Jedro

Tožnik ne zanika, da ne bi dobil obvestil o prispelih upravnih pošiljkah, ne zatrjuje pa niti okoliščin, zaradi katerih ne bi mogel dvigniti navedenih upravnih pošiljk. V sferi tožnika je namreč, kdaj (in če) bo upravno pošiljko na pošti dvignil. Kadar pa pošiljk stranka ne dvigne v 15 dnevnem roku na pošti, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). Ker je tožnik prepozno vložil pritožbi zoper sklepa z dne 13. 6. 2019, tožena stranka njegovih pritožb ni mogla vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 246. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Finančna uprava RS je kot davčni organ prve stopnje s sklepoma z dne 13. 6. 2019 pritožbi tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-71083/2019-1 14 z dne 14. 5. 2019 ter zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 4934-71082/2019-1 14 z dne 14. 5. 2019 zavrgla kot prepozni. Zoper navedena sklepa je tožnik vložil pritožbi, ki ju je zopet kot prepozni zavrgla tožena stranka z izpodbijanima sklepoma z dne 23. 1. 2020.

2.Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da se v skladu z 235. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba vloži v 15 dneh, če ni drugače določeno z zakonom, in sicer pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (239. člen ZUP). Tožena stranka v obeh sklepih z dne 23. 1. 2020 ugotavlja, da sta bila sklepa z dne 13. 6. 2019 tožniku vročena s fikcijo v skladu s 87. členom ZUP 2. 7. 2019. Petnajstdnevni rok za pritožbo je začel teči 3. 7. 2019 in se iztekel 17. 7. 2019. Tožnik pa je pritožbi vložil priporočeno po pošti 19. 7. 2019 in torej prepozno, zato ju je tožena stranka zavrgla v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP.

3.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanih sklepov. Navaja, da ni bila izvedena ustna obravnava, ki je temelj poštenega postopka. Določitev 8 dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov - zato meni, da mu niso bile dane vse možnosti, potrebne za obrambo. Meni, da sodišče ne more trditi, da je bil sklep vročen pravi čas, saj ne obstaja podpisan obrazec za prejem pošte, ki bi edini dokazoval vročitev, to pa ga postavlja v neenak položaj, saj klub temu, da sodišče nima dokazov, da je sklep prejel pravi čas, ne upošteva, da se lahko pošta založi, itd. Smatra, da je organ dolžan vsebinsko presojati pritožbo, ne pa jo zavrniti z utemeljitvijo, da je ta prepozna, saj mu ni zagotovil primernega časa za pripravo pritožbe niti ne upošteva Ustave, ki ne omejuje pravice do pritožbe. Prav tako Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ne omejuje pravice do pritožbe in vsakomur zagotavlja primeren čas za pripravo obrambe v postopkih državnih organov, kar pa določen rok za pritožbo 8. dni vsekakor ni. Fikcija vročitve pomeni domnevno vročitev, kar ne pomeni, da je tožnik dejansko dobil vročen sklep po 15 dneh, saj sodišče tega ne more zagotoviti, kar pomeni, da mu je lahko bil sklep vročen tudi po 20 dneh, ko je rok za pritožbo že skoraj potekel, s čimer bi mu bila povzročena velika škoda, prav tako bi lahko dobil sklep vročen po poteku roka 8 dni, po pretečenih 15 dneh, ko ga je pošta čakala na pošti. Organ ni upošteval dejstva, da je stranka v postopku lahko odsotna in zato zamudi rok za pritožbo. Sodišče ne more trditi, da je bil sklep vročen pravi čas, saj ne obstaja podpisan obrazec za prejem pošte, ki bi edini dokazoval vročitev. Z neupoštevanjem Ustave RS, EKČP ter sodb Evropskega sodišča za človekove pravice gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258., in 288. členu Kazenskega zakonika. FURS ga ne more obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. Kršen je bil 5., 7. - 9. in 146. člen ZUP. Tožnik se med drugim sklicuje tudi na 5., 6. in 155.. člen ZDavP-2. Povzema 3., 14., 22. - 27., 29. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člena Protokola k EKČP ter 20., 21. in 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah. S tem v zvezi se sklicuje na sodbe ESČP Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji, iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine.

4.Tožena stranka v dveh odgovorih na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih sklepov in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na 154. člen ZUP in navaja, da v obravnavanih zadevah ne gre za enega od primerov, ko mora sodišče razpisati ustno obravnavo. Glede ugovora prekratkega roka za pritožbo navaja, da je bil rok za pritožbo 15 dnevni, kar je v skladu s prvim odstavkom 235. člena ZUP. Dodaja pa, da prepozno vložene vloge ni mogoče meritorno obravnavati, ker so zakonske določbe, ki to preprečujejo, prisilne narave in jih morajo organi, ki v postopku odločajo, upoštevati po uradni dolžnosti. Glede vročitve pojasnjuje, da sta bila sklepa vročena po 87. členu ZUP.

5.V pripravljalni vlogi tožnik ponovno zatrjuje kršitve 7., 9., 138. in 146. člena ZUP, 5. in 6. člena ZDavP-2, 24., 29. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola k EKČP s strani organa. Poudarja, da prvostopenjski organ ni dal 15 dnevnega, temveč 8 dnevni rok za pritožbo.

