Jedro

Sporno torej ni, da hiša (poleg ostalega) sodi v skupno premoženje in da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 1/2. Do pravnomočne odločitve v navedeni nepravdni zadevi pa ne bo jasno, ali bo hiša po delitvi premoženja sploh v tožničini lasti in če, v katerem delu.

Sicer pa toženka tožnici v zvezi s tem, po presoji sodišča sicer napačnim, stališčem, v tem postopku dodelitve BPP ni omogočila izjave.

Toženka sicer v zvezi s tem navaja, da je tožnici omogočila izjavo v (drugem) postopku št. Bpp 2382/2018. Ker pa je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, se toženka ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je tožnici izjavo omogočila v drugem postopku dodelitve BPP. To pomeni, da tožnici v obravnavanem postopku dodelitve BPP izjava o pravno relevantnih dejstvih oziroma predstavitev tožničinih stališč do ugotovljenih dejstev, ki jih je v tem postopku toženka ugotavljala sama in morebiten predlog za izvedbo dodatnih dokazov s tem v zvezi sploh nista bila omogočena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 680/2019 z dne 19. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) zavrnila tožničino prošnjo za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1464/2016, zaradi plačila (pcto: 102.649,67 EUR s pp). V obrazložitvi med drugim navaja, da je po pregledu vseh tožničinih navedb, izvida in mnenja sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko A.A. z dne 22. 4. 2016, sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1896/2017 z dne 18. 10. 2017 in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1133/2010 z dne 21. 3. 2013 presodila, da je del dela stavbe št. 2, v stavbi št. 8224, k.o. ..., ki v naravi predstavlja tretjo etažo oziroma mansardo, treba obravnavati kot premoženje v postopku dodelitve BPP, saj je treba šteti, da gre za samostojni del stavbe, v katerem tožnica ne živi. Tožnica torej razpolaga s premoženjem, ki presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je izpodbijana odločba napačna že v izhodišču, saj nepremičnine v naravi še niso razdeljene, ker se bivša zakonca ne moreta dogovoriti o delitvi skupnega premoženja in je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v teku nepravdni postopek. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnice za dodelitev BPP za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1461/2016 zaradi plačila (pcto: 102.649,67 EUR s pp) ugodi, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišča predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2019 odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in dodatno pojasnjuje svoje tožbene navedbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da je del dela stavbe št. 2, v stavbi št. 8224, k.o. ..., ki v naravi predstavlja tretjo etažo oziroma mansardo v velikosti 68,86 m², izključno v tožničini lasti. Toženka se pri tem sklicuje na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko A.A. z dne 22. 4. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1896/2017, iz katerih naj bi bila navedena dejstva razvidna.

7. Vendar po presoji sodišča iz izvedeniškega mnenja in iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1896/2017 navedeno ne izhaja. Iz izvedeniškega mnenja izhaja zgolj, da je hiša, za katero ni sporno, da sodi v skupno premoženje tožnice in njenega bivšega moža, sestavljena iz treh delov. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani pa izhaja le, da prvostopenjsko sodišče ob prvotni delitvi premoženja v naravi ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj delitev hiše v naravi ni mogoča. 8. Sporno torej ni, da hiša (poleg ostalega) sodi v skupno premoženje in da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 1/2. Do pravnomočne odločitve v navedeni nepravdni zadevi pa ne bo jasno, ali bo hiša po delitvi premoženja sploh v tožničini lasti in če, v katerem delu.

9. Zato je ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, napačna in pomeni celo prejudiciranje odločitve v navedeni nepravdni zadevi.

10. Sicer pa toženka tožnici v zvezi s tem, po presoji sodišča sicer napačnim, stališčem, v tem postopku dodelitve BPP ni omogočila izjave. Tožnica s tem v zvezi v tožbi zatrjuje, da gre v tem primeru za eno samo stanovanje, ki v naravi predstavlja drugo in tretjo etažo oziroma mansardo ter da delitev brez večjih gradbenih posegov niti ne bi bila mogoča. Vendar pa takšnih navedb tožnica v postopku pred toženko niti ni mogla podati, saj ji v tem postopku dodelitve BPP toženka ni dala možnosti izjave o takšnem svojem stališču, ki pa je bistven za odločitev v zadevi. Toženka sicer v zvezi s tem navaja, da je tožnici omogočila izjavo v (drugem) postopku št. Bpp 2382/2018. Ker pa je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, se toženka ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je tožnici izjavo omogočila v drugem postopku dodelitve BPP. To pomeni, da tožnici v obravnavanem postopku dodelitve BPP izjava o pravno relevantnih dejstvih oziroma predstavitev tožničinih stališč do ugotovljenih dejstev, ki jih je v tem postopku toženka ugotavljala sama in morebiten predlog za izvedbo dodatnih dokazov s tem v zvezi sploh nista bila omogočena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

11. Ob tem sodišče poudarja, da iz prošnje za dodelitev BPP z dne 12. 3. 2019 v zvezi s podatki o premoženjskem stanju tožnice izhaja, da je tožnica v obrazcu označila rubriko, da je „lastnica/solastnica stanovanja ali hiše, v kateri živi“, ter da ni „lastnica/solastnica drugega stanovanja ali hiše“ ter k prošnji za BPP priložila tudi dopis z dne 12. 3. 2019 - pojasnilo v zvezi z lastništvom nepremičnin, v katerem je jasno navedla, da ni izključna lastnica stanovanja t.i. del 2, niti njegova edina uporabnica in zato z njim ne more razpolagati. Hkrati je v tem dopisu tudi navedla (tako kot to izhaja tudi iz izvida in mnenja z dne 22. 4. 2016), da t.i. del 2 predstavlja stanovanje, ki je dostopno iz zahodne strani preko svojega vhoda in vodi preko stopnišča v drugo etažo in naprej v tretjo etažo (mansardni del) ter predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje pričB.B. in C.C.. Na takšne navedbe tožnice v prošnji za BPP in priloženem dopisu toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni odgovorila, niti ni pojasnila, zakaj v upravnem postopku predlaganih dokazov ni izvedla. To pa pomeni, da se izpodbijane odločbe niti ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, jih bo pa morala presoditi in nanje odgovoriti toženka v ponovljenem postopku.

13. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka in ker so v izpodbijani odločbi ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

14. Za sojenje v sporu polne jurisdikcije, kar tožnica predlaga v tožbi, pa niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage.

15. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso se ta znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).