Jedro

V primeru, ko je treba z namenom vročitve v drugo državo članico poslati pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, sodišče sodbe (v danem primeru zavrženja ugovora zoper sklep o izvršbi) ne sme izreči, dokler se ne ugotovi, ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države države predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih, osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrglo.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z 19. členom Uredbe o vročanju, saj sodišče ni preverilo, ali je bil sklep o izvršbi vročen skladno z irskim postopkom za vročanje. Sodišče tudi ni preverilo, ali je bila dostava opravljena dovolj zgodaj, da je imel dolžnik dovolj časa za pripravo svoje obrambe. Smisel take zahteve je zagotovitev pravice do izjave, ki jo zagotavlja Ustava, EKČP in Listina EU o temeljnih pravicah. Odgovorna oseba je sklep prejela 31. 3. 2017, dolžnik pa naj bi obrambo pripravil do 5. 4. 2017. Takšen rok je brez dvoma prekratek in nerazumen. Dolžnik bi pisanje sicer lahko zavrnil, saj ni bilo v jeziku, ki ga dolžnik razume, vendar je možnost zavrnitve pisanja le dodatna opcija, ki je na voljo dolžniku, nikakor pa ne edino pravno sredstvo. Cilj učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov se ne sme dosegati tako, da se omejuje pravica naslovnikov pisanj do obrambe, saj mora biti naslovniku omočena seznanitev in dejansko in popolno razumevanje smisla in obsega zoper njega vloženega pravnega sredstva. Sklep o izvršbi je izdalo nepristojno sodišče, saj sta se stranki dogovorili za pristojnost angleških sodišč, upnikov predlog pa predstavlja tudi zlorabo izvršbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, ji nasprotoval ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. V danem primeru je sodišče prve stopnje zoper dolžnika, ki je tuja pravna oseba, dne 20. 9. 2016 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sklep o izvršbi je sodišče dolžniku vročalo po postopku, ki ga določa Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj") in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (v nadaljevanju Uredba o vročanju), po zaprošenem organu (Circuit Court Dublin). Ta je sodišču prve stopnje dne 22. 5. 2017 posredoval potrdilo o vročitvi iz 10. člena Uredbe o vročanju ("certificate od service of document"). Dolžnik je zoper sklep o izvršbi dne 6. 4. 2017 vložil ugovor. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje navedlo, da je dolžnik sklep o izvršbi prejel dne 28. 3. 2017, zato je ugovor kot prepozen zavrglo.

7. Pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem dolžnik zatrjuje, da je bil rok za vložitev ugovora prekratek, ter se pri tem sklicuje na dve odločbi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Drži sicer, da mora sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 19. člena Uredbe o vročanju poleg tega, ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih, preveriti tudi, ali je bila vročitev opravljena dovolj zgodaj, da je naslovnik lahko pripravil svojo obrambo. Vendar pa omenjena določba pravice do obrambe oziroma pravice do izjave ne absolutizira, niti je SEU v svoji praksi nikdar ni razlagalo v absolutnem smislu.

8. Primer, ko je SEU ugotovilo, da ima toženec možnost izpodbijati zamudno sodbo le, če je bil s pravočasno vročitvijo dejansko seznanjen z njeno vsebino, se je nanašal na situacijo, ko je bil tožencu sodni poziv na obravnavo vročen šele po opravljeni obravnavi (sodba v zadevi C-283/05 z dne 14. 12. 2006). SEU je obravnavalo tudi primer, ko obdolženec ni bil navzoč na obravnavi (sodba v zadevi C-7/98 z dne 28. 3. 2000). Takšni situaciji sta bistveno drugačni od obravnavane.

9. Prav tako je SEU odločilo, da se mora sodišče prepričati, da je bil naslovnik z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II k Uredbi o vročanju poučen o pravici, da lahko zavrne sprejem pisanja (sodbi v zadevah C-384/14 z dne 28. 4. 2016 in C-519/13 z dne 16. 9. 2015, na katero se brez upoštevanja konteksta zadeve sklicuje tudi dolžnik). Pravica do izjave se v zvezi z Uredbo o vročanju stranki tako primarno zagotavlja s poukom o pravici do zavrnitve pisanja. Tudi v sodbi v zadevi C-354/15 z dne 2. 3. 2017 SEU pravice do izjave ni razlagalo na način, kot si dolžnik prizadeva, da bi jo sodišče razlagalo v konkretni zadevi. Dolžnik v danem primeru niti ne izpodbija, da je bil poučen o pravici do zavrnitve pisanja. Pisanje bi dolžnik lahko zavrnil celo še v enem tednu od vročitve, kot to predvideva prvi odstavek 8. člena Uredbe o vročanju, pa dolžnik tega ni storil, kar bi lahko, če je menil, da zadeve ne razume v zadostni meri, da bi lahko pravočasno vložil ugovor.

10. Višje sodišče nadalje poudarja, da je SEU v sodbi v zadevi C-70/15 z dne 7. 7. 2016 izreklo, da vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz četrtega odstavka 19. člena Uredbe o vročanju ne predstavlja novega koraka, ki presega običajno skrbnost pri obrambi pravic toženca. To, da naj pisanja ne bi prejel "dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo oziroma ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo", v danem primeru torej vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, je dolžnik skladno s točko a) četrtega odstavka 19. člena Uredbe o vročanju torej lahko in moral uveljavljati v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Tega je dolžnik po podatkih spisa tudi vložil, vendar z njim ni uspel. Rok, določen v tretjem odstavku 9. člena ZIZ, je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Sodna praksa SEU, na katero se sklicuje dolžnik, Uredbe o vročanju ni razlagala na način, da bi morala sodišča presojati ustreznost dolžine zakonskih rokov. Navedeno je v pristojnosti zakonodajalca in ne sodišč. Po presoji višjega sodišča o kršitvi pravice ni mogoče govoriti, kadar stranka sama ne zadosti predpisanim pogojem za njeno uveljavljanje.

11. Vprašanje, ali je bilo slovensko sodišče pristojno za izdajo sklepa o izvršbi, na presojo pravočasnosti ugovora ne vpliva. Navedba, da gre za zlorabo izvršbe, prav tako ni predmet izvršilnega postopka, saj izvršilno sodišče ni pristojno presojati obstoja kaznivih dejanj. V zvezi z omenjenimi pritožbenimi navedbami se višje sodišče zato ni opredeljevalo.

12. Utemeljeno pa dolžnik uveljavlja, da v primeru, ko je treba v skladu z določbami Uredbe o vročanju z namenom vročitve v drugo državo članico poslati pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, sodišče sodbe (v danem primeru sklepa o izvršbi) ne sme izreči, dokler se ne ugotovi, ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države države predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih, osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice (tako določa točka a) prvega odstavka 19. člena Uredbe o vročanju). Omenjene presoje sodišče prve stopnje ni opravilo oziroma izpodbijani sklep v zvezi z navedenim nima razlogov. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Višje sodišče je pritožbi zato ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj nov sklep obrazloži tako, da ga bo mogoče preizkusiti, torej tako, kot izhaja iz zgoraj navedenih izhodišč. Pri tem višje sodišče pripominja, da skladno s 3. členom Uredbe o vročanju vsaka država članica imenuje osrednji organ, ki je odgovoren za zagotavljanje informacij organom za pošiljanje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom pridržalo za nov sklep.