Jedro

Pritožba, ki omenja meje pravnomočnosti, spregleda, da je toženka že v zadevi po nasprotni tožbi neuspešno uveljavljala (skoraj povsem) enake ugovorne razloge kot jih uveljavlja v tej pravdi oziroma v pritožbi. Ker je bilo o teh ugovorih že pravnomočno odločeno in ker velja v zvezi z vprašanjem ne bis in idem ekvivalenčna teorija (upošteva se tudi (dejanski) tožbeni temelj), se sodišču prve stopnje zaradi učinkov pravnomočnosti sploh ne bi bilo treba ponovno ukvarjati s presojo velike večine spornih vprašanj. Čeprav se je sodišče prve stopnje s takšno presojo sicer povsem po nepotrebnem ukvarjalo, pritožba zaradi učinka ne bis in idem z izpodbijanjem odvečnih razlogov sodišča prve stopnje ne more biti uspešna, saj ne more doseči presoje, ki bi nasprotovala pravnomočni odločitvi o predhodnem vprašanju. Ne samo neutemeljeno, temveč neupoštevno je zato vsakršno pritožbeno zavzemanje, da 4. točka izjave ne ustvarja pravnega razmerja med pravdnima strankama in da je v tem delu izjava kakorkoli neveljavna. Povedano drugače, toženka s pritožbo v zadevi po tožbi ne more doseči ponovne presoje pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju po nasprotni tožbi.

Predmetna odločitev temelji na predhodni odločitvi o predhodnem vprašanju (na zavezi toženke do tožnice iz veljavne izjave) in na pravilni uporabi Obligacijskega zakonika.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo1 I. sklenilo, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 1002/32 k.o. ..., z ID znakom ...-1002/32-0, v tem obsegu pravdni postopek ustavi, in II. razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna s tožečo stranko (tožnico) skleniti neodplačni pravni posel, s katerim se na tožnico neodplačno prenese lastninska pravica na parc. št. 1002/30 in parc. št. 1002/31, obe k.o. ..., z ID znakoma ...-1002/30-0 in ...-1002/31-0, in sicer z vsebino, ki je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe in ki vsebuje neodplačen prenos lastninske pravice na predmetnih nepremičninah ter izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice. V točki III. izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje odločilo še, da mora toženka tožnici v 15 dneh povrniti 1.105,03 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper odločitvi pod II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov. V pritožbi izpostavlja ugotovljena dejstva, prilaga sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 179/2018 z dne 5.6.2018 in navaja,2 da je sodišče prve stopnje deloma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je predhodno vprašanje o obstoju pravnega razmerja na podlagi 4. točke toženkine izjave napačno presodilo in napačno ugotovilo namen predmetne točke izjave, da je z ugotovitvijo obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama posledično sprejelo nezakonito odločitev ter napačno uporabilo materialno pravo in da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim očitkom ter predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi izpostavlja obstoj sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 371/2015 z dne 9.6.2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 224/2017 z dne 7.2.2018, s katero je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek toženke po nasprotni tožbi, ki je vseboval zahtevke za (1.) ugotovitev neobstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama na podlagi toženkine izjave z dne 22.4.2010 pod točko 4. (izjava), (2.) razveljavitev izjave in (3.) ugotovitev ničnosti izjave; ter obstoj sklepa Okrajnega sodišča v Piranu N 49/2016 z dne 9.6.2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 179/2018 z dne 5.6.2018, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da zaradi segajoče gradnje čez mejo zemljišče na parc. št. 1002/32 k.o. ... pripade v last in posest E. Č., ki mora zanj plačati odškodnino, in da se parceli št. 1002/30 in št. 1002/31 k.o. ... ne združita z nepremičnino predlagatelja. Izpostavlja torej pravnomočno odločitev o lastnem zahtevku po nasprotni tožbi in odločitev v nepravdni zadevi za ureditev meje in medsebojnih razmerij po 47. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), v kateri se je predlogu predlagateljice (tožnice) zoper nasprotnega udeleženca (toženko) pridružil E. Č. Ob tem neutemeljeno zatrjuje oziroma izpostavlja nasprotja v obrazložitvah obeh zadev in si zmotno prizadeva za zaključek, da bi moralo tukajšnje sodišče slediti razlogom iz nepravdne zadeve. V nepravdni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje odločali o predlagateljevem predlogu, ki temelji na pravni in z njo povezani dejanski podlagi o gradnji preko meje iz 47. člena SPZ, medtem ko sta sodišči prve in druge stopnje v pravdi po nasprotni tožbi presojali predhodno vprašanje (13. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), to je nasprotni tožbeni zahtevek toženke, ki se nanaša na povsem drugačno pravno in dejansko podlago (na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o pravnih poslih). Gre za sodni odločitvi v dveh različnih zadevah z drugačnimi predmeti obravnavanja. Čeprav sta se morebiti v obrazložitvah nepravdnih sklepov sodišči v Piranu in Kopru dotaknili tudi pravnih vprašanj, ki so relevantna za obravnavano zadevo, tukajšnje sodišče na razloge drugih sodišč ni vezano. Če se sodišče prve stopnje do teh razlogov ni opredelilo, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba, ki se ne ukvarja s pravnimi stališči drugih sodišč, vsekakor da preizkusiti. Je pa tukajšnje sodišče vezano na odločitev o predhodnem vprašanju, to je na pravnomočno sodbo po nasprotni tožbi. Zaradi učinka že razsojene stvari (res iudicata) niti ni smelo odločiti v nasprotju z odločitvijo o zahtevkih po nasprotni tožbi. Iz pravnomočno zavrnjenih zahtevkov toženke (da ne obstoji pravno razmerje med pravdnima strankama na podlagi 4. točke izjave toženke, da se izjava razveljavi in da je izjava nična) izhaja, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje na podlagi 4. točke izjave toženke ter da je predmetna izjava veljavna. Odločitev o nasprotni tožbi je pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku, ki ga je oblikovala toženka, zato pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da so nejasne pritožbene navedbe o nejasnosti odločitve o predhodnem vprašanju. Nejasnosti, ki jih izpostavlja pritožba, tudi sicer ni mogoče zaznati. Že iz zgoraj navedenega in iz izpodbijane odločitve je razvidno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje odločalo (na podlagi 4. točke izjave toženke) in kdo naj se vknjiži kot lastnik (tožnica), medtem ko je sodišče tudi podrobno obrazložilo na katerih nepremičninah.

