Jedro

Če oseba oddaja v najem poslovne prostore, katerih ni lastnica, lahko v soglasju z drugo pogodbeno stranko, kot merilo dogovorjene višine najemnine vnese v pogodbo vsebino Odredbe o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin. Sklepanje obligacijskih razmerij je namreč svobodno (10. člen ZOR). Nikjer ni predpisano, da tožeča stranka omenjene odredbe ne bi smela uporabljati pri sklepanju najemnih pogodb, dolžna pa jo je uporabljati tedaj, ko je hkrati lastnica poslovnega prostora, ki ga oddaja v najem.

Izrek

1. Pritožba proti popravnemu sklepu se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbi proti sodbi se deloma ugodi, popravljena izpodbijana sodba se v točki 1.b. razveljavi in pobotni ugovor zavrže. 3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se popravljena izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu izreka (v točkah 1.a., 1.c., 2.) potrdi.

4. Zahtevi pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške z odgovoroma na pritožbo v znesku 391,93 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/03537 z dne 26. 05. 2006 razveljavi v celoti (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 7.092,76 EUR (prej 1.699.708,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih vtoževanih zneskov od dni zapadlosti dalje (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 251,98 EUR v 15-ih dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (2. točka izreka). S popravnim sklepom je popravilo izrek sodbe tako, da ga je oblikovalo v skladu z vloženim pobotnim ugovorom tožene stranke v tri členi izrek. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki do višine 7.092,76 EUR (nekdanjih 1.699.708,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od dneva zapadlosti dalje (1.a. točka izreka). Ugotovilo je, da pobotna terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 47.075,51 EUR (nekdanjih 11.281.175,00 SIT) ne obstoji (1.b. točka izreka). Odločilo je, da je zato tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.092,76 EUR (prej 1.699.708,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih vtoževanih zneskov od dni zapadlosti dalje (1.c. točka izreka). V tretji vrstici 2. točke izreka pa je popravilo besedo "do" dneva tako, da se pravilno glasi "od" dneva (2. točka izreka popravnega sklepa).

Proti sodbi in popravnemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj obema pritožbama ugodi, sodbo in popravni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na obe pritožbi odgovorila, predlagala njihovo zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in popravnega sklepa.

Pritožba proti popravnemu sklepu ni utemeljena.

Pritožba proti sodbi je deloma utemeljena, deloma neutemeljena.

1. O neutemeljeni pritožbi proti popravnemu sklepu in o neutemeljenem delu pritožbe proti sodbi

1.1. O popravnem sklepu S popravnim sklepom je prvostopenjsko sodišče vneslo popravljeno pravilno besedilo 1. točke izreka izpodbijane sodbe tako, da je oblikovalo tročleni izrek, kjer je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke in neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke ter naložilo toženi stranki plačilo vtoževanega zneska. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je navedlo razloge za svojo odločitev o neutemeljenosti pobotnega ugovora (primerjaj drugi odstavek 6. strani sodbe).

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen. Pritožnik je omenjene razloge s pritožbo proti sodbi tudi napadal, čeprav bi moral najprej predlagati sodišču prve stopnje izdajo dopolnilnega sklepa v zvezi z manjkajočo odločitvijo o pobotnem ugovoru tožene stranke v skladu s 325. členom ZPP. Ker so bili razlogi za zavrnitev pobotnega ugovora navedeni že v obrazložitvi sodbe, je drugostopenjsko sodišče pred odločitvijo o pritožbi proti sodbi v skladu s 1. odstavkom 328. člena ZPP lahko štelo manjkajoči izrek o pobotnem ugovoru tožene stranke kot drugo očitno pisno pomoto (enako primerjaj sklep VS RS Cp 9/2008 z dne 12. 06. 2008, baza SOVS, Ev. št. VS 0010842, drugače sklep VS RS Cp 2/2002 z dne 06. 03. 2002, baza SOVS, ev. št. VS 06497, B/8).

