Jedro

Pojem „opravljanja hišniških del“ in s tem status upravičenca do sredstev po 175.a členu SZ-1 ni vezan na njegovo redno zaposlitev hišnika v času uveljavitve SZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-8/2012-01031334-jv z dne 21. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik je v tej zadevi najprej vložil tožbo po četrtem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), torej zato, ker toženka ni izdala odločbe, katere izdajo je tožnik zahteval. Toženka je po vložitvi tožbe to odločbo izdala in v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZUS-1 to sporočila sodišču. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom istega člena od tožnika zahtevalo, naj mu sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Tožnik je sodišču sporočil, da pri vloženi tožbi v celoti vztraja in jo razširja tudi na novi upravni akt. Sodišče je zato v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 postopek nadaljevalo.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih in vrednostnih papirjih, ki jo je podal kot uporabnik hišniškega stanovanja. Iz obrazložitve izhaja, da gre za odločanje o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih na podlagi 175. a člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po katerem je uporabnik hišniškega stanovanja imel enake pravice, kot po 173. členu istega zakona najemnik denacionaliziranega stanovanja. Tak najemnik je bil v primeru nakupa stanovanja ali gradnje hiše upravičen do nadomestila vrednosti določenega dela stanovanja v gotovini, obveznicah in vrednostnih papirjih. Toženka meni, da je bil namen zakonodajalca omogočiti ugodnosti iz t.i. nadomestne privatizacije le tistim hišnikom, ki so na dan uveljavitve SZ-1 opravljali izključno hišniška dela, s katerimi so se preživljali in zaradi česar so dobili hišniška stanovanja v začasno uporabo. Tožnik nikoli ni bil redno zaposlen kot hišnik, temveč ima drugo redno zaposlitev. Dne 2. 8. 1991 je s hišnim svetom A. 2, 3 in 4 ter hišnim svetom B. 45 in 47 sklenil pogodbo o delu in sicer za določen čas treh mesecev. Kot plačilo za opravljeno delo je za isto obdobje, ki se je izteklo 2. 11. 1991, dobil v uporabo hišniško stanovanje. Tožnik se je zavezal, da bo po preteku navedenega obdobja najemodajalcu izročil izpraznjeno stanovanje. Zato po mnenju toženke tožnik nima statusa „prejšnjega imetnika“, kot ga opredeljuje stanovanjska zakonodaja, iz tega razloga pa toženka ni ugodila njegovi zahtevi za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjih.

Tožnik je že v tožbi, ki jo je vložil zaradi molka upravnega organa, navedel, da je hišnik v stanovanjskem naselju na A. in stanuje v hišniškem stanovanju na naslovu A. 4. Meni, da je imetnik pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja, to upravičenje je pridobil pred začetkom veljavnosti Stanovanjskega zakona v letu 1991, v tem hišniškem stanovanju pa še vedno prebiva in opravlja hišniška dela. Sklicuje se na določbo 175. a člena SZ-1 in navaja, da je toženko obvestil, „da se bo v primeru nakupa drugega stanovanja ali nakupa oziroma graditve individualne stanovanjske hiše, z vsemi osebami, ki skupaj z njim uporabljajo sedanje hišniško stanovanje, izselil iz hišniškega stanovanja, v katerem trenutno prebiva in sicer najkasneje v roku enega leta od ureditve razmerja“. Ker tudi ni lastnik primernega stanovanja ali stanovanjske hiše, meni, da je upravičen do ugodnosti iz 173. člena Stanovanjskega zakona.

V vlogi z dne 11. 3. 2013, s katero tožbo razširja tudi na izdani upravni akt, tožnik ne navaja nikakršnih novih oziroma dodatnih tožbenih navedb, vendar je mogoče sklepati, da smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega upravnega postopka je bila „izdaja odločbe“ o tožnikovi upravičenosti do sredstev za nakup stanovanja ali gradnjo hiše po 175.a členu SZ-1, ki pa glede „pogojev in načina“ zagotovitve teh sredstev odkazuje na 173. člen. Po petem odstavku tega člena se upravičenost do teh sredstev in njihova višina ugotovi z izdajo odločbe. Z izrekom izpodbijane odločbe zavrnjena „izdaja odločbe“ o nepovratnih sredstvih torej vsebinsko pomeni odločitev o upravičenosti do pridobitve sredstev iz tretjega odstavka istega člena.

Po 175. a členu SZ-1 so prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (v nadaljnjem besedilu prejšnji imetniki), ki (med drugim) so na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nadaljnji, v nadaljevanju SZ) prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, imeli (med drugim) v primeru, če so se odločili, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. Z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) je bil 175. a člen SZ-1 sicer črtan, vendar ZUJF v 210. členu določa, da se postopki, začeti na podlagi 175. a člena SZ-1 končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.