6. Pritožba, ki omenja meje pravnomočnosti, spregleda, da je toženka že v zadevi po nasprotni tožbi neuspešno uveljavljala (skoraj povsem) enake ugovorne razloge kot jih uveljavlja v tej pravdi oziroma v pritožbi. Ker je bilo o teh ugovorih že pravnomočno odločeno in ker velja v zvezi z vprašanjem ne bis in idem ekvivalenčna teorija (upošteva se tudi (dejanski) tožbeni temelj), se sodišču prve stopnje zaradi učinkov pravnomočnosti sploh ne bi bilo treba ponovno ukvarjati s presojo velike večine spornih vprašanj. Čeprav se je sodišče prve stopnje s takšno presojo sicer povsem po nepotrebnem ukvarjalo, pritožba zaradi učinka ne bis in idem z izpodbijanjem odvečnih razlogov sodišča prve stopnje ne more biti uspešna, saj ne more doseči presoje, ki bi nasprotovala pravnomočni odločitvi o predhodnem vprašanju. Ne samo neutemeljeno, temveč neupoštevno je zato vsakršno pritožbeno zavzemanje, da 4. točka izjave ne ustvarja pravnega razmerja med pravdnima strankama in da je v tem delu izjava kakorkoli neveljavna. Povedano drugače, toženka s pritožbo v zadevi po tožbi ne more doseči ponovne presoje pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju po nasprotni tožbi. Zato v zvezi z izpostavljenimi razlogi tudi ne more biti podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje predmetna kršitev ni podana, če je bila izjava (dejansko) dana (izjavljena) M. d.o.o. (investitorju in prodajalcu) ter F. d.d. (hipotekarni upnici) in če gre (pravno) za izjavo dano v korist vsakokratnega lastnika sosednje nepremičnine oziroma (za zavezo) v korist tretjega. Pritožba se torej neutemeljeno zavzema, da gre za predmetno kršitev, ker naj bi bili v nasprotju dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje. Enako velja, ko sodišče prve stopnje povzema dejansko besedilo izjave in ko presoja njeno (pravno) vsebino oziroma (pravne) posledice. Izpolnitev oziroma realizacija 2. točke izjave je nerelevantna okoliščina in nenazadnje ni sporno, da je bila ta točka realizirana. Izpostavljena bistvena kršitev in kršitev 8. člena ZPP nista podani, če sodišče ni dokazno ocenilo zaslišanja toženke in priče M. M. Zaslišana sta namreč izpovedovala v smeri utemeljenosti ugovorov, o katerih je že pravnomočno odločeno po nasprotni tožbi (npr. o tem, da izjava ni bila namenjena tožnici; da je bila pogojena s parcelacijo, gradnjo Vile 3 in Vile 4 in plačilom končne situacije ter vezana na celoten posel z M. d.o.o.; da namen izjave ni bil v ustvarjanju pravic tretjih; ipd). Svoja pričakovanja je toženka neuspešno uveljavljala z zahtevkom po nasprotni tožbi. Kršitev iz omenjene 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana, če toženkinih pričakovanj sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot dela ugotovljenega dejanskega stanja in če je v nasprotju z njenimi pričakovanji sprejelo končno odločitev. Zaradi neupoštevanja toženkinih pričakovanj tudi zmotna uporaba materialnega prava ne more biti podana. Omenjena bistvena kršitev nenazadnje ni podana, če pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni argumentirano pojasnilo v čem je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno z dejanskim. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo obširne razloge, ki jih toženka v pritožbi očitno ne želi razumeti in jih je mogoče povzeti v tem, da se je toženka pri nakupu svoje nepremičnine (Vile 1) oziroma s sporno izjavo zavezala brezplačno prenesti del nepremičnine lastniku sosednje nepremičnine, in sicer gre za del, ki je v naravi dejansko del sosednje nepremičnine (po projektih zgrajene Vile 2 z okolico, pri čemer je sporno zemljišče tudi jasno razvidno zaradi ločitve objektov z ograjo). Nenazadnje je sodišče prve stopnje in na podlagi pavšalnega toženkinega prerekanja in na podlagi listin (glej točko 24. obrazložitve izpodbijane sodbe) še ugotovilo, da je predvidena parcela iz sporne izjave (št. 1002/27) zajemala sedanje parcelne št. 1002/30, 1002/31 in 1002/32 (glede zadnje je bila tožba umaknjena). Predmetnega ne more spremeniti morebitna neustrezna uporaba pravnega pojma pripadajoče zemljišče iz Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) oziroma neutemeljen pritožbeni očitek v tej smeri, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da gre le za opis neprerekanega sklopa dejstev in ne za uporabo pravnega pojma iz ZVEtL-1. Na tem mestu velja še poudariti, da v zadevi po nasprotni tožbi Višje sodišče v Celju ni presojalo na katere nepremičnine (parcele) se nanaša sporna izjava oziroma ni sprejelo stališča, da izjava obsega le nepremičnino (parcelo) glede katere je bil tožbeni zahtevek umaknjen. Prav tako se izjava upoštevaje povedano ni v celoti realizirala s pravnomočnim sklepom v nepravdni zadevi.

7. Sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, predvsem pa tudi s tem očitkom pritožba ne more doseči ponovne presoje predhodnega vprašanja. Na pritožbeni očitek, da niti zemljiškoknjižno niti dejansko stanje nikoli nista bila sporna in da sta bila poznana vsem, je mogoče odgovoriti, da prvi del očitka ni resničen, medtem ko drugi del ni niti sporen niti pravno relevanten. Če bi bilo zemljiškoknjižno stanje nesporno, ne bi bilo potrebe po izjavah in po (med drugimi) predmetni tožbi. Pritožbeno zavzemanje, da je tožnica oziroma njena pravna prednica sosednjo nepremičnino kupila na javni dražbi, da naj bi jo kupila s pravnimi napakami za katere je vedela in da zanjo posledično izjava ne more ustvarjati učinkov, je neupoštevno že iz razloga, ker nasprotuje zgoraj izpostavljeni odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi. Ob pravni podlagi za brezplačen prenos lastninske pravice s strani toženke na tožnico (sporni izjavi) tožnica tudi ne bo neupravičeno obogatena in toženka ne bo nezakonito prikrajšana. Upoštevaje dano izjavo so nerelevantne pritožbeno zatrjevane okoliščine, da naj bi bilo stanje nepremičnin vsem in tudi tožnici ob nakupu sosednje nepremičnine poznano, saj navedeno ne more vplivati na veljavnost dane izjave toženke. V tej smeri zato tudi omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ne more biti podana. Iz že zgoraj omenjenih razlogov je pravno nerelevantno tudi dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje očitno ni ugotovilo, ga pa kot dovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) uveljavlja in izkazuje pritožba, in sicer, da je omenjeni sklep nepravdnega sodišča postal pravnomočen 5.6.2018, to je na dan končanja glavne obravnave v obravnavani zadevi.

8. Enako kot za pritožbena očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi za očitek zmotne uporabe materialnega prava velja, da pritožba preko tega očitka ne more doseči ponovnega odločanja o predhodnem vprašanju. Iz pravnomočne sodbe o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev neobstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama na podlagi sporne 4. točke izjave, za razveljavitev izjave in za ugotovitev ničnosti izjave izhaja, da sporna izjava ustvarja učinke med pravdnima strankama; da ni bila dana pod odložnimi pogoji, ki se niso izpolnili, oziroma upoštevaje pričakovanja toženke; da izjava ni bila preklicana (op. takšne trditve toženka v predmetni pravdi sploh ni podala in gre hkrati za neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP)); ipd. Navedenega kot je bilo že zgoraj omenjeno ne morejo spremeniti morebitna pravna stališča Okrajnega sodišča v Piranu ter neutemeljeno sklicevanje na določbe Zakona o zemljiški knjigi, Stvarnopravnega zakonika in Ustave Republike Slovenije. Predmetna odločitev temelji na predhodni odločitvi o predhodnem vprašanju (na zavezi toženke do tožnice iz veljavne izjave) in na pravilni uporabi Obligacijskega zakonika.

9. Ker drugih pritožbenih trditev zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožničini stroški glede odgovora na pritožbo niso bili potrebni, saj ni pripomogla k odločitvi v zadevi, zato tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka 1 Pritožbeno izpodbijana je le sodba sodišča prve stopnje. 2 Pritožbeno sodišče konkretnejše vsebine pritožbe na tem mestu ne povzema, se pa v nadaljevanju obrazložitve opredeli do vseh relevantnih pritožbenih očitkov.