Po stališču drugostopenjskega sodišča uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni podana. Zato je bilo treba popravni sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1.2. O sodbi Odredbo o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (Ur. l. RS, št. 14/99, dalje Odredba), na katero se v 1. točki sklicuje najemna pogodba št. 4404/262/99, sklenjena med pravdnima strankama z dne 20. 02. 2001 (dalje Pogodba), je tožeča stranka dolžna uporabiti tedaj, ko oddaja v najem lastne poslovne prostore. Če oddaja v najem poslovne prostore, katerih ni lastnica, lahko v soglasju z drugo pogodbeno stranko, kot merilo dogovorjene višine najemnine vnese v pogodbo vsebino omenjene odredbe. Sklepanje obligacijskih razmerij je namreč svobodno (10. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Nikjer ni predpisano, da tožeča stranka omenjene Odredbe ne bi smela uporabljati pri sklepanju najemnih pogodb, dolžna pa jo je uporabljati tedaj, ko je hkrati lastnica poslovnega prostora, ki ga oddaja v najem. Le v tej povezavi je prvostopenjsko sodišče razložilo uporabo Odredbe. Sploh pa Odredba v nobenem primeru ne nasprotuje Ustavi RS, moralnim načelom ali kogentnim predpisom (102. člen ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena OZ za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ). Pravni položaj tožeče stranke kot osebe javnega prava ni odločilen za presojo pravilnosti uporabe Odredbe v Pogodbi. Zato uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo na stališče, oblikovano v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 51/2001. Po tem stališču (po mnenju drugostopenjskega sodišča ni pomemben statusni položaj pravdnih strank), pri najemu poslovnih prostorov ni odločilno, ali je najemodajalec lastnik nepremičnine. Najem je mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. Najemodajalcu, ki zahteva plačilo najemnine, zato ni treba dokazati, da je lastnik stvari, temveč le, da je dal stvar v najem.

S podpisom najemne pogodbe je tožena stranka sprejela obveznost ravnati v skladu z njenim 4. členom, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili o načinu plačevanja najemnine za poslovni prostor, ki ga je vzela v najem tožena stranka (1. člen pogodbe). Po 5. odstavku 4. člena pogodbe je bil dolžan najemnik (tožena stranka) plačevati najemnino najkasneje do dneva navedenega na računu, na žiro račun Mestne občine Ljubljana. Ob ugotovitvi, da najemnina ni bila plačana in v skladu s 148. členom ZOR, po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati obveznost iz pogodbe. Po določbi 1. odstavka 277. člena ZOR pa dolžnik (tožena stranka), ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti. Zamudne obresti, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, so objektivna posledica zamude. Pri tem pa, kot je že navedlo prvostopenjsko sodišče, obveznost izhaja iz pogodbe tako, da izstavitev računa ni pogoj oziroma temelj za nastanek pogodbene obveznosti. Zatrjevani neprejem vtoževanih računov zato ne more zadržati zapadlosti terjatve.

Pritožbeni razlogi, kot izhaja iz dosedanje obrazložitve drugostopenjske odločbe, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da v omenjenem delu niso podane in je drugostopenjsko sodišče zato pritožbo deloma zavrnilo in nerazveljavljeni del sodbe popravljene s popravnim sklepom potrdilo (353. člen ZPP).

2. O utemeljenem delu pritožbe proti sodbi Tožena stranka je uveljavljala v pobot terjatev v višini 47.075,51 EUR, ki jo je že vtoževala v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 8 Pg 100/2004. V slednjem gospodarskem sporu je kot tožeča stranka proti toženi stranki (Mestna občina Ljubljana) v posledici ničnosti pogodbenih določil 1. in 4. člena najemne pogodbe zahtevala vrnitev zneska 47.075,51 EUR s pp. Njen tožbeni zahtevek je bil v omenjenem gospodarskem sporu pravnomočno zavrnjen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1100/2007 z dne 08. 05. 2008. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (2. odstavek 319. člena ZPP). Enako pravilo velja tudi tedaj, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, saj postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (3. odstavek 319. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je izdalo odločbo po stanju na dan zaključka glavne obravnave, to je 21. 02. 2008 in ni bilo še seznanjeno s pravnomočno sodno odločbo v gospodarskem sporu pred istim sodiščem pod opr. št. 8 Pg 100/2004. Ne glede na to pa je drugostopenjsko sodišče moralo uporabiti določilo 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi prekršene 12. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona razveljaviti prvostopenjsko sodbo v delu, kjer je bil pobotni ugovor zavrnjen in slednjega zavreči. Glede na razloženo, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene navedbe pritožnika, ker niso bile odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Pritožniku sodišče druge stopnje pritožbenih stroškov po obeh pritožbah ni priznalo. Pri zavrženju pobotnega ugovora je namreč uspeh pritožnika le navidezen. Toženi stranki pa je priznalo stroške za sestavo obeh pritožb po Odvetniški tarifi (500 in 200 točk), 2% materialne stroške (10 in 4 točke, 13. člen OT) ter 20% DDV na odvetniško storitev (100 in 40 točk). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) je za skupni znesek točk v obeh odgovorih na pritožbo (610 + 244 točk = 854 točk), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke priznalo toženi stranki znesek 391,98 EUR stroškov postopka z odgovoroma na pritožbi.