Jedro

Iz opisa dejanja v izreku prvostopne sodbe izhaja, da je obsojenec, potem, ko mu je oškodovanka pobegnila iz osebnega avtomobila, oškodovanko ujel in "jo podrl na tla ter odvlekel nazaj do osebnega avtomobila", nato jo je "porinil na zadnji sedež ter ji na silo slekel trenerko in spodnje hlačke", potem ko ga je oškodovanka odrivala in brcnila, pa "se je ulegel nanjo", "ji porinil penis v vagino in z njo spolno občeval". Opisana so torej izvršitvena dejanja kaznivega dejanja posilstva, ki predstavljajo uporabo sile.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni F.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen 2 let in 6 mesecev zapora.

Obsojenčeva zagovornica je dne... vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona vidi obsojenčeva zagovornica v tem, da iz opisa dejanja ne izhaja uporaba sile, ki je bistveni znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 180. člena KZ. Ta trditev obsojenčeve zagovornice ne drži, saj iz opisa dejanja v izreku prvostopne sodbe izhaja, da je obsojenec, potem, ko mu je oškodovanka pobegnila iz osebnega avtomobila, oškodovanko ujel in "jo podrl na tla ter odvlekel nazaj do osebnega avtomobila", nato jo je "porinil na zadnji sedež ter ji na silo slekel trenerko in spodnje hlačke", potem ko ga je oškodovanka odrivala in brcnila, pa "se je ulegel nanjo", "ji porinil penis v vagino in z njo spolno občeval". Opisana so torej izvršitvena dejanja kaznivega dejanja posilstva, ki predstavljajo uporabo sile.

Kršitev kazenskega postopka in sicer 7. odstavka 364. člena in 2. odstavka 355. člena ZKP pojasnjuje obsojenčeva zagovornica s tem, da je sodišče verjelo zgolj oškodovanki, ni pa sledilo zagovoru obsojenca. Zagovornica s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga glede na posebno določbo v 2. odstavku 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati.

Poleg tega zagovornica ocenjuje, da je prišlo do kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili v nasprotju materialni dokazi - obsežni blatni madeži na zadnjih delih oblačil, na spodnjih hlačkah oškodovanke, obsojenec pa naj bi jo slekel šele v avtu. Tudi v tem primeru gre zgolj za ocenjevanje dokazov, kar je storilo tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje, ki je posebej opozorilo, da madeži na oblačilih predstavljalo le indic, to je posreden dokaz, ki sam po sebi ne more dokazovati obstoja odločilnih dejstev.

Prav tako ni utemeljena trditev zagovornice, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker ni upoštevalo dokaznih predlogov (rekonstrukcija dogodkov, izvedenec medicinske stroke) ter ni obrazložilo njihove zavrnitve. Sodišče je na glavni obravnavi pri Temeljnem sodišču v Kranju, enoti na Jesenicah, dne... predlog obrambe glede rekonstrukcije dogodka in pribav oblačil odločilo, da se oblačila, ki so bila zasežena pribavijo, vprašanje rekonstrukcije pa je pustilo odprto. Na glavni obravnavi dne 14.3.1995 pri Okrožnem sodišču v Kranju pa po izvedenem dokaznem postopku obramba drugih dokaznih predlogov ni imela, zato je sodišče dokazovanje zaključilo. Iz tega sledi, da sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, kot uveljavlja zagovornica.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčeva zagovornica v zahtevi oziroma je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz teh razlogov je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.