Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje prekrškovni organ pozvalo, da predloži dokazilo o usposobljenosti policista za uporabo merilnika hitrosti, potrdilo o skladnosti tega merilnika hitrosti s predpisi o meroslovju in izpis meritev, opravljenih s tem merilnikom hitrosti v določenem časovnem obdobju, sodišče ni kršilo načela nepristranskosti, niti nobene določbe postopka o prekršku. Ravno nasprotno – sodišče je s tem ravnalo v skladu z načelom materialne resnice in hkrati z dokaznim predlogom, ki izhaja iz zahteve za sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo naveden v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ob obravnavanju storilčeve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Š. dne 16. 6. 2020 slednjega po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilčevo ravnanje opredelilo kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu namesto globe v višini 250,00 EUR za prekršek določi globa v višini 120,00 EUR, v preostalem delu pa je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi. Storilcu je tudi naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 90,00 EUR in stroške priče v znesku 21,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in način, kot bo naveden v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse in drugih stroškov postopka.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevi za varstvo zakonitosti (pravilno zahtevi za sodno varstvo) ugodi oziroma podrejeno, da se napadena sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, ki ga zagovornik izpodbija z zahtevo za sodno varstvo, je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP), ki ga je storil 16. 6. 2020 ob 11.48 uri v naselju P., ko je prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje v naselju, ki znaša 50 km/h, za najmanj 11 km/h, saj je vozil s hitrostjo najmanj 61 km/h. Izrečena mu je bila globa v višini 250,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je preko pravne pomoči po zaprošenem sodišču zaslišalo storilca, ki je prebral svoj pisni zagovor in ga vložil v spis, tak pisni zagovor pa je sodišče prve stopnje sprejelo, ter zaslišalo policista A. A. in B. B., prebralo potrdilo Policijske akademije z dne 21. 1. 2014 o udeležbi policista A. A. na usposabljanju za uporabo merilne naprava Traffipatrol XR, potrdilo Urada za meroslovje o skladnosti merilne naprave Traffipatrol XR, s katero je bila izvedena meritev hitrosti v obravnavani zadevi, izpis meritev te merilne naprave za dan 16. 6. 2020, zapisnik o merjenju hitrosti z dne 16. 6. 2020 ter storilčevo pisno izjavo z dne 12. 10. 2021. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze, vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi, ter zaključilo, da ne drži storilčev zagovor, da hitrost, ki se mu očita, ne pripada njegovemu vozilu, da je prišlo do napake pri merjenju in da je mogoče hitrost bila izmerjena pred znakom za naselje. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi prepričljive in skladne izpovedbe policista A. A., ki je opravil meritev hitrosti in je zato tudi usposobljen, zapisnika o meritvah hitrosti, izpisa iz merilne naprave pod št. 0097 ugotovilo, da je bila hitrost vožnje storilčevega vozila izmerjena na razdalji 276,6 metra od točke, kjer so se izvajale meritve hitrosti (na avtobusnem postajališču), da je tabla, označuje začetek naselja P. od mesta merjenja oddaljen 565 metrov, da je izmerjena hitrost storilčevega vozila znašala 66 km/h, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je vozil s hitrostjo najmanj 61 km/h, da je bila hitrost vožnje storilčevega vozila izmerjena kot posamičnemu vozilu ter da ni mogoče slediti zagovoru, da je vozil v koloni, saj je sam povedal, da kolona ni bila strnjena, kar pomeni, da ni ustrezala definiciji kolone vozil po 15. točki prvega odstavka 3. člena ZPrcP (tri vozila ali več, ki vozijo eno za drugim po istem prometnem pasu na takšni medsebojni razdalji, da sta hitrost vožnje in ravnanje voznikov v medsebojni odvisnosti) ter da tako ni nobenega dvoma o tem, da je policist lahko izmeril hitrosti vožnje prav storilčevemu vozilu, da je storilec nato bil ustavljen in da mu je bil rezultat meritve tudi prikazan na merilniku hitrosti, za katerega je bilo izdano potrdilo o skladnosti z meroslovnimi zahtevami oziroma predpisi, izvedel pa ga je policist, ki je strokovno usposobljen za uporabo tega merilnika hitrosti in ga je tudi uporabljal v skladu z navodili.

6. Ker sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na te ugotovitve vezano in v okviru pritožbene presoje oziroma obravnave presoja le, ali je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe predpisov, ki določa prekršek ter materialne določbe ZP-1, ali je pri tem zagrešilo kakšno bistveno kršitev določb postopka o prekršku ter ali je pravilno presodilo okoliščine oziroma uporabilo določbe o odmeri sankcij za storjeni prekršek.