Glede na prej navedeno besedilo 175.a člena SZ-1 je prvo vprašanje, pomembno za odločitev v zadevi, ali je tožnik na dan uveljavitve SZ na predmetnem hišniškem stanovanju imel pravico do začasne uporabe. Do uveljavitve SZ je pravico do začasne uporabe stanovanja urejal Zakon o stanovanjskih razmerjih (prvi odstavek 2. člena), zato je na to vprašanje treba odgovoriti ob upoštevanju tega zakona.

Po 34. členu tega zakona je pravica do uporabe stanovanja nastala na podlagi stanovanjske pogodbe, ki jo je bilo treba skleniti v pisni obliki, lahko tudi za določen čas. Po drugem odstavku 40. člena tega zakona je lahko pridobila pravico do začasne uporabe stanovanja, namenjenega za hišnika, le oseba, ki je opravljala takšna dela v hiši, v kateri je stanovanje. Po petem odstavku istega člena je imel pravico oddati stanovanje iz drugega odstavka hišni svet. Po tej zakonski ureditvi torej ni mogoče izključiti možnosti, da je tožnik na podlagi pisne pogodbe, sklenjene s hišnim svetom, in zaradi opravljanja hišniških del, na dan uveljavitve SZ na predmetnem hišniškem stanovanju imel pravico do začasne uporabe. Vendar pa se tožnica v izpodbijani odločbi do tega vprašanja sploh ne opredeljuje, ker meni, da ni izpolnjen drugi pogoj iz 175.a člena SZ-1, ker tožnik hišniških del ni opravljal kot svoje redne zaposlitve.

V nasprotju s tem sodišče ugotavlja, da je besedilo 175.a člena glede tega vprašanja jasno in nedvoumno: govori zgolj o „opravljanju hišniških del“, ne pa o zaposlitvi. Zaradi jasnosti to besedilo ni odprto za drugačno interpretacijo od jezikovne, posebno ne takšno, ki bi presegala njegov jezikovni okvir in vzpostavljala dodatne pogoje, ki iz besedila ne izhajajo. Ker pa, kot že navedeno, gre za pravna razmerja na dan uveljavitve SZ, torej razmerja, ki so izvirala iz bistveno drugačnega pravnega sistema, je sodišče preizkusilo tudi, ali taka interpretacija morda izhaja iz tega pravnega sistema.

Enako terminologijo kot SZ-1, torej „opravljanje hišniških del“, uporablja tudi prej navedeni drugi odstavek 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Da bi to pomenilo sklenitev „delovnega razmerja“, ne izhaja ne iz tega zakona, ne iz tedaj veljavne delovne zakonodaje (Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990). K temu sodišče dodaja še, da že od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini v letu 1979 hišni sveti niso več mogli biti delodajalci. To pomeni, da v primerih, ko je pogodbo o opravljanju hišniških del sklenil hišni svet (za kar je bil po 10. alineji prvega odstavka 76. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu tudi pristojen), ta pogodba niti ni mogla biti vezana na sklenitev delovnega razmerja, vsaj med hišnikom in hišnim svetom, ki je bil po četrtem odstavku 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih upravičeni stanodajalec za hišniško stanovanje.

Ne zdajšnja, ne tedaj veljavna zakonodaja torej ne daje podlage za stališče toženke, da je pojem „opravljanja hišniških del“ in s tem status upravičenca do sredstev po 175. a členu SZ-1, kakorkoli vezan na njegovo redno zaposlitev kot hišnik v času uveljavitve SZ.

To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in jo odpravilo, zadevo pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V tem postopku se bo morala toženka do listin, ki jih je predložil tožnik, opredeliti ob upoštevanju zakonodaje, ki je veljala na dan uveljavitve SZ (posebno Zakona o stanovanjskih razmerjih) in ugotoviti, ali je tožnik v skladu s to zakonodajo pridobil status imetnika začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju in ali je mogoče šteti, da je opravljal hišniška dela, povezana s stavbo, kar bi pomenilo, da izpolnjuje pogoje po 175. a členu SZ-1. Sodišče pa s tem v zvezi opozarja še na nadaljnji pogoj za odločanje o upravičenosti do sredstev, ki izhaja iz besedila 2. točke tega člena, namreč da „se prejšnji imetniki odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo“. Glede na nedoločnost tega zakonskega besedila se bo morala toženka po mnenju sodišča v ponovljenem postopku opredeliti, ali je ta pogoj izpolnjen že zgolj z izjavo prejšnjih imetnikov, ali pa morajo prejšnji imetniki v tem pogledu izkazati sklenitev kakršnegakoli pravnega posla.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, mu je sodišče priznalo stroške v višini 80,00 EUR (tretji odstavek 3. člena navedenega Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).