Jedro

ZD določa, da je dedno nevreden, kdor se je huje prekršil zoper dolžnost preživljanja zapustnika, kakor tudi, kdor mu ni hotel dati potrebne pomoči. Hujša kršitev dolžnosti preživljanja in opustitve potrebne pomoči, ki povzročita dedno nevrednost, sta pravna standarda, katerih vsebino mora sodišče skrbno presoditi v vsakem konkretnem primeru po predpisih in družbenih razmerah, ki so veljale v času kršitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da toženec ni vreden, da deduje po svojem sinu A. K., ki je umrl 30.9.1999 in je nazadnje stanoval na P. Proti temu sklepu se je toženec pritožil in sodišče druge stopnje je ugodilo njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, češ da toženec ni vreden, da bi dedoval po svojem sinu A. K. 2.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, sta tožnika vložila revizijo, v kateri uveljavljata revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Predlagata spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Navajata, da je po 126. členu Zakona o dedovanju razlog za dedno nevrednost tudi hujša opustitev zakonske dolžnosti preživljanja in da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec niti finančno, niti na kak drug način ni prispeval k preživljanju svojega sina. To je ugotovilo na podlagi spisa v preživninski zadevi, v kateri je sodišče ugotovilo, da toženec od leta 1962 do 1.4.1974 (dvanajst let) ni prispeval k preživljanju tedaj 16-letnega mladoletnega tožnika; prav tako pa je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo, da toženec do smrti tožnikove matere leta 1983 ni obiskal svojega sina. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in na 5. strani obrazložitve sodbe zapisalo, da je toženec plačeval preživnino šele na podlagi sodne odločbe in da se dolžnost preživljanja ne konča pri nekajkratnih plačilih preživnine ... Višje sodišče se o tako ugotovljenem dejanskem stanju ni izreklo, pač pa je v nasprotju s to ugotovitvijo štelo, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev na 123. člen ZZZDR, ki se nanaša le na dolžnost preživljanja otrok po njihovi polnoletnosti. Vse trditve tožnikov in ugotovitve prvega sodišča je povzelo v nasprotju z njimi samimi, o ugotovljeni opustitvi plačila preživnine tožnika v času njegove mladoletnosti pa se ni izreklo. Zato tožnika menita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev ZPP.

S tem je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj zakon ne določa, da bi se hujša kršitev obveznosti preživljanja otroka nanašala le na poznejše obdobje zapustnikovega življenja. Nanaša se na čas, ko ta dolžnost obstaja. V mladoletnosti je obstajala in je toženec ni izpolnil. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila zapustnikova mati fizična delavka z nizkim dohodkom in je težko preživljala sebe in sina. Zato je zapustnik trpel pomanjkanje, ki ga kasnejša izpolnitev obveznosti ni zmanjšala. Imel je psihične težave, ker mu starša nista zagotovila ustrezne skrbi in pozornosti, ki bi mu omogočila ustrezen psihosocialni razvoj in bolj kvalitetno življenje. Zaradi tega je imel zapustnik tudi po izpolnitvi polnoletnosti zdravstvene težave in tudi tedaj mu je toženec odtegnil skrb. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da je bil zapustnik sposoben le najosnovnejše skrbi zase in da se z lastno aktivnostjo ni bil sposoben preživljati, ter ugodilo tožbenemu zahtevku. Višje sodišče pa je ugotovitev, da ni bil sposoben za lastno življenje in je bil tudi hospitaliziran, samo deloma povzelo. Ali je šlo za težjo motnjo v njegovem duševnem stanju, bi morali odgovoriti izvedenci in ne sodišče druge stopnje. Pri tem tudi ni upoštevalo, da je bila tudi zapustnikova mati bolna in potrebna pomoči, tako da sama sinu ni mogla nuditi ustrezne pomoči. 3.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(op1) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4.

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pomanjkljivo presodilo pritožbo, ker ni uporabilo vseh tistih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, tiste, ki jih je uporabilo, pa ni uporabilo popolno in pravilno.

