Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec že od leta 2001 obdeluje sporno parcelo kot kooperant A. na podlagi sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju in da očitani motilni poseg pomeni zgolj izvrševanje na podlagi te pogodbe naročenih kmetijskih opravil. Zato je materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ne gre za dejanje motenja posesti, ki bi terjalo sodno varstvo, kakršnega uveljavlja tožnik v tožbi, temveč za dopustno dejanje, ki preprečuje sodno varstvo iz naslova motenja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbene zahtevke, in sicer: da naj se ugotovi, da je toženec motil tožnika v posredni posesti nepremičnin parc.štev. 1024/1 in neposredni posesti nepremičnine parc. štev. 1024/2, obe vl.štev. X k.o. Z. s tem, da mu je dne 25.3.2003 na parceli štev. 21024/2 vozil in parkiral osebna vozila, obdelovalne stroje in traktorje in vlečna vozila; da naj se mu naloži, da preneha v roku 8 dni z dejanji motenja posesti; da naj se mu v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo posest in da mu je dolžan nerazdelno povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek in zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Toženec in A. D. namreč nimata v posesti parcele 1024/2 ampak le parcelo 1024/1 k.o. Z. in zato nimata nobenih pravic obdelovati parcelo 1024/2 in še manj na njej parkirati vozila in obdelovalne stroje. Sodišče ni v zadostni meri izvedlo dokazov v tem postopku in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno in napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik prvič v pritožbi trdi, da toženec in A. D. nimata v posesti parcele številka 1024/2. Takšna trditev je namreč v direktnem nasprotju s trditvijo, ki jo je tožnik navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 16.2.2005, ko je navedel, da je sporna parcela v neposredni posesti zakupnika in sicer A. d.o.o., D.. Ker torej toženec v pritožbi prvič zatrjuje, da toženec pred motitvenim dejanjem ni imel posesti, uveljavlja s tem nedopustno novoto, katere sodišče druge stopnje ne more upoštevati pri presoji njegove pritožbe. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožnik pa niti ne poskuša pojasniti, zakaj sedaj navaja drugačno, novo dejstvo, ki bi mu lahko prineslo, če bi se seveda izkazalo za resnično, uspeh v tej pravdi.

Pritožnik tudi meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri izvedlo dokazov, pri čemer niti ne pojasni, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in zakaj naj bi nezadostna izvedba dokazov pomenila lahko nepopolno ugotovitev pravno odločilnih okoliščin oziroma katera pravno odločilna dejstva zato niso bila ugotovoljena. Prav tako na podlagi pritožbenih navedb ni jasno, zakaj naj bi bilo zaradi premajhne dokazne aktivnosti sodišča zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato teh pavšalnih trditev pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati (člen 7/1 ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na obseg pritožbenih trditev opravilo le še uraden procesnopravni in materialnopravni preizkus izpodbijanega sklepa, pri čemer pa materialnopravno nekoliko drugače opredeljuje posestni status tožnika, kar pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec že od leta 2001 obdeluje sporno parcelo kot kooperant A. na podlagi sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju in da očitani motilni poseg pomeni zgolj izvrševanje na podlagi te pogodbe naročenih kmetijskih opravil. Zato je materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ne gre za dejanje motenja posesti, ki bi terjalo sodno varstvo, kakršnega uveljavlja tožnik v tožbi, temveč za dopustno dejanje, ki preprečuje sodno varstvo iz naslova motenja posesti. Situacija, kakršno ugotavlja sodišče prve stopnje ustreza sicer situaciji soposestnega stanja, ko gre torej za več soposestnikov, pri čemer temelji neposredna posest tožnika kot enega od dedičev pokojnega denacionalizacijskega upravičenca ne na dejanskem izvrševanju dejanske oblasti na stvari temveč na neizpodbojni pravni fikciji, vzpostavljeni z določbo v izpodbijanem sklepu citiranih 29. člena SPZ in 1. ter 2. odstavka 78. člena Zden, po katerih v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja pridobijo dediči ex lege (po sili samega zakona) posest v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizacije (v spornem primeru dne

24.4.2001, primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), torej ne glede na to, ali jim je denacionalizirana stvar tudi dejansko izročena v posest. Toženec pa je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje očitno detentor v smislu določbe 26. člena SPZ, saj ima pogodbeno pravico do odplačnega obdelovanja zemljišč za potrebe naročnika A. d.o.o., pri čemer se mora ravnati po navodilih naročnika in tako le on realno izvršuje dejansko oblast na spornih parcelah, na podlagi omenjene pogodbe sklenjene z neposrednim (so)posestnikom A., ki je svojo neposredno posest po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča pridobila že v letu 1960. Ker sta A. in toženec opisano dejansko oblast (prva kot neposredni posestnik drugi pa kot imetnik oz. detentor, "podaljšana roka" neposrednega posestnika) imela tudi pred motitvenim dejanjem, pa s spornim posegom tudi ni bila motena soposest tožnika v smislu določbe 35. člena SPZ, torej samovoljno spremenjen oziroma oviran dotedanji način izvrševanja posesti tožnika, kot že rečeno, po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopnega sodišča vzpostavljena zgolj abstraktno na podlagi navedenih zakonskih določb.

Noben od pritožbenih razlogov torej ni izkazan. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ob povedanem moralo pritožbo stroškovno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).