Jedro

Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravilo službeno oceno, številka ..., z dne 6. 1. 2021 in Odločitev Komisije za preverjanje službene ocene, številka ..., z dne 9. 2. 2021 ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plača stroške postopka v znesku 1.232,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in pri tem izhajalo iz tožnikove nepopolne trditvene podlage. Slednji namreč ni navedel niti enega argumenta, zakaj bi moral biti ocenjen višje oziroma po čem izstopa od povprečja. Tožnikov nadrejeni in tako pristojen za ocenjevanje je bil A. A. in nihče drug. Slednji pa je izpovedal, da je bila ocena izdelana v sodelovanju s poveljnikom oddelka in vodnim podčastnikom. Sodišče je napačno štelo, da k službenemu ocenjevanju sodi presoja ali delo motorista predstavlja dodano vrednost ali ne. Formacijska dolžnost vojaški policist na motornem kolesu ne obstaja. S službeno oceno se ocenjuje kvaliteta opravljenega dela in ne opis del in nalog ali obseg opravljenih nalog. Opravljanje VED-a ne more vplivati na službeno oceno, saj k delu, ki ga je opravljal tožnik to usposabljanje ni doprineslo. Sodišče je upoštevalo le pričanje prič tožeče stranke in nanje oprlo svojo odločitev, ob tem pa popolnoma prezrlo pričanja prič, ki jih je predlagala tožena stranka, predvsem priče B. B. C. C. je bil sicer vodja motoristov, vendar ne v D. liniji s tožnikom in ni bil pristojen za ocenjevanje tožnika. Logično je, da se usposabljanj za motorista ne udeležujejo vsi vojaki policisti, temveč samo tisti, ki vozijo motor. Napačna je presoja, da bi morala komisija za mnenje vprašati E. E., saj je komisija pri presoji dokazov samostojna. Če meni da je odločitev o pritožbi možno sprejeti z listinami in dokazili, s katerimi razpolaga, ni dolžna pridobivati dodatnih listin. Sodišče odločitev utemelji tudi na izjavi priče E. E. in F. F., pri tem pa ni preverilo, kolikokrat sta obe priči delali na isti dan skupaj s tožnikom. Prav tako ni preverilo, kako dolgo tožena stranka že uporablja aplikacijo IRDG. Ocena je po mnenju toženke primerna in objektivna. Gre tudi za vprašanje prekoračitve odločanja sodišča prve stopnje, ko je presojalo vsebino ocene. Sodišče slednje namreč ne more spreminjati, saj je za navedeno pristojen izključno delodajalec. Sodišče je izhajalo zgolj iz dokazne ocene dokazov, ki jih je predlagal tožnik, dokazov, ki jih je predlagala toženka pa ni dokazno ocenilo. Kršilo je 8. člen ZPP v povezavi z prvim odstavkom 339. člena ZPP. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje izhajalo zgolj iz dokazne ocene dokazov, ki jih je predlagal tožnik, dokazov, ki jih je predlagala toženka pa naj ne bi dokazno ocenilo, upoštevalo naj bi le pričanje prič tožeče stranke in nanje oprlo svojo odločitev, ob tem pa popolnoma prezrlo pričanja prič, ki jih je predlagala tožena stranka, predvsem priče B. B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev o objektivnosti in pravilnosti podane službene ocene presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, ki sta jih predlagali obe stranki, pa tudi listin. Sodišče se je natančno in jasno opredelilo do izpovedi vseh zaslišanih prič, to pa velja tudi za izpoved priče B. B., katere izpoved je povzelo v 9. točki obrazložitve, nato pa jo je tudi dokazno ocenilo samo zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče je tako upoštevalo njeno izpoved, pri tem pa tudi dejstvo, da je bila pri sestanku Komisije prisotna le enkrat in se drugega sestanka, ki je vključeval pogovor z G. G. sploh ni udeležila, čeprav iz listin izhaja drugače. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je izpoved te priče prezrlo, kot tudi ne pritožbene navedbe, da bi sodišče upoštevalo le pričanje prič tožeče stranke. Priča G. G. je bila predlagana tudi s strani tožene stranke, vendar njenih trditev ni potrdila. Pritožbeno sodišče tako soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "vojak-vojaški policist". Za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 je bila zanj izdelana službena ocena z dne 6. 1. 2021, ocenjen je bil z oceno "dobro". Zoper oceno je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločitvijo Komisije za preverjanje službene ocene z dne 9. 2. 2021. Sodišče prve stopnje je službeno oceno ter odločitev Komisije odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, ker je ugotovilo, da podana ocena ni objektivna in pravična, saj ne temelji na presoji vseh relevantnih okoliščin, ki so bile bistvene za odločitev.