6.Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279 a. člena ZPP).

7.Tožba ni utemeljena.

8.V konkretni zadevi je prvostopenjski organ zoper tožnika vodil postopek davčne izvršbe, kar med strankama ni sporno. V zadevi tudi ni spora o tem, da sta bila tožniku izdana in vročena sklepa sodišča o dovolitvi izvršbe z dne 14. 5. 2019, kakor tudi ne nadalje, da je prvostopenjski organ tožnikovi pritožbi zoper navedena sklepa zavrgel kot prepozna s sklepoma z dne 13. 6. 2019, zoper katera je tožnik tudi vložil pritožbi, ki ju je tožena stranka s sklepoma z dne 23. 1. 2020 zavrgla kot prepozni.

9.Med strankama pa je sporno, ali bi morala tožena stranka tožnikovi pritožbi vsebinsko (meritorno) obravnavati in ali je pritožbi tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgla kot prepozni. Tožnik namreč temu v tožbi nasprotuje.

10.Sodišče po pregledu upravnih spisov in izpodbijanih sklepov ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa zakonita in pravilna. Pri tem pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih vsebuje izpodbijani drugostopenjski sklep.

11.V skladu z 229. členom ZUP pritožbo lahko vloži le stranka upravnega postopka in to v predpisanem roku, ki se šteje od vročitve upravnega akta. Ta je po prvem odstavku 235. člena ZUP 15 dni. V konkretni zadevi sta bila oba izpodbijana akta tožniku vročena s fikcijo vročitve po 87. členu ZUP. Tožnik pravilno zatrjuje, da fikcija vročitve pomeni domnevo vročitve, ki pa jo mora sicer stranka izpodbiti, da dokaže, da upravnega pisanja na tak način ni prejela. Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje, da ne bi upravnih pošiljk s fikcijo prejel, opozarja pa, da bi lahko pošiljki dejansko prejel skorajda po preteku pritožbenega roka, tj. po 15 dneh, ko sta ga pošiljki čakali na pošti.

12.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne zanika, da ne bi dobil obvestil o prispelih upravnih pošiljkah, ne zatrjuje pa niti okoliščin, zaradi katerih ne bi mogel dvigniti navedenih upravnih pošiljk. Če pa tožnik po lastni volji pošiljk ne dvigne, pač pa čaka, da mu bosta po preteku 15 dni vročeni v nabiralnik skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP (tožnik namreč tudi ne zatrjuje, da ne bi imel hišnega predalčnika), pa po lastni presoji tudi tvega pretek morebitnega pritožbenega roka za takšno pošiljko. Glede na odsotnost zatrjevanja okoliščin, iz katerih bi izhajalo drugače, je namreč v sferi tožnika, kdaj (in če) bo upravno pošiljko na pošti dvignil. Kadar pa pošiljk stranka ne dvigne v 15 dnevnem roku na pošti, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP).

13.Ker se šteje, da sta bila sklepa z dne 13. 6. 2019 tožniku po puščenih obvestilih in preteku 15 dnevnega roka vročena s fikcijo v skladu s 87. členom ZUP 2. 7. 2019, je tako 15 dnevni rok za pritožbo začel teči 3. 7. 2019 in se iztekel 17. 7. 2019 (vsega navedenega tožnik niti ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, izhaja pa navedeno tudi sicer iz puščenih obvestil tožniku, pripetih na sklepa z dne 13. 6. 2019 v upravnem spisu). Tožnik pa je pritožbi vložil priporočeno po pošti 19. 7. 2019, kar je med strankama nesporno, in torej prepozno, zato ju je tožena stranka utemeljeno zavrgla z izpodbijanima sklepoma v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP.

14.V drugem odstavku 246. člena ZUP je določeno, da če organ druge stopnje pritožbe ne zavrže, vzame zadevo v reševanje. Meritorno odloča torej o zadevi tožena stranka šele, če so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe, skladno s prvim odstavkom 246. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZUP. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbi zoper sklepa z dne 13. 6. 2019, tožena stranka njegovih pritožb ni mogla vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 246. člena ZUP.

15.Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev večinoma ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavani primer oz. jih izjemoma konkretizira, kot npr. glede očitka neizvedbe ustne obravnave v konkretnih zadevah oz. zaradi prekratkega 8 dnevnega roka za pritožbo zoper sklep o dovolitvi davčne izvršbe in s tem nemožnosti obrambe svojih pravic, vendar pa je jasno, da tožena stranka pritožbe zaradi njene nepravočasnosti ni mogla vsebinsko obravnavati, saj je po uradni dolžnosti dolžna pritožbo zavreči, če niso izpolnjene predpostavke pravočasnosti vložitve pritožbe zoper izpodbijani akt v roku 15 dni, skladno z 246. členom ZUP. Pri tem sodišče poudarja, da je z danim 15 dnevnim rokom za pritožbo tožniku bila dana možnost obrambe njegovih pravic, vendar pa je tožnik ta rok, ki je po mnenju sodišča dovolj dolg, da v zvezi z obravnavano tematiko tožnik poskrbi za zaščito svojih pravic in obveznosti ter pravnih koristi, zamudil.

-------------------------------

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 87, 235, 246

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.