Jedro

Določbe ZGO-1 ne dajejo neposredne opore za opredelitev objekta kot samostojnega tako, da gre za dejansko vprašanje, na katerega je treba odgovoriti na podlagi bistvenih lastnosti objekta. Tožena stranka bi torej morala ugotoviti in ustrezno obrazložiti, ali gre pri obravnavani gradnji za gradnjo samostojnega objekta in s tem za nelegalno gradnjo, ali pa je del gradnje stanovanjskih objektov, ki se sicer gradijo na podlagi gradbenega dovoljenja in gre torej za neskladno gradnjo teh objektov.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-5266/2006-16 z dne 5. 2. 2007 se v izreku pod točkami 1 do vključno 7 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. V ostalem (glede izreka pod točko 8) se tožba zavrne.

2. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-5266/2006-13 z dne 10. 1. 2007 se odpravi.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v znesku 350 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A., je tožniku z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 do 115/05- odl. US, v nadaljevanju: ZGO-1) izrekel ukrep zaradi nelegalne gradnje in mu naložil, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo garaže na parcelah št. 664/33 in 664/34 k.o. B. (v 1. točki izreka), da v 30 dneh po prejemu odločbe navedeni objekt (garažo v gradnji, etažnosti K+1, tlorisnega gabarita prve etaže nepravilne oblike z osnovnim pravokotnikom 20 x 19 m in razširitvami 5,3 x 13 m; 5,6 x 2,1 m; 3,7 x 2,2 m; 4,8 x 12 m, skupne površine nad 500 m2, druge etaže pa v delu tega tlorisa, na parceli št. 664/33 in 664/34 k.o. B., in sicer AB konstrukcijske in druge gradbene elemente v zgoraj opisanem tlorisnem gabaritu) odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje, ker bo v nasprotnem primeru začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah na stroške tožnika (v 2. in 3. točki izreka). V točki 4 izreka izpodbijane odločbe je izrekel prepovedi po 158. členu ZGO-1. V točki 7 je odločil, da izpodbijana odločba nadomešča odločbo št. 06122-5266/2006-13 z dne 10. 1. 2007 in v točki 8 odpravil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 24. 10. 2007. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je inšpektor z ogledom gradnje na parcelah 664/1, 664/11, 664/12 in 664/14 k.o. B., dne 19. 10. 2006, ugotovil, da se med novejšimi hišami v soseski gradi objekt - vkopana armiranobetonska garaža. Po ugotovitvi, da gradbeno dovoljenje za garažo ni bilo izdano, je ob ponovnem ogledu (22. 11. 2006) ugotovil tlorisni gabarit in skupno površino objekta - vkopane armiranobetonske garaže. Ob upoštevanju na dan 26. 10. 2006 spremenjenega stanja v evidenci zemljiškega katastra, je ugotovil, da se obravnavani objekt po spremembi nahaja na parc. št. 664/33 k.o. B.. Dne 8. 1. 2007 je bil opravljen ponovni ogled na parceli 664/33 k.o. B.. Na kraju samem je bilo ugotovljeno, da se gradnja objekta nadaljuje z gradnjo armiranobetonskih stebrov, zidov in plošče v drugi etaži. Na tej podlagi je bila tožniku izdana odločba št. 0622-5266/2006-13 z dne 10. 1. 2007. Ob reševanju tožnikove pritožbe inšpektor v dopolnjenem postopku ugotavlja, da obravnavani objekt leži tudi na parcelni številki 664/34 k.o. B. in ne le na parc.št. 664/33, kot je bilo navedeno v odločbi. Zato v skladu s 1. in 3. odstavkom 243. člena ZUP odločbo nadomesti z novo, izpodbijano odločbo in posledično odpravi sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi odločbe, ki se z izpodbijano odločbo nadomešča. Za gradnjo garaže opisanih dimenzij bi investitor - tožnik skladno s 1. in 3. odstavkom 3. člena ZGO-1 moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker je gradnja izvedena brez gradbenega dovoljenja, je nelegalna ( 1. odstavek 2. člena ZGO-1, točka 12.1.). Tožniku zato izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1 in prepovedi na podlagi 1., 2. in 3. odstavka 158. člena ZGO-1. Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 0612-67/2007-3 z dne 15. 6. 