Jedro

Nesklepčnost tožbenega zahtevka ni razlog za zavrženje tožbe. Če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu, je tožba nesklepčna. Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.

Pri objektivni eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov je namreč vselej treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če je ta v celoti zavrnjen, lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku. Tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek le eventualno, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, torej hoče prvenstveno, da se ugodi primarnemu zahtevku in tudi istočasno noče, da se ugodi podrednemu zahtevku, ne da bi bilo prej odločeno o primarnem.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi ter se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23.9.2016 zavrglo tožbo v delu spremenjenega primarnega tožbenega zahtevka, da tožena stranka tožeči stranki plača še 31.265,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2016 dalje do plačila ter v delu spremenjenega podrejenega tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 50.171,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.538,88 EUR od 4.8.2015 dalje do plačila in od zneska 15.632,74 EUR od 11.7.2016 dalje do plačila (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka prvemu tožniku in drugi tožnici plačati vsakemu po 10.065,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2015 do plačila, v 15 dneh (2. točka izreka). V 3. točki izreka je višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (4. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer zoper 1., 3. in 4. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu ali vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prav tako se zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer zoper 1., 2. in 4. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožeča in tožena stranka utemeljeno opozarjata, da je odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju primarnega in podrednega zahtevka napačna. Nesklepčnost tožbenega zahtevka namreč ni razlog za zavrženje tožbe. Če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu, je tožba nesklepčna. Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.1

8. Prva točka izreka izpodbijane odločbe pa je tudi nerazumljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) v delu zavrženja spremenjenega podrednega tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 50.171,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.538,88 EUR od 4.8.2015 dalje do plačila in od zneska 15.632,74 EUR od 11.7.2016 dalje do plačila. Tožeča stranka je namreč po spremembi tožbe s podrednim zahtevkom zahtevala, da tožena stranka vsakemu tožniku posebej plača 50.171,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.538,88 EUR od 4.8.2015 dalje do plačila in od zneska 15.632,74 EUR od 11.7.2016 dalje do plačila. Tako ni jasno, glede katerega tožnika je omenjeni podredni zahtevek zavržen, posledično pa sta z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP obremenjeni tudi druga in tretja točka izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje in je tako ni mogoče preizkusiti. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen ali zavržen. Pri objektivni eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov je namreč vselej treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če je ta v celoti zavrnjen, lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku. Tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek le eventualno, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, torej hoče prvenstveno, da se ugodi primarnemu zahtevku in tudi istočasno noče, da se ugodi podrednemu zahtevku, ne da bi bilo prej odločeno o primarnem.2

9. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v tožbi kot dokaz o višini zahtevka predlagala mesečne in letne obračune o dejansko prodani električni energiji ter sodišču predlagala, naj toženo stranko pozove k predložitvi teh obračunov. V tožbi pa je v zvezi s temi obračuni tudi že izkazala brezpogojno edicijsko dolžnost tožene stranke (brezpogojno zato, ker se ji ni mogoče upreti niti s sklicevanjem na okoliščine iz 231. do 234. člena ZPP), in sicer na podlagi točke 08.01. zadevnih pogodb o poslovnem sodelovanju (prilogi A3 in A4 spisa). Navedene listine (obračune) je tožeča stranka tudi dovolj jasno in določno specificirala. Po prepričanju pritožbenega sodišča so za ugotovitev višine nadomestila iz naslova likvidnosti od realno prodane električne energije, ki ga tožeča stranka vtožuje v predmetni zadevi, skladno s točko 08.01. zadevnih pogodb odločilni ravno podatki o dejansko prodani električni energiji (ki sicer ležijo zunaj spoznavnega območja tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka na podlagi teh podatkov nikoli ne bi bila zmožna izračunati višine nadomestila, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2.odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožena stranka pa tudi pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do njenega dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca ustrezne stroke, ki naj poda izvid in mnenje oziroma cenitev glede neto prihodkov od zadevnih sončnih elektrarn, s čimer je prav tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2.odstavka 339. člena ZPP.

11. Zaradi ugotovljenih in na drugi stopnji neodpravljivih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi je obremenjen tako izpodbijani sklep, kot tudi sodba, je bilo treba obema pritožbama ugoditi, izpodbijano odločbo v celoti (posledično tudi v stroškovnem delu) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku v luči ugovorov tožene stranke najprej presodi, ali sta tožnika v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost, pri čemer naj upošteva dejstvo, da so tožena stranka in tožnika z zadevnima pogodbama dogovorili plačilo za že opravljeno delo, katerega obseg je bil strankam ob sklepanju pogodb torej že znan, ter izpovedbe podpisnikov pogodb (navedeno vprašanje je odločilno tako z vidika primarnega kot tudi podrednega tožbenega zahtevka). Nadalje naj najprej po vsebini obravnava primarni tožbeni zahtevek, katerega višino tožeča stranka utemeljuje kot določen odstotek od likvidnosti od realno prodane električne energije v vtoževanem obdobju (točka 08.01. zadevnih pogodb), ter toženi stranki naloži, da v skladu z 227. členom ZPP predloži mesečne in letne obračune o dejansko prodani električni energiji za vtoževano obdobje, nakar naj se glede na trditve strank in predložene dokaze opredeli do dokaznega predloga tožene (pa tudi tožeče) stranke po postavitvi izvedenca oziroma cenilca v zvezi z neto prihodki od zadevnih sončnih elektrarn. Naposled naj na podlagi 5. odstavka 227. člena ZPP ter pravil o trditvenem in dokaznem bremenu odloči o primarnem tožbenem zahtevku. V kolikor bo tega v celoti zavrnilo, naj (vsebinsko) odloči še o podrednem zahtevku, katerega višino tožeča stranka utemeljuje s pavšalom, dogovorjenim v prilogi 1 k zadevnima pogodbama (točka 08.02. zadevnih pogodb), za vtoževano obdobje.

12. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 996/2014 z dne 16.7.2014 in opr. št. I Cp 1779/99 z dne 29.12.1999, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3910/2010 z dne 23.3.2011 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 86/93 z dne 2.9.1993. 2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2761/2009 z dne 21.10.2009 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2480/2009 z dne 14.10.2009.