Jedro

Sprememba je nastopila znotraj okvirja obdobja (23. 1. 2009 – 23. 1. 2013), v katerem je za organ za BPP obstajala dolžnost ugotavljanja tožničine upravičenosti do BPP. Organ za BPP je v obravnavani zadevi kršil določbo 49. člena ZBPP, ker je ugotavljal tožničino premoženjsko stanje v zadnjih treh mesecih od izdaje izpodbijane odločbe, kar je izven z zakonom določenega preizkusnega obdobja štirih let.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 862/2008 z dne 12. 9. 2013 se odpravi in zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh po vročitvi sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za BPP je z izpodbijano odločbo ugotovil, da upravičenka ni več upravičena do brezplačne pravne pomoči ter da je dolžna vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 365,18 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila, na račun sodišča, da ne bo izvršbe. V obrazložitvi je navedel, da je bila upravičenki BPP dodeljena z odločbo z dne 19. 12. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 1. 2009. Na podlagi sklepa z dne 18. 6. 2010 so bili odvetnici priznani in izplačani stroški brezplačne pravne pomoči v višini 365,18 EUR. S sodbo z dne 12. 5. 2010, pravnomočno z dnem 11. 11. 2010, je bil tožbeni zahtevek upravičenke zavrnjen. V zvezi z določbama 41. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter 49. člena ZBPP je upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotovil, da je upravičenka upokojena ter da je v zadnjih treh mesecih prejemala pokojnino 613,23 EUR neto mesečno, torej kot samska oseba presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar je trenutno znesek 523,12 EUR in zato ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter je v skladu z določili prvega odstavka 49. člena ZBPP prejeto brezplačno pravno pomoč, stroške pravnega svetovanja in zastopanja v višini 365,18 EUR, dolžna vrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo organ kršil določbo 49. člena ZBPP. Prva odločba je bila izdana dne 19. 12. 2008, štiri leta pa so potekla dne 19. 12. 2012, ter je zato odločba z dne 12. 9. 2013 prepozna in tožeča stranka uveljavlja zastaranje. Iz previdnosti pa ugovarja tudi, da bi morala tožena stranka tožečo stranko pozvati, da ji pojasni, ali obstojijo razlogi, da se ji ne spremeni že odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožnica ima pokojnino v višini 566,19 EUR, kar le za nekaj EUR presega dvakratni minimalni dohodek, vendar ima tudi to pokojnino obremenjeno s kreditom v višini 275,00 EUR, ki ga je najela za nakup stanovanja. Obstojijo torej razlogi, da se glede na obremenitev edinega dohodka in ob upoštevanju, da presega kriterij le za nekaj EUR, uporabi 22. člen ZBPP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter navaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je tožnica upokojena in je v zadnjih treh mesecih prejemala pokojnino v višini 613,23 EUR in ne 566,00 EUR, kot navaja v tožbi. Obremenjenost s krediti pa ne more vplivati na odločitev o ukinitvi brezplačne pravne pomoči, ker zato ni ustrezne pravne podlage. Tožnica prejema pokojnino že od 19. 6. 2011, ker pa o novih dejstvih ni obvestila tožene stranke, ne more ugovarjati zastaranja. Tožena stranka je o ukinitvi brezplačne pravne pomoči odločila v skladu z roki, ki jih določa ZBPP, torej po poteku štirih let od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in takoj po prejemu obvestila strokovne službe za BPP o tem, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za brezplačno pravno pomoč. Predlaga zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica s sodbo Delovnega in socialnega sodišča V Ps 3223/2008 z dne 12. 5. 2010, pravnomočna z dnem 11. 11. 2010, ni uspela, ter da so bili odvetnici na podlagi odločbe BPP 862/2008 z dne 19. 12. 2008 o odobritvi brezplačne pravne pomoči izplačani, na podlagi sklepa z dne 18. 6. 2010, stroški za pravno svetovanje in zastopanje v višini 365,18 EUR.