Dedna nevrednost je pravni institut, ki dediču, ki je pravno sposoben in bi mu pripadala dedna pravica ali pravica do volila, onemogoča pridobiti zapustnikovo premoženje (relativna nesposobnost za dedovanje)(op2). Okoliščina, ki onemogoča dedovanje, je v osebni diskvalificiranosti do zapustnika, ker je dedič storil nekaj takega, kar nasprotuje čutu pravičnosti, da bi lahko postal dedič, ali pa ne stori česa, kar bi moral. Ta pravni institut je bil znan že pri starih ljudstvih, kjer se je široko uporabljal, v modernem času pa se oži. Zato je treba v zakonu določene okoliščine, ki opredeljujejo dedno nevrednost, tolmačiti restriktivno in analogija ni dovoljena.

Glede na to, da je bil zapustnik A. K. rojen leta 1958 kot izvenzakonski otrok M. P. in toženca Al. K. in je umrl leta 1999, je treba pri presoji toženčeve dedne vrednosti ali nevrednosti upoštevati predpise, ki so v tem času veljali. Tako je Zakon o dedovanju (op3) v 1. točki 47. člena določal, da dedič ni vreden dedovati, če se je s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil zoper zapustnika. Podobno, a natančnejše določilo vsebuje tudi kasneje veljavni Zakon o dedovanju (ZD)(op4), ki v 4. točki 126. člena določa, da je dedno nevreden, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Gre torej za to, da je oseba storila nemoralno, na prvi pogled "nepravilno" dejanje, ki je lahko tudi kaznivo, vendar to ni nujno. Naperjeno je proti zapustniku, posledica takega "vedenja" pa je civilna kazen: dedna nevrednost (op5).

Tako hujša kršitev dolžnosti preživljanja kot opustitev potrebne pomoči sta pravna standarda, katerih vsebino mora sodišče skrbno presoditi v vsakem konkretnem primeru. Dolžnost preživljanja je bila v obravnavanem primeru določena v Temeljnem zakonu o razmerju med starši in otroci (op6) in v kasneje veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (op7). Dolžnost preživljanja je sankcionirana tudi v kazenskem pravu, toda hujša kršitev te dolžnosti ni storjena samo s kaznivim dejanjem, temveč tudi takrat, ko dedič ni storil kaznivega dejanja. Je pa treba ugotoviti tako obstoj zakonite dolžnosti preživljanja kot tudi, da je bila ta dolžnost huje kršena. Pojem moralne obveznosti do nudenja pomoči je širši in zakon zahteva hujšo kršitev. Za opustitev potrebne pomoči gre tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Zato je dedno nevreden tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, čeprav bi pomoč lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega. Tudi tu gre za nujno odtegnitev pomoči, če je bilo storjeno kaznivo dejanje, vendar obstoj kaznivega dejanja ni nujen. Tako pri presoji kršitve dolžnosti preživljanja kot opustitve potrebne pomoči sodišče upošteva stopnjo kršitve, časovno obdobje kršitve, voljo kršitelja in posledice za zapustnika (op8).

Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo toženčevo dedno nevrednost, mu je očitalo tako kršitev dolžnosti preživljanja kot opustitev dolžne pomoči. Glede preživljanja zapustnika je ugotovilo, da toženec že v času, ko so živeli skupaj, ni dajal denarja za njegovo življenje, od leta 1962, ko se je zapustnikova mati s sinom odselila nazaj na materino domačijo, pa do 1.4.1974 k zapustnikovemu preživljanju ni prispeval ničesar (obrazložitev prve sodbe, stran 3 spodaj). Kratko obdobje plačevanja preživnine zaradi sodne odločbe je sodišče upoštevalo, a je nato ponovno opustitev finančne pomoči za zapustnikovo preživljanje ocenilo kot hujšo kršitev zapustnikovega preživljanja v času mladoletnosti in po tem. Ker zapustnik od leta 1962, pa vse do materine smrti nikoli ni obiskal svojega sina, je tudi štelo, da mu v času, ko bi moral skrbeti za njegov razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo ni nudil potrebne pomoči. Te mu ni nudil niti po smrti zapustnikove matere, saj sina nikoli ni obiskal, stik je imel le, če sta se kje srečala ali če je zapustnik prišel k njemu. Toda, ker je bil zapustnik nekoliko prizadet oziroma zaostal, zgubljen in ni bil sposoben samostojnega življenja, je sodišče prve stopnje tak odnos štelo za opustitev pomoči. To še zlasti po tem, ko si je zapustnik poškodoval nogo in so mu hrano nosili drugi, čeprav bi to lahko storil toženec, pa zaradi spora s tožnikoma ni hotel. Sodišče druge stopnje, ki je povzelo ugotovljeno dejansko stanje, se je pri presoji pravilnosti odločitve omejilo le na toženčevo dolžnost preživljanja po zapustnikovi polnoletnosti in ugotovilo, da tedaj po zakonu ni bil dolžan preživljati zapustnika. Tako stališče je načeloma pravilno, čeprav se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s toženčevo dolžnostjo preživljati zapustnika od leta 1962 dotlej, ko je bila s sodbo ugotovljena njegova obveznost, ki jo je tudi izvrševal. Utemeljen pa je zlasti revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni ustrezno presodilo toženčeve moralne dolžnosti do nudenja potrebne pomoči sinu. To je odpravilo s stavkom, češ da "zgolj zatrjevano zanemarjanje moralne skrbi za otroka in opiranje na splošni določbi 102. in 103. člena ZZZDR pa ob odsotnosti opustitve zakonske dolžnosti preživljanja zapustnika (ki jo konkretizira 123. člen ZZZDR) ne more biti razlog, ki bi lahko povzročil dedno nevrednost". Pri tem se sodišče ni opredelilo, ali je vreden, da deduje po svojem sinu nekdo, ki je otroka priznal in ga poznal, saj je leto dni celo živel pri njem, pa se ne zanima za njegovo življenje in zdravje in ne skrbi za njegovo šolanje in strokovno izobrazbo (6. člen Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroci). Prav tako ni presodilo moralne dolžnosti do stikov očeta z odraslim sinom, ki psihično in socialno ni normalno razvit in nima običajnega življenja, pa živi v bližini. Ali so v takem primeru dovolj slučajna srečanja in stiki, ki jih poišče sin? Zlasti je tak odnos vprašljiv v času poškodbe ali bolezni sinove noge, ko je bil potreben pomoči, a ga oče ni pogrešal in obiskal, tako da so mu morali drugi nuditi pomoč.

Sodišče druge stopnje ni presodilo, ali je bilo pomanjkanje očetove skrbi hujša kršitev moralne obveznosti do otroka.

Ker torej sodišče druge stopnje ni presodilo vseh okoliščin, ki vplivajo na pravilno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o stroških revizije je pridržalo za končno odločbo, v kateri bo odločeno o vseh stroških pravdnega postopka skupaj (tretji odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Opomba 1: ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-69/05. Opomba 2: A. Finžgar: Dedno pravo Jugoslavije, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 37; A. Smole: Zakonito in oporočno dedovanje, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1965, str. 30 in K. Zupančič: Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 36. Opomba 3: Uradni list FLRJ, št. 20/55 s kasnejšima novelama, objavljenima v Uradnem listu SFRJ, št. 42/65 in 47/65. Opomba 4: ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 - RS, št. 67/01. Opomba 5: G. B. Južina: Dedna nevrednost, s posebnim oziroma na člen 126, točko 5, Pravnik, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1993, št. 11-12, str. 584. Opomba 6: Uradni list FLRJ, št. 104/47 in 53/56. Opomba 7: ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 in RS, št. 13/94 in 82/94. Opomba 8: B. Blagojevič: Nasledno pravo FNRJ, Naučna knjiga, Beograd 1960, str. 51; in Kreč-Pavić: Komentar zakona o naslednjivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 137; in A. Smole, op. cit., str. 32.