8. Službena ocena je urejena s Pravili službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj. - PSSV) v točkah 102 do 105, ki določa kriterije za ocenjevanje usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške dolžnosti, vsebino in obliko službene ocene ter postopek izvajanja in preizkusa službene ocene za pripadnika Slovenske vojske, kar podrobneje uredi minister za obrambo. Na podlagi navedenega je bil izdan Pravilnik o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 61/2016 in nadalj. - Pravilnik), ki v 4. členu določa, da službena ocena obsega oceno usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške službe, ki jo izda pristojni nadrejeni za podrejenega na podlagi rednega spremljanja njegovega dela v skladu s PSSV in s Pravilnikom. Skladno z 8. členom pravilnika, je ocenjevalec odgovoren za objektivnost, pravičnost, točnost in pravočasnost službenega ocenjevanja.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi izhajalo iz tožnikove nepopolne trditvene podlage. Tožnik je v svojih vlogah določno opredelil, zakaj bi moral biti ocenjen višje oziroma zakaj ocena ni objektivna, pravična in točna. Ker je bilo ocenjevanje samoiniciativnosti del ocenjevanja v okviru službene ocene, je pojasnil, zakaj ocenjuje, da neobrazložen očitek iz službene ocene, da se od njega pričakuje več samoiniciative in pripravljenosti za delo, ni na mestu. V tem oziru je med drugim izpostavil nezadostno upoštevanje dejstva, da opravlja delo vojaškega policista- motorista, kar je delo, ki ga ne opravljajo vsi vojaški policisti, da je v poletnih mesecih leta 2020 predlagal izvajanje patrulje z motorjem, kar je bilo tudi sprejeto in realizirano, ter da se je prostovoljno prijavil na usposabljanje za VED oskrbnika ter prejete koristne informacije prenašal na ostale. Tožnik je pojasnil tudi, da je bil v delu "vojaška usposobljenost" za leto 2020 ocenjen kot "dober", v letu 2019 pa kot "zelo dober", čeprav je bila njegova usposobljenost v letu 202o višja kot leto poprej. Prav tako je kot relevantno izpostavil, da toženka pri oceni ni upoštevala mnenja E. E., ki je bil tožniku v letu 2020 neposredno nadrejen tri mesece, in sicer v času, ko je bil razporejen na varovanje MORS GŠSV. Tožnik je za svoj pravovarstveni zahtevek vsekakor podal zadostno trditveno podlago.

10. Toženka v pritožbi izpostavlja, da je bil tožnikov nadrejeni in tako pristojen za ocenjevanje A. A. in nihče drug. Slednji pa je izpovedal, da je bila ocena izdelana v sodelovanju s poveljnikom oddelka in vodnim podčastnikom. Med strankama ni bilo sporno, da je bil A. A. pristojen za službeno ocenjevanje tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je A. A., ki s tožnikom ni neposredno delal in ni mogel neposredno zaznati njegove uspešnosti pri opravljanju delovnih nalog, pred izdelavo službene ocene za tožnika k podaji mnenja pozval poveljnika oddelka F. F. in vodnega podčastnika G. G. Slednja sta tožniku v ocenjevalnem obdobju (razen v času, ko je bil tožnik razporejen na varovanje MORS GŠSV) odrejala delo in sta neposredno spremljala izvrševanje njegovih delovnih nalog. Vendar pa toženki ter A. A. utemeljeno ni sledilo v zatrjevanju objektivnosti podane ocene, saj je na podlagi izpovedi G. G. in F. F. pravilno ugotovilo, da A. A. njunih mnenj (na katere sicer ni vezan) niti ni pravilno povzel, kot je to zatrjeval. G. G. je namreč tožnikovo delo ocenil kot "zelo uspešno", F. F. pa kot "odlično", pri čemer je G. G. zanikal, da bi ga A. A. vprašal za utemeljitev ocene, F. F. pa je izpovedal, da je svojo oceno "odlično" vsekakor tudi utemeljil, čeprav je A. A. trdil nasprotno. Ker sta tako G. G. kot F. F. neposredno spremljala tožnikovo delo in sta svoji mnenji o tožnikovem delu zaslišana tudi podrobno utemeljila, je sodišče prve stopnje pri presoji objektivnosti ocene utemeljeno večjo težo pripisalo njunima izpovedbama. To še posebej ob dejstvu, da A. A. niti ni podal tehtnih razlogov za očitek iz službene ocene, to je, da je tožnik premalo samoiniciativen in da mora izboljšati svojo pripravljenost za delo. V zvezi s čim bi bilo pričakovati večjo samoiniciativnost tožnika, toženka niti ni navedla, kot tudi ne zakaj meni, da tožnik ne izkazuje dovolj velike pripravljenosti za delo in zakaj je bil v delu "vojaška usposobljenost" za leto 2020 ocenjen slabše kot leto poprej, čeprav je tožnik trdil, da je bil v tem letu zagotovo bolj usposobljen. S tem v zvezi pa je A. A. pojasnil zgolj, da ga je motilo, ker ga je tožnik, kot oče samohranilec večkrat prosil za menjavo pri planu dela in ker je imel komentarje na plan dela, iz njegove izpovedi pa niti ne izhaja, da tožnik ne bi želel delati, nasprotno, navedel je, da je tožnik prišel do njega z željo, da ga večkrat pošlje na državno mejo. A. A. je navajal tudi, da pričakuje, da so zaposleni aktivni in da skrbijo za svojo usposobljenost, medtem ko v zvezi z očitkom premajhne samoiniciative očitno kljub temu, da iz ocene izhaja, da je sicer upošteval, da je tožnik opravljal delo tudi kot motorist, nobene teže ni pripisal dejstvu, da mora tožnik vsako leto opravljati ustrezna usposabljanja, ki se jih ne udeležujejo vsi vojaški policisti, temveč zgolj tisti, ki opravljajo tudi delo motoristov. Nasprotno pa je G. G. ob zaslišanju potrdil, da je tožnik samoiniciativnost vsekakor izkazal tudi v zvezi z delovnimi nalogami motorista, z rednim usposabljanjem in s predlogom za izvajanje patrulje z motorjem kot oblike dodatne patrulje, ki je bil tudi realiziran. Kot samoiniciativno pa je označil tudi njegovo prijavo na usposabljanje za VED oskrbnika, za katero je sam izrazil interes. Izpovedi zaslišanih prič tako potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje o neobjektivnosti ocenjevalca A. A. v službeni oceni.

11. Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.

12. Toženka v pritožbi po nepotrebnem izpostavlja, da se s službeno oceno ocenjuje kvaliteta opravljenega dela in ne opis del in nalog, saj je sodišče prve stopnje priče, ki so bile tožniku neposredno nadrejene v letu 2020 (G. G., F. F., E. E.) ali so bile tudi sicer neposredno seznanjene z njegovim delom, čeprav mu niso bile formalno nadrejene (C. C.), zaslišalo prav o tem, kako ocenjujejo kvaliteto tožnikovega dela in prav vsi navedeni so tožnika ocenili bolje, kot to izhaja iz službene ocene, kar je sodišče pri svojih dokaznih zaključkih vsekakor utemeljeno upoštevalo. Iz dokaznega postopka je razvidno, da delo vojaškega policista-motorista bazira na prostovoljni odločitvi, za kar pa se mora posameznik posebej usposobiti in z letnimi usposabljanji svoje sposobnosti tudi ohranjati. Prav tako sta tako G. G. kot C. C. skladno potrdila, da delo motorista predstavlja dodano vrednost k tožnikovim rednim delovnim nalogam. Izhaja torej, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da ta naloga vsekakor zahteva samoiniciativnost in izkazuje tožnikovo dodatno pripravljenost za delo, ki ga ne opravljajo vsi, ki so zaposleni na enaki formacijski dolžnosti, kot tožnik. Enako velja tudi za vedovno usposabljanje (usposabljanje za VED oskrbnika), ki ni obvezno in je torej prepuščeno odločitvi posameznika. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi tožnika in priče F. F. pravilno ugotovilo, da je tudi to usposabljanje tožniku pomagalo pri opravljanju njegovih nalog pri čemer je pravilno presodilo tudi, da je napačno stališče Komisije, da bi samoiniciativno ravnanje predstavljal zgolj prenos znanja na sodelavce, temveč je kot takšno potrebno upoštevati tudi tožnikovo prijavo na usposabljanje, ki ga je opravil z odliko. Kljub dejstvu, da C. C. ni bil pristojen za ocenjevanje tožnika, je bil za razliko od A. A., ki nikoli ni bil na spremstvu niti na varovanju, z delom tožnika kot neformalni "vodja motoristov" vsekakor neposredno seznanjen, zato je sodišče pravilno svojo dokazno oceno oprlo tudi na to pričo. 13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi morala Komisija za preverjanje službene ocene na enak način preveriti vsa dejstva, ki utegnejo vplivati na presojo ustreznosti tožnikove ocene in razjasniti vse relevantne okoliščine, kar pa ni storila, kar izhaja iz dokaznega postopka. Resda je komisija pri presoji dokazov samostojna, kot to navaja pritožba, vendar je omejena z zakonitostjo odločanja, pri čemer mora izhajati iz temeljnih načel enakosti, neodvisnosti, odločitve pa morajo biti razumno obrazložene in predvsem ne arbitrarne. Temu pa odločitev komisije ni zadostila. Tako je komisija nekatera dejstva preverjala, nekatera pa ne, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve odločitve komisije ne izhaja, zakaj ob odsotnosti kakršnegakoli indica o neverodostojnosti predloženega mnenja E. E., ni preverila avtentičnosti tega dokumenta, v kolikor je vanj dvomila oziroma ni pojasnila, zakaj ne more preveriti avtentičnosti dokumenta. Po drugi strani pa iz obrazložitve izhaja, da je z namenom preverjanja resničnosti navedb o opravljenem usposabljanju za VED oskrbnika z odliko sama pridobila dokument preverjanja za VED. S strani tožnika predloženega mnenja E. E. torej komisija iz nerazumnih razlogov ni upoštevala (ne gre torej za to, da bi ga morala pridobivati, saj je z njim razpolagala) in se do njega neutemeljeno vsebinsko ni opredelila. Pri presoji pa je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno upoštevalo tudi, da predsednik komisije H. H. (enako tudi ne B. B.) niti ni vedel povedati razloga, zakaj komisija mnenja E. E. ni upoštevala, čeprav je bil tožniku nadrejen tri mesece v letu 2020, niti ni vedel pojasniti, kje je komisija pridobila pisne izdelke tožnika, poročili patrulje z dne 6. 12. 2020 in 4. 1. 2021, o katerih je spraševala G. G., četudi ti ne izhajajo iz službene ocene, niti iz tožnikove pritožbe zoper službeno oceno. Takšno ravnanje komisije tudi po presoji pritožbenega sodišča poraja dvom v pravilnost ocene in v objektivnost pri ocenjevanju.

14. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni preverilo, kolikokrat sta priči E. E. in F. F. delali na isti dan skupaj s tožnikom, čeprav odločitev utemelji tudi na njunih izjavah. Ob nespornem dejstvu, da je bil E. E. tožniku neposredno nadrejen v času, ko je bil razporejen na varovanje MORS GŠSV ter ob dejstvu, da toženka trditev, da naj ne bi delala skupaj, ni podala, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati, kolikokrat sta tožnik in priča E. E. skupaj delala. Iz njegovega zaslišanja povsem jasno izhaja, da je bil s tožnikovim delom neposredno dobro seznanjen, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na njegovo izpoved. Glede priče F. F. iz dokaznega postopka izhaja, da je navedenega tudi sam A. A. pred izdelavo službene ocene za tožnika pozval k podaji mnenja. Tudi zanj v postopku ni bilo sporno, da je bil tožniku neposredno nadrejen, da je z njim neposredno opravljal delo ter je bil z njegovim delom seznanjen. Glede na navedeno sodišče prve stopnje zato tudi glede te priče ni bilo dolžno preverjati, kolikokrat je delal na isti dan skupaj s tožnikom, saj to za odločitev, glede na navedeno ni bilo odločilnega pomena.

15. Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni preverilo, kako dolgo tožena stranka že uporablja aplikacijo IRDG. Na podlagi izpovedi tožnika ter prič I. I., F. F. in G. G. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je postala uporaba tega programa za vojaško policijo obvezna šele v letu 2020 in je tako za pripadnike predstavljala novost, zato ni bistveno, kako dolgo tožena stranka sicer že uporablja aplikacijo IRDG. Nenazadnje pa je tudi tožena stranka sama podala trditev (vloga z dne 19. 12. 2023), da je bilo v letu 2020 novost za vojaško policijo, da so se poročila vstavljala v program IRDG. Sodišče prve stopnje je glede na to okoliščino utemeljeno ugotovilo tudi, da tožniku ni mogoče očitati napak pri izdelavi pisnih izdelkov, ki bi odstopale v primerjavi z ostalimi pripadniki in bi lahko utemeljevale nižjo oceno. Slednjega pa toženka niti ne prereka.

16. Ne drži niti pritožbena navedba, da bi sodišče prekoračilo okvir odločanja, ki je v njegovi pristojnosti. Sodišče prve stopnje namreč ocene ni spreminjalo, saj je navedeno vsekakor v pristojnosti delodajalca, temveč jo je zaradi dejstva, da ocenjevalec in komisija pri njeni podaji nista ravnala objektivno in pravično, zaradi česar ne odraža pravega dejanskega stanja glede tožnikovega dela in angažiranosti pri opravljanju službenih dolžnosti, odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je skladno s 165. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV), skupaj 279,99 EUR.