2007 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano odločbo pa ob ugotovljenem dejanskem stanju potrdi kot pravilno in skladno z določbami ZGO-1. Iz spisne dokumentacije ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje opravil tri oglede, na Upravni enoti A. vpogledal spis št. 351-328/2003-bž (gradbeno dovoljenje in projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja investitorja AAA d.o.o.) in zahtevo investitorja – tožnika za pridobitev uporabnega dovoljenja za objekte na predmetnem zemljišču. Ugotovil je, da se gradnja garaže nadaljuje, da po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja vkopana garaža ni predvidena in da na geodetskem posnetku po končani gradnji morebitna garaža ni vrisana. Tožnik je 18. 12. 2006 pisno pojasnil, da je investitor soseske, za gradnjo katere je pridobil že navedeno gradbeno dovoljenje. Pojasnil je, da so na lokacijah objektov št. 119 in 120, na podlagi zahteve geomehanske stroke, ki je zaradi nevarnosti zdrsov priporočila poglobljeno temeljenje, sprejeli odločitev, da se v sklopu zunanje ureditve objektov št. 119 in 120 odkoplje do nivoja kletne etaže hiše št. 121 in se tako uredijo vkopane parkirne površine oziroma se skladno z veljavnim prostorskim aktom objekta združita s stikanjem garažnih enot in združevanjem dovoznih in dostopnih površin. Preverili so tudi skladnost odločitve s prostorskim aktom in ugotovili, da je poseg dopusten in na tej podlagi izdelali projekt za izvedbo. V pritožbi zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka in kršitve temeljnih človekovih pravic po presoji pritožbenega organa niso podane. Neutemeljen je tudi ugovor kršitve načela zaslišanja stranke. Po 146. člen ZUP (prav: ZGO-1) se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja strank. Z odločbo pa tudi ni na noben način poseženo v gradbeno dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano za gradnjo 17 stanovanjskih individualnih objektov. Po 2. točki navedenega gradbenega dovoljenja se mora gradnja izvajati skladno s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 0565-1, ki ga je oktobra 2003 izdelalo podjetje BBB d.d.. Iz tehničnega poročila, ki je sestavni del načrta arhitekture, št. 0565-1 z dne z datumom 10/2003, izhaja, da sta zaradi specifične konfiguracije terena izdelana dva tipa stanovanjske hiše, ki se razlikujeta glede na dostopnost (objekt A ima vhod v spodnji etaži – kleti, objekt B pa v srednji etaži – pritličju). Glede temeljev je v tehničnem poročilu navedeno, da so armiranobetonski v različnih nivojih. Obodna konstrukcija objekta je opečni modular d = 19 cm. Vkopani kletni del je betonski zidak d = 19 cm. Pritožbeni organ tako ugotavlja, da v tem postopku obravnavani objekt – garaža v gradbenem dovoljenju ni zaobsežen. Pritožbena navedba, da ne gre za garažo, temveč za temeljenje v skladu z gradbenim dovoljenjem in projektom za izvedbo, je zato neutemeljena. Nesporno je namreč, da je tožnik zgradil popolnoma nov, samostojen objekt, za katerega pa si gradbenega dovoljenja ni pridobil. To potrjujeta tudi zapisnika inšpekcijskih pregledov z dne 22. 11. 2006 in 8. 1. 2007 s priloženimi fotografijami, iz katerih je razvidno, da gre za garažo, ki je ob ogledu 8. 1. 2007 obsegala že drugo betonsko etažo. Gradbeni inšpektor je lahko samo izkušeni strokovnjak s področja graditve objektov (144. člen ZGO-1), zaradi česar gre po presoji pritožbenega organa, zaupati njegovi presoji namembnosti obravnavanega objekta. Neutemeljen je tudi ugovor, da ne gre za objekt v gradnji, ki ga tožnik utemeljuje z navedbo, da je bil podzemni del zgrajen že leta 2006. Da je objekt v gradnji je vidno iz spisne dokumentacije (fotografij inšpekcijskih pregledov, predvsem tistih z dne 8. 1. 2007). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da je poseg v temelje v bistvu poseg v objekte št. 119, 120 in 121, kot trdi pritožnik, ker to dejansko ne drži. Gre za samostojen objekt in ne za temeljenje navedenih objektov. Graditi pa tudi ni mogoče, kot meni pritožnik, kar na podlagi projekta za izvedbo, temveč si je skladno z ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Neutemeljena je tudi navedba, da je inšpektor zamešal nelegalno in neskladno gradnjo. Nesporno namreč je, da gre za gradnjo samostojnega objekta brez gradbenega dovoljenja. Predmetni objekt namreč v gradbenem dovoljenju ni zaobsežen in se zato tudi ne more graditi v nasprotju z njim. Dejansko stanje, ki je bilo v postopku pravilno in popolno ugotovljeno, utemeljuje izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1), ker: 1. temelji upravni akt na zmotnem zaključku, da je gradnja nezakonita in s tem na nepravilni uporabi 152. člena ZGO-1 in kršitvi načela sorazmernosti iz 7. in 35. člena ZIN; 2. je obrazložitev obeh odločb tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Razlogi so nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino listin (gradbeno dovoljenje) in izjav, ki jih je v postopku predložil oziroma podal tožnik. Upravna organa se do ugovora in navedb tožnika, da gradnja ni nelegalna, temveč (ker ima veljavno gradbeno dovoljenje) kvečjemu neskladna, ne opredelita. S tem je poseženo v pravico iz 22. člena Ustave. Iz pravice do izjave, ki jo v okviru pravice enakega varstva pravic zagotavlja Ustava, izhaja dolžnost organa, da se s strankinimi relevantnimi navedbami seznani, se do njih opredeli in nanje v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovori; 3. dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, tožena stranka pa se do navedb in dokaznih predlogov tožnika ne opredeli; 4. obrazložitev izpodbijane odločbe nima vsebine, kot jo določa 214. člen ZUP. S tem je poseženo v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ker je ukrep nesorazmeren, je poseženo tudi v pravice iz 33. in 67. člena Ustave, ki določata varstvo zasebne lastnine; 5. z izpodbijano je odločbo je v nasprotju s 158. členom Ustave poseženo v pravnomočno gradbeno dovoljenje. Odločitev temelji na nepravilnem zaključku, da gre za gradnjo, ki je nelegalna. Ugotovitev, da temelji, ki jih tožena stranka obravnava kot samostojen objekt, niso obseženi v pravnomočnem gradbenem dovoljenju, ne drži in ni obrazložena. Tožnik je v postopku pojasnil, da se v podzemnem delu – med talno ploščo na koti kleti objekta 119 in 120 in koto pasovnih točkovnih temeljev sidranih v kompaktno laporno osnovo, skladno z navodili geomehanske stroke in po predhodno izdelani PZI dokumentaciji, dela ne izvajajo vse od marca 2006. V PZI dokumentaciji je temeljenje objektov 120 in 119 zasnovano tako, da je v nastali volumen možno umestiti podzemno parkirišče, da pa namerava z deli nadaljevati, ko bo za to pridobil ustrezno dovoljenje. Če bi ga iz kakršnihkoli razlogov ne uspel pridobiti, se predvideni vhod enostavno zasipa in ob objektu 121 na predvidenem uvozu uredi zelenica. Inšpektor s tako obrazložitvijo ni soglašal in kljub temu, v nasprotju s predloženim gradbenim dovoljenjem, tipskim projektom, PZI in izjavo tožnika, vztrajal na napačnem zaključku, da gre za nelegalno gradnjo. Kljub pojasnilu tožnika, da se nad temeljno ploščo gradi objekt št. 119 skladno z veljavnim gradbenim dovoljenjem, je tožena stranka nepravilno zaključila, da se gradi garaža tudi v nadstropjih. Na tej zmotni ugotovitvi temelji odločitev, da se dela ustavijo tudi na stavbišču hiše z oznako 119, ki ima novo parc. številko 664/43 (prav: 664/34) k.o. B.. S tem je tožena stranka posegla v veljavno gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za gradnjo 17 objektov, torej tudi za objekt št. 119 na prvotni parceli 664/14, ki se je po izvedeni zakoličbi objekta 119 in po izvedbi temeljev ter kletne etaže objekta, razdelila v stavbišče s parc. št. 664/34 in zelenico med objekti 119, 120 in 121 z novo parc. št. 664/33. Po mnenju inšpektorja naj bi predmetni objekt, torej gradnja objekta 119, v gradbenem dovoljenju ne bila zaobsežena. Temu zaključku nekritično sledi tudi pritožbeni organ, ko zatrdi, da gre za popolnoma nov, samostojen objekt, za katerega si investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. Inšpektor je v celoti spregledal ugotovitve geomehanikov, ki so predpisali oziroma priporočali izveden sistem temeljenja. O tem se tožena stranka v odločbi ne izreče. Tožeča stranka je v primeru temelja objektov št. 120 in 119 in izvedbe temeljne plošče objektov na nivoju kletne etaže le-to izvedla skladno z gradbenim dovoljenjem in prilagoditvijo terenskim razmeram. Temeljenje z vodnjaki se je zaradi