Jedro

V obravnavanem primeru je bil tožbeni zahtevek za dodatno odškodnino vložen relativno kmalu po izvensodni poravnavi (poravnava 10.9.1990, tožba 30.6.1993). To dejstvo terja od sodišča posebno skrbnost pri presoji, ali ne gre morda za poslabšanje kot reden tek dogodkov oziroma kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ali pa gre za nov in nepredviden zaplet, ki ga v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče pričakovati in ki sam po sebi povzroča nove duševne bolečine ali pa duševne bolečine povzročijo nadaljnje posledice tega poslabšanja (mednje lahko sodijo tudi oškodovančeve duševne bolečine zaradi dokončnega spoznanja, da dosedanjega dela, za katero je bil usposobljen in mu je bilo v veselje, ne bo mogel več opravljati).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za novo škodo, in sicer za dodatne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so nastale po sklenitvi izvensodne poravnave v zvezi s škodnim dogodkom dne 17.8.1989. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka kot novo škodo uveljavljala le nezmožnost opravljanja del vodje priprave v rudniku. Ta škoda ni pravno priznana nepremoženjska škoda. Tožniku nastaja le premoženjska škoda z razliko med plačama na prejšnjem in sedanjem delovnem mestu. Zanjo pa tožnik prejema denarno nadomestilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija drugostopno sodbo v celoti. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev po 13. točki 2. odstavka 343. (verjetno 354.) člena ZPP. Ugotavlja, da je tožnik že v svoji tožbi ter pripravljalnih vlogah za vsakogar razumljivo uveljavljal novo škodo, ki je nastala po sklenjeni poravnavi dne 10.9.1990. Trdi, da je prišlo do te nove škode v jeseni 1991, ko je groba moč že prej poškodovane desnice postala manjša, ko je prišlo do pojava artroze, ko se je zmanjšal obseg desne dlani za pol centimetra ter povečala občutljivost osnovnega sklepa desnega kazalca in sredinca na pritisk. Tožnik ni pričakoval invalidske ocene in tudi ne dejstva, da ne bo več mogel opravljati dela vodje priprave. Trdi, da je na podlagi izvedenskega mnenja uveljavljal dodatno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 3%. V tožbi je torej tožnik zatrjeval, da gre za novo škodo, medtem ko je sodišče druge stopnje v nasprotju s trditvami v tožbi in v nasprotju z listinami v spisu oprlo svojo odločitev na drugo dejansko podlago spora. Enako kršitev je to sodišče storilo tudi s tem, ko ni navedlo razlogov v zvezi z dejstvom, da je tožnik po končanem bolniškem staležu ponovno opravljal prejšnje delo vodje priprave, in da je na tem mestu delal vse do 2.3.1992, ko je bil invalidsko razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti. Nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena s tem, ko je pritožbeno sodišče spremenilo dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na prvi stopnji v nasprotju z izvedenskimi mnenji ter v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in drugimi dokazi v spisu, kakor tudi trditvami v pripravljalnih spisih tožeče stranke. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju tudi z dopolnilnim izvedenskim mnenjem V. S. z dne 8.9.1994, ki jih nato tožeča stranka podrobneje povzema. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Ni res, da tožnik ni prestajal in ne prestaja duševnih bolečin zaradi tega, ker sedaj dela na lažjem in slabše plačanem delovnem mestu. Tožnik ne prestaja novih dodatnih bolečin samo zato, ker so se njegove življenjske aktivnosti dodatno toliko zmanjšale, da je bil uvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti, ampak predvsem zaradi vsega ostalega dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot je to bilo opisano v tožbi in tožnikovih nadaljnjih vlogah. Končno izpodbija še stroškovni izrek in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča pa tako spremeni, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v obravnavanem primeru še vedno uporablja).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s tožbenimi trditvami in v nasprotju z ugotovitvami v prvostopni sodbi ugotovilo, da je tožnik v obravnavanem sporu uveljavljal samo škodo zaradi nemožnosti opravljanja dela vodje priprave v rudniku. Tožeča stranka pravilno poudarja, da je tožnik že v tožbi uveljavljal novo nepremoženjsko škodo in da je o tej novi nepremoženjski škodi razsojalo tudi sodišče prve stopnje. Uveljavljano novo škodo je ugotavljalo v skladu z uveljavljanim zahtevkom za dodatne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v sodbi tudi obrazložilo, zakaj šteje, da je ta nova škoda nastala (dodatna oslabitev desne dlani, začetne artrotične spremembe v osnovnih sklepih, predvsem kazalca in sredinca, zmanjšanje obsega desne dlani za 0,5 cm, zmanjšanje življenjskih aktivnosti s tem, ko je zaradi invalidske razporeditve v tretjo kategorijo prenehal opravljati prejšnje delo, vse skupaj ocenjeno na 3% dodatnega zmanjšanja življenjske aktivnosti). Sodišče druge stopnje je s tem prekoračilo svoja pooblastila, ki jih ima v pritožbenem postopku. Razlogi v drugostopni sodbi so dejansko v nasprotju z ugotovitvami v sodbi prve stopnje in v nasprotju s trditvami v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah, kakor tudi v nasprotju z listinami v spisu. Zaradi tega revizijsko sodišče ugotavlja, da je uveljavljena bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP podana. Vse ostale kršitve ZPP se navezujejo na to temeljno kršitev, tako da poseben odgovor nanje ni potreben.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 394. člena ZPP zato moralo drugostopno sodbo razveljaviti in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje bo v ponovnem postopku moralo pritožbo ponovno obravnavati. Pritožba terja predvsem odgovor na zatrjevana nasprotja med mnenji dr. H. S. in dr. V. S.. Pri tem ni brez pomena ugovor tožene stranke, da dodatnega mnenja dr. H. S. z dne 28.3.1993 med postopkom ni priznala, ker ga je k tožbi priložila tožeča stranka in ker v tem pravdnem postopku ni bil postavljen za izvedenca. Opozorila je tudi na nasprotja med njima (pripravljalni spis tožene stranke z dne 13.7.1994, list. št. 37 spisa). Nasprotja je ugotavljala tudi tožeča stranka, s tem da je ugovarjala izvedenskemu mnenju dr.