7. Upoštevajoč navedeno zagovornik ne more doseči spremembe izpodbijane sodbe s ponavljanjem navedb iz zahteve za sodno varstvo in obrambnih vlog vloženih tekom postopka, ki se nanašajo na okoliščine prekrška, ter navedbami, da storilec vztraja pri tem, da mu je policist predočil, da je bila hitrost njegove vožnje izmerjena na razdalji 450 metrov; da pričevanje policista A. A. ne more biti verodostojno, saj je navajal takšne potankosti pri svojem zaslišanju, da je več kot jasno, da ni govoril po svojem spominu; da ne drži izpoved, da sta storilca obravnavala dva policista; da tudi zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z dne 16. 6. 2020 ni verodostojen prikaz dejansko izmerjene hitrosti; da so policisti merili in ustavljali samo tiste voznike, ki so imeli na svojih vozilih registrske tablice, ki niso pripadale registrskemu območju Celja in so s tem neenakopravno obravnavali voznike; da tudi seznam meritev, ki ga je predložil prekrškovni organ, ne dokazuje ničesar, razen da so bile opravljene meritve z merilnikom za več dni, ne pa tudi, da je dejansko bila izmerjena hitrost storilcu; da tudi iz potrdila Policijske akademije za policista A. A. izhaja le-to, da se je policist za en dan v letu 2013 udeležil usposabljanja uporabe laserskega merilnika hitrosti, ne pa, da je tudi usposobljen za opravo meritev; da zaključek sodišča, da je policist A. A. strokovno usposobljen za opravo meritev z laserskim merilnikom hitrosti in da je meritev opravil pravilno ne potrjuje noben izveden dokaz; da je neutemeljen zaključek sodišča, da je strokovna usposobljenost policista s takim potrdilom izkazana, ker ne obstaja noben predpis, ki bi zahteval, da policist, ki opravlja meritve, dolžan opraviti izpit; da je napačna navedba, da v kolikor policist ne bi bil usposobljen za meritev, merilna naprava ne bi pokazala rezultate meritve, saj je policist meritev opravil stoje in brez kakršnegakoli naslona, ker se je nahajal ob cesti, policijsko vozilo pa je bilo na drugi strani, izkustveno pa se ve, da noben človek ni sposoben stati povsem mirno, temveč nekoliko niha naprej in nazaj, zaradi česar lahko pri meritvi hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti pride do napake, kar je storilcu znano še iz časa, ko je delal na Okrožnem državnem tožilstvu in je bil ob uvajanju laserskih merilnikov hitrosti na policijski demonstraciji in se je ugotovilo, da prihaja zaradi neusposobljenosti policistov do neustrezno izmerjene hitrosti in da se je hitrost izmerila tudi zgradbam. S takimi navedbami namreč zagovornik izpodbija dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vse te navedbe so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče svojo dokazno oceno prepričljivo obrazložilo z jasnimi, razumljivimi, logičnimi in izkustveno sprejemljivimi razlogi.

8. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je prekrškovni organ sicer navajal, da je policist, ki je opravljal meritve, za to usposobljen, vendar glede tega ni posredoval nobenega dokaza, kakor tudi ne, da je radar kot merilna naprava atestiran in umerjen, ter da bi sodišče moralo ostati nepristransko in ne bi smelo pozivati prekrškovnega organa, da naknadno priloži dodatne dokaze, saj s tem sanira napake prekrškovnega organa in se s takim ravnanjem postavi nedovoljeno na stran policije, zagovornik smiselno uveljavlja (tudi) bistvene kršitve določb postopka o prekršku, vendar so take pritožbene navedbe neutemeljene. S tem, ko je sodišče prve stopnje prekrškovni organ pozvalo, da predloži dokazilo o usposobljenosti policista za uporabo merilnika hitrosti, potrdilo o skladnosti tega merilnika hitrosti s predpisi o meroslovju in izpis meritev, opravljenih s tem merilnikom hitrosti v določenem časovnem obdobju, sodišče ni kršilo načela nepristranskosti, niti nobene določbe postopka o prekršku. Ravno nasprotno – sodišče je s tem ravnalo v skladu z načelom materialne resnice, ki sodišču nalaga, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja, ter da enako skrbno preišče okoliščine in ugotovi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (68. člen ZP-1), hkrati pa tudi z dokaznim predlogom, kot izhaja iz zahteve za sodno varstvo. V zahtevi za sodno varstvo je namreč zagovornik zahteval tudi, da naj policija izkaže, na kakšni razdalji naj bi bila hitrost izmerjena, kakšna je razdalja med krajem meritve in prometnim znakom, ki omejuje hitrost, ali je bil radar kot merilna naprava atestiran in umerjen, kakor tudi usposobljenost policistov za opravo meritev.

9. Ob prepričljivo obrazloženih ugotovitvah, da v celoti dokazano, da je storilec uresničil vse objektivne zakonske znake prekrška, je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo tudi, da je glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, v zagovoru in drugih vlogah izkazano, da se je storilec zavedal, da vozi v naselju in da je v naselju največja dovoljena hitrost vožnje 50 km/h, da je imel možnost v svojem vozilu ves čas vožnje skozi naselje spremljati stanje hitrosti na števcu v vozilu in hitrost prilagajati prometni signalizaciji, pa tega očitno ni storil ter je tako prekršek storil z eventualnim naklepom. Tako sklepanje na podlagi ugotovljenih dejstev je materialnopravno pravilno.

10. V okviru presoje izrečenih sankcij je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil zakon, ki določa prekršek, spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021 in da je ravnanje, kot se ga očita storilcu, opredeljeno kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in da je zanj predpisana globa 120,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Ker je tako novejši zakon za storilca milejši, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 2. člena ZP-1 in plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je spremenilo pravno kvalifikacijo storilčevega ravnanja ter mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo globo v višini 120,00 EUR, v preostalih delih pa zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo navedeno v pozivu prekrškovnega organa za plačilo stroškov postopka.