izrednih globin in s tem vprašljivosti varne izvedbe zahtevanega sidranja v flišno osnovo na že izvedenem delu temeljenja objekta 120 izkazalo kot neracionalno tako s finančnega kot varnostnega vidika – zaščita – varnost delavcev v vodnjaku ob sami gradnji. Glede na ugotovitve, da bi bili vodnjaki pod objektom št. 119 v povprečju globoki 3-4 m, je tožeča stranka na podlagi ugotovitev in priporočil stroke, kot investitor sprejela odločitev, da se izvede izkop gradbene jame neutemeljenega dela objekta št. 120 in objekta 119 do kompaktne osnove. Izdelan je PZI projekt, po katerem so temelji v podzemnem prostoru vpeti v flišno osnovo, proti hribu se je izvedel podporni zid kletne etaže objekta 119 s temeljnim zidom objekta, podaljšan do obodnega pasovnega temelja na koti nosilnega terena. V preostalem delu objekta se je namesto vodnjakov izvedlo stebre, ki nosijo talno ploščo kletne etaže objekta 119 in je povezana s talno ploščo objekta 120, ki je delno podprta z vodnjaki. S tem je tožeča stranka izboljšala stabilnostne razmere na lokaciji in zagotovila statično zanesljivost objekta, kot to določa 15. člen ZGO-1. Podzemni del je tožeča stranka fizično zaprla. Med temeljno ploščo objektov in temelji je nastal volumen, ki ga je možno izrabiti za podzemno parkiranje. Za možnost izrabe prostora še v času izgradnje soseske kot celote, je tožeča stranka vložila pobudo za spremembo zazidalnega načrta, ki ga je ob upoštevanju zastarelosti treba prilagoditi novi gradbeni zakonodaji. Ob upoštevanju navedenega je bilo smotrno prilagoditi temeljenje objektov 119 in 120 tako, da bo v bodočnosti z veliko manjšimi stroški možna izvedba izrabe podzemnega prostora ali pa to uresničiti po sprejetju sprememb in dopolnitev ZN. Tožeča stranka je ravnala tudi skladno s 37. členom ZGO-1 (tipska projektna dokumentacija), ko je na podlagi mnenja in priporočil geomehanske stroke izvedla temeljenje v kompaktno osnovo in projekt za izvedbo izdelala na že opisan način. Glede na določbo 73. člena ZGO-1 tožeča stranka za gradnjo objekta 119 ni potrebovala spremenjenega gradbenega dovoljenja zgolj za to, ker je morala temeljenje objekta prilagoditi terenskim razmeram. Geomehanske raziskave so izdelane pred izdajo gradbenega dovoljenja in so služile statiku za izdelavo PGD projekta gradbenih konstrukcij. S prilagoditvijo temeljev terenskim razmeram se ne spreminjajo v veljavnem gradbenem dovoljenju predpisane bistvene zahteve, ki bi investitorju nalagale dolžnost vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Zaključek, da je gradnja nelegalna, je, glede na izdano gradbeno dovoljenje in zgrajene temelje, na katerih stojijo objekti na parcelah 664/33 in 664/34, zmoten. Tožeči stranki pa, ob upoštevanju dokumentacije, ki je bila podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, tudi ni mogoče očitati neskladne gradnje v smislu 153. člena ZGO-1. “Vkopana garaža“, kakor jo označuje tožena stranka, bi morda ob pridobitvi spremembe gradbenega dovoljenja, ob predhodni spremembi ZN, lahko postala podzemna garaža, za sedaj pa so to le temelji, ki so sestavni del veljavnega gradbenega dovoljenja za gradnjo na parcelah 664/33 in 664/34 k.o. B.. Do tedaj pa je sporni podzemni volumen zgolj in samo temeljenje objektov, ki so zgrajeni z veljavnim gradbenim dovoljenjem. Z rušenjem temeljev na parcelah 664/33 in 664/34 k.o. B. bi se odstranilo tudi gradbene objekte, zgrajene na teh temeljih. Zato ne gre za nelegalno gradnjo, temveč kvečjemu za neskladno gradnjo, pa še to je vprašanje presoje geomehanske stroke. Namero tožeče stranke, ki jo je pokazala marca 2006 s pobudo, da bi se podzemni volumen med zgrajenimi temelji objektov na navedenih parcelah, izkoristil, je torej tožena stranka razlagala kot nelegalno gradnjo, kar je v nasprotju z določbami ZGO-1 o nelegalni oziroma neskladni gradnji. Tožeča stranka namreč lahko obstoječe temelje kadarkoli zasuje z ustrezno količino zemlje, kar pa bi ne bilo smotrno. Tožeča stranka je torej neutemeljeno prejudicirala, da naj bi šlo za podzemno garažo, zgolj na podlagi vložene pobude in zgrajenih temeljev. Ob ustrezni obrazložitvi bi lahko uporabila kvečjemu 