Na podlagi določb ZBPP velja pravilo, da je treba izplačano BPP vrniti po končanem sodnem postopku, za katerega je bila dodeljena. V primeru za prosilca ugodno rešene zadeve, kar naj bi bilo pravilo ob pravilni uporabi določbe 24. člena ZBPP, se izplačani znesek primarno povrne iz dosojenih stroškov, sicer pa iz glavnega zahtevka. Drugačna je situacija, če prosilec v postopku ne uspe. Po določbi 49. člena ZBPP je, če prosilec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, dolžan povrniti izplačana sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Rok, določen v 49. členu ZBPP, „po štirih letih od pravnomočnosti odločbe“, je treba razumeti v skladu s pogojem iz prvega odstavka 41. člena ZBPP, da mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je bila odobrena. Torej ne gre le za izpolnjevanje pogojev za BPP v času, ko teče postopek, za katerega mu je bila BPP odobrena, temveč mora izpolnjevati pogoje še štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, da ni zavezan izplačane pomoči vrniti.

Tožnica v tožbi napačno navaja, da je rok iz 49. člena ZBPP potekel z dnem 12. 9. 2013, saj je bila odločba, s katero ji je bila BPP dodeljena – odločba z dne 19. 12. 2008, pravnomočna z dnem 22. 1. 2009, torej je štiriletno obdobje poteklo z dnem 22. 1. 2013. Določen rok pa je obdobje, ki pooblašča organ, da preizkuša, ali upravičenec še izpolnjuje pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da se je tožnica upokojila z dnem 19. 6. 2011 ter je od takrat dalje prejemala dohodke na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nesporno v zadevi je, da tožnica o spremembi, ki bi lahko vplivala na pravico do BPP, ni obvestila organa za brezplačno pravno pomoč, kar bi morala storiti glede na drugi odstavek 41. člena ZBPP, ki določa, da mora upravičenec pristojno strokovno službo za BPP v času od odobritve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov, obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma o vseh spremembah, ki vplivajo, ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter obliko, obseg in obdobje prejemanja ter tretji odstavek 49. člena ZBPP, ki določa, da mora upravičenec v obdobju štirih let ravnati v skladu z 41. členom ZBPP. Ker tožnica ni službe za brezplačno pravno pomoč obvestila že v času, ko je prišlo do spremembe – 19. 6. 2011, se tudi ne more sklicevati na to, da je bila odločba izdana po preteku štiriletnega roka, ki je določen v 49. členu ZBPP.

Sprememba je nastopila znotraj okvirja obdobja (23. 1. 2009 – 23. 1. 2013), v katerem je za organ obstajala dolžnost ugotavljanja tožničine upravičenosti do BPP. Organ je v obravnavani zadevi kršil določbo 49. člena ZBPP, ker je ugotavljal tožničino premoženjsko stanje v zadnjih treh mesecih od izdaje izpodbijane odločbe (odločba z dne 12. septembra 2013), kar je izven z zakonom določenega preizkusnega obdobja štirih let. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ ponovno preizkusi tožničino upravičenost, pri čemer naj upošteva stališče sodišča, ki se nanaša na preizkusno obdobje.

Sodišče pa opozarja tudi na bistveno kršitev določb postopka, ki je bila storjena v obravnavanem postopku. Po petem odstavku 49. člena ZBPP ravna v primeru, če se ugotovi, da so nastopile okoliščine iz prvega odstavka tega člena, pristojni organ za BPP po določbah tega zakona o spremembi okoliščin, o neupravičeno prejeti pravni pomoči, torej po določbah 41. - 43. člena zakona. Po določbi 42. člena ZBPP se postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP začne po uradni dolžnosti, izdajo odločbe v zadevi pa predlaga po izvedenem ugotovitvenem postopku. Predpisan je torej ugotovitveni postopek in ne skrajšani ugotovitveni postopek, v katerem se ne zahteva udeležba stranke pred izdajo odločbe. Kolikor pa je predpisan ugotovitveni postopek, pa bi morala tožena stranka tožnici dati možnost, da sodeluje v postopku in na ta način uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. V obravnavanem postopku tožnici ta možnost ni bila dana, tako da se tožnica ni mogla izjasniti o ugovoru glede višine svoje pokojnine, ki jo je organ vzel za osnovo svoje odločitve ter katere višino s tožbo prereka. Navedena kršitev je po presoji sodišča bistvena kršitev določb postopka, saj bi lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Ker je bilo dejansko stanje v obravnavanem postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.