123.000,00 EUR. Toženec je nesporno plačal kupnino 73.000,00 EUR, dolžan pa je ostal še 50.000,00 EUR. Ta znesek bi moral poravnati v treh enakih letnih obrokih po 16.666,00 EUR v letih 2002, 2003 in 2004. Od tega dolga je toženec plačal le 8.888,00 EUR, več pa ne.

8. Takim ugotovitvam revident niti ne nasprotuje. Izpolnitvi preostale obveznosti se upira, ker meni, da že iz tožbenih navedb izhaja, da so pogodbeniki nižji znesek kupnine v pisno pogodbo zapisali zaradi plačila nižjega davka, kar predstavlja celo kaznivo dejanje. Zato izpolnitveni zahtevek, po njegovem mnenju, ne bi smel biti deležen sodnega varstva.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da prodajna pogodba, ki sta jo prodajalca in kupec sklenila v pisni obliki, glede bistvenega elementa prodajne pogodbe – višine kupnine, ni bila izraz prave volje sopogodbenikov. V tem delu je bila pogodba navidezna. Pogodbeni stranki sta soglašali, da je prava kupnina višja. Pogodba je v tem, prikritem delu lahko veljavna, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Najpogostejša ovira za veljavnost prikrite pogodbe je v pomanjkanju predpisane obličnosti (pisnost za pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini predpisuje 52. člen OZ). 55. člen OZ določa, da je sankcija za nespoštovanje obličnostne zahteve ničnost pogodbe, če iz namena predpisa, ki zapoveduje obličnost, ne izhaja kaj drugega. Kot korektiv pomanjkanja obličnosti se je uveljavilo načelo realizacije pogodbe. Če je pretežni del obveznosti izpolnjen s strani vseh sopogodbenic, pogodba velja, čeprav ni sklenjena v zahtevani obliki. Toženec je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, sam pa je zanjo tudi že plačal večji del kupnine - celo del tiste, za katero sedaj trdi, da ni veljavno dogovorjena. Sodišče druge stopnje je tako pravilno zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Varstvo splošnega interesa (izpolnjevanje davčnih obveznosti iz prometa z nepremičninami) se namreč ustrezno varuje na področju davčnega in morebitnega kazenskega postopka, ne sega pa to varstvo na področje veljavnosti sklenjenih poslov v obligacijskem razmerju med strankami.

10. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

Ker z revizijo ni uspel, toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).