Jedro

Tožnica se v tožbi tudi sama sklicuje na istovrstne dokumente, kot jih navaja toženka v svoji obrazložitvi in ki so bili že presojani s strani toženke v predhodnem postopku, kar pojasni toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in ki so bili podlaga za izdajo pravnomočne zavrnilne odločbe v predhodnem postopku. Ob takem stanju stvari pa tudi po presoji sodišča ni podlage za drugačno odločitev toženke. Sodišče sodi, da so relevantne okoliščine v obravnavani zadevi, to je, da je tožnici že bila izdana zavrnila odločba in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnice, ni spremenilo, pravilno ugotovljene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Minister za finance (v nadaljevanju upravni organ oziroma organ) zavrgel zahtevo tožnice za pridobitev naziva državni notranji revizor (točka 1 izreka), s tem, da tožnica nosi svoje stroške postopka in da organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 24. 4. 2020 vložila predmetno zahtevo, ker meni, da v skladu z 17. členom Pravilnika o pogojih za pridobitev naziva državni notranji revizor in preizkušeni državni notranji revizor (v nadaljevanju Pravilnik), izpolnjuje vse pogoje za pridobitev naziva državni notranji revizor (v nadaljevanju tudi DNR), za kar je predložila potrdila, kot jih navaja: potrdilo o zaključenem programu izobraževanja za pridobitev naziva državni notranji revizor št. 123 z dne 6. 6. 2012, diplomo o pridobljeni visokošolski strokovni izobrazbi št. VO1372 Univerze v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta, iz oktobra 2004, odločbo Slovenskega inštituta za revizijo (v nadaljevanju SIR) o podelitvi strokovnega naziva preizkušena notranja revizorka z dne 2. 2. 2016 ter potrdilo o zaposlitvi z dne 12. 2. 2020. 3. Toženka se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 100.a člen Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF). Po drugem odstavku 100.a člena ZJF naziv DNR pridobi oseba, ki ima univerzitetno izobrazbo, ustrezne delovne izkušnje in je opravila izpit za pridobitev naziva državni notranji revizor in preizkušeni državni notranji revizor. Podrobnejše kriterije določa Pravilnik, ki v 2. členu predpisuje pogoje: univerzitetno izobrazbo, najmanj tri leta delovnih izkušenj, od tega eno leto na področju revizije, računovodenja in finančnega poslovanja ter zaključen program izobraževanja za pridobitev naziva DNR po Pravilniku. O istovrstni zahtevi tožnice je organ že odločal po zahtevi tožnice z dne 13. 3. 2016 ter z odločbo z dne 19. 4. 2016 njeno zahtevo zavrnil, z utemeljitvijo, da nima pridobljene univerziteten izobrazbe ter ne izpolnjuje pogoja zahtevane pridobljene univerzitetne izobrazbe (drugi odstavek 100.a člena ZJF in 2. člen Pravilnika). Organ ugotavlja, da je tožnica predložila istovrstne listinske dokaze, kot jih je predložila zahtevi z dne 13. 3. 2016. Z njimi ne izkazuje pogoja zahtevane pridobljene univerzitetne izobrazbe, tako da se dejansko stanje v razmerju do dejanskega stanja v postopku, v katerem je bila izdana zavrnilna odločba v letu 2016, ni spremenilo, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se opira istovrstna zahteva tožnice, kar pojasni.

4. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov napačne uporabe materialnega prave, bistvene kršitve pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je v letu 2012 zaključila vse obveznosti po programu izobraževanja za pridobitev DNR. Od leta 2016 je aktivna preizkušena notranja revizorka, članica upravnega odbora združenja IIA - Slovenskega inštituta in nadzornega odbora Občine Ig. Zaposlena je v družbi A., d.o.o., kjer opravlja notranje - revizijske naloge od leta 2008. V program izobraževanja notranjih revizorjev javnega sektorja se je prijavila 7. 7. 2010. Iz gradiva Izobraževanja notranjih revizorjev javnega sektorja (Prijavnica za leto 2010) izhaja, da se v program izobraževanj lahko vpišejo vsi, ki imajo univerzitetno izobrazbo ali izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih druge stopnje, v skladu z Zakonom o visokem šolstvu. Na spletni strani SIR, ki je izvajalec programa izobraževanja za naziv DNR izhaja, da mora imeti kandidat, najmanj univerzitetno izobrazbo oziroma visoko strokovno izobrazbo s specializacijo oziroma magisterijem ali izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo. Po opravljeni 1. stopnji izobraževanja je pridobila CIPFA Certifikat. Dne 6. 6. 2012 je zaključila program za pridobitev naziva DNR na Regionalni ustanovi - Center za razvoj financ. Navaja, da izpolnjuje pogoja 2 in 3 iz 2. člena Pravilnika, saj je uspešno zaključila izobraževanje za pridobitev DNR ter ima 13 let delovnih izkušenj v notranji reviziji. Ima pridobljeno visokošolsko strokovno izobrazbo Univerze v Mariboru, Ekonomsko-poslovne fakultete (diploma iz oktobra 2004), na SIR je pridobila naziv preizkušena notranja revizorka (v nadaljevanju PNR) z odločbo 2016. Program izobraževanj je vsebinsko primerljiv z bolonjskim magisterijem in ga izvajajo priznani profesorji. Navaja Pravilnik o pridobitvi potrdil o strokovnih nazivih preizkušeni davčnik, preizkušeni računovodja, preizkušeni notranji revizor in preizkušeni revizor informacijskih sistemov SIR in pogoje za vpis v izobraževanje. Zaključeno izobraževanje, pridobljena visokošolska strokovna izobrazba in naziv PNR je po vsebini enakovredno prejšnji univerzitetni izobrazbi oziroma univerzitetni in magistrski bolonjski izobrazbi, kar dokazujejo primeri iz prakse. Meni, da je prva alineja 2. člena Pravilnika nezakonita, arbitrarna, neustavna in diskriminatorna in v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter posega v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ pravilno in zakonito zavrgel tožničino zahtevo za pridobitev naziva državni notranji revizor (DNR) na pravni podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi postopek ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Zadnji stavek te točke tega člena ZUP je relevanten za odločitev v obravnavanem primeru, saj izpodbijana odločitev sloni na tej pravni podlagi.

7. Glede dejanskih in pravnih okoliščin obravnavane zadeva tožnica niti nima konkretnih ugovorov, ki bi kazali, da se je po izdaji zavrnilne odločbe z dne 19. 4. 2016 karkoli spremenilo v dejanskem stanju ali da bi se spremenila pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnice. Tožnica se v tožbi tudi sama sklicuje na istovrstne dokumente, kot jih navaja toženka v svoji obrazložitvi in ki so bili že presojani s strani toženke v predhodnem postopku, kar pojasni toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in ki so bili podlaga za izdajo pravnomočne zavrnilne odločbe v predhodnem postopku. Slednje v zadevi niti ni sporno. Ob takem stanju stvari pa tudi po presoji sodišča ni podlage za drugačno odločitev toženke. Sodišče sodi, da so relevantne okoliščine v obravnavani zadevi, to je, da je tožnici že bila izdana zavrnila odločba in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnice, ni spremenilo, pravilno ugotovljene.

8. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, niti kršitev, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče je odločalo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, v zadevi ni sporno.

10. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.