V. S. prav v tistem delu, ki odstopa od mnenja dr. H. S.. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravilna uporaba materialnega in procesnega prava v takih primerih terjata od sodišča, da izvedencu predoči pred pravdo pridobljeno mnenje, če ga je že sprejelo kot dokaz, in z zaslišanjem izvedenca tudi na ta način razčisti vsa sporna vprašanja. Šele tako izpeljan postopek omogoča ugotovitev pravno odločilnih okoliščin za odločanje o tem, ali je poslabšanje po enem in izboljšanje stanja po drugem strokovnjaku, lahko podlaga za pravno kvalifikacijo tožnikovih duševnih bolečin, kot pravno priznane nove škode za duševne bolečine zaradi dodatnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za pravilno materialnopravno presojo nove škode (uporaba 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) je namreč pomembna dejanska podlaga, ki jo mora sodišče, posebej v primerih, ko je bila sklenjena izvensodna poravnava, skrbno ugotoviti in nato materialnopravno oceniti. Treba je namreč upoštevati, da je v poravnavi izrecno navedeno, da še ni poravnana le tista morebitna bodoča škoda, ki ob sklenitvi poravnave ni bila pričakovana (5. odstavek poravnave) in da ta poravnava ni bila izpodbijana.

V obravnavanem primeru je bil tožbeni zahtevek za dodatno odškodnino vložen relativno kmalu po izvensodni poravnavi (poravnava 10.9.1990, tožba 30.6.1993). To dejstvo terja od sodišča posebno skrbnost pri presoji, ali ne gre morda za poslabšanje kot reden tek dogodkov oziroma kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ali pa gre za nov in nepredviden zaplet, ki ga v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče pričakovati in ki sam po sebi povzroča nove duševne bolečine ali pa duševne bolečine povzročijo nadaljnje posledice tega poslabšanja (mednje lahko sodijo tudi oškodovančeve duševne bolečine zaradi dokončnega spoznanja, da dosedanjega dela, za katero je bil usposobljen in mu je bilo v veselje, ne bo mogel več opravljati). Ne zadošča le dejstvo, da izvedenec ugotovi, da v prvotnem mnenju česa ni upošteval, temveč je potrebna ugotovitev, da takšnega poslabšanja oziroma takšne škode v rednem teku stvari ne bi bilo mogoče pričakovati.

Zato bo sodišče druge stopnje moralo v ponovnem sojenju upoštevati predvsem ta vidik materialnopravnega pristopa k ugotavljanju nove škode. Če bo ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi procesnih kršitev ni ugotovilo vseh pravno odločilnih okoliščin, ki so lahko podlaga za odločitev o obstoju tako pojmovane nove škode, bo moralo razveljaviti prvostopno sodbo in z natančnimi napotki prvostopnemu sodišču naložiti ustrezno dopolnitev postopka.

Iz vsega navedenega tako izhaja, da je revizija utemeljena in je revizijsko sodišče v skladu z že navedeno določbo ZPP odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Izrek o revizijskih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.