153. člen ZGO-1, kolikor bi ugotovila, da gre za neskladno gradnjo. Gre za ukrepe, ki so od izrečenega bistveno milejši. Z nepravilno uporabo 152. člena ZGO-1 je ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti. Z izpodbijano odločbo se tožniku povzroča težko popravljiva škoda, saj pomeni rušenje objektov pod št. 119, 120 in 121, ki imajo veljavno gradbeno dovoljenje, pri čemer so navedeni temelji sestavni del navedenih objektov, njihove statike in tudi varnosti pred zdrsom terena. Oglede je tožena stranka opravila brez prisotnosti tožeče stranke, kar ji ZIN-1 sicer omogoča, vendar pa jih hkrati nalaga, da stranki omogoči, da se o ugotovitvah izjavi. Tega tožena stranka ni naredila. Kolikor bi tožniku udeležba bila omogočena, bi lahko izpodbijal zaključek, da je gradnja nelegalna. Lahko da je gradnja neskladna, vendar pa o tem izpodbijana odločba tako v izreku, kot v obrazložitvi, nima navedb. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da sodišče v zadevi opravi glavno obravnavo, izvede dokaz z vpogledom obsežne dokumentacije, ki jo prilaga tožbi, z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, s postavitvijo izvedenca gradbene stroke in izvedenca geomehanske stroke ter razsodi tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da tožnik gradbenega dovoljenja za gradnjo samostojnega objekta ni pridobil. Sporno tudi ni, da pred izvedbo gradnje, ki odstopa od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskih objektov, ni pridobil spremenjenega gradbenega dovoljenja. Na tej podlagi in ob upoštevanju podatkov spisa sodišče ne dvomi v ugotovitev, da gre za nedovoljeno gradnjo v smislu določb ZGO-1. Za presojo pravilnosti stališča upravnega organa, da gre za nelegalno gradnjo in s tem pravilnosti uporabe materialnega zakona, pa po presoji sodišča dejansko stanje, ugotovljeno pred izdajo izpodbijane odločbe, kot je povzeto v obrazložitvah prvostopne in drugostopne odločbe, ne daje zadostne podlage.

V postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju je tožnik s konkretnimi navedbami (da se objekt nahaja pod stanovanjskimi hišami in da predstavlja njihov sestavni del, s tem pa neskladno in ne nelegalno gradnjo) ugovarjal že v postopku pred izdajo odločbe prve stopnje. Do tožnikovih dejanskih navedb (tudi tistih iz pritožbe zoper prvo, z izpodbijano odločbo nadomeščeno odločbo) se upravni organ prve stopnje ne opredeli. O dejanskih ugovorih se sicer izreče pritožbeni organ s stališčem, da gre v zadevi nesporno za gradnjo samostojnega objekta. Stališče je v celoti neobrazloženo, glede nespornosti ugotovitve pa tudi protispisno. Med strankama je namreč sporna prav ugotovitev, da gre za samostojen gradbeni objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe res ne sledi, kot ugotavlja pritožbeni organ, da bi se z ukrepom posegalo v objekte št. 119, 120 in 121, vendar pa dejansko stanje, na katerem bi lahko temeljil zaključek, da drugačna trditev tožnika ne drži, v postopku, kot že navedeno, ni bilo ugotovljeno oziroma to iz obrazložitve odločb ne izhaja.

V dejanskem pogledu iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja zgolj, da se obravnavani objekt (v celoti) nahaja med stanovanjskimi objekti. Tudi navedena dejanska ugotovitev je v odločbi neobrazložena, čeprav bi dodatno obrazložitev terjali že sami podatki upravnih spisov, iz katerih, zlasti iz zapisniku o pregledu zahteve za uporabno dovoljenje za objekte na parcelah 664/11, 12, 13 k.o. B. z dne 28. 11. 2006 priloženega izrisa garaže v gradnji na podlago geodetskega posnetka (št. Projekta 47-116/006, PIP, podjetja CCC s.p.) in obvestila GURS, št. 02112-1897/2006-8 z dne 26. 10. 2006, izhaja, da se sporni objekt nahaja, ne le med stanovanjskimi hišami (parc. št. 664/33), temveč sega tudi na parc. št. 664/34 in 664/37, torej na stavbišče stanovanjskih hiš št. 119 in 120. Tako glede na podatke v spisu, kot tudi glede na navedbe tožnika v upravnem postopku (ki so identične tudi tožbenim navedbam) bi torej tožena stranka morala ugotoviti in ustrezno obrazložiti, ali gre pri obravnavani gradnji za gradnjo samostojnega objekta in s tem za nelegalno gradnjo, ali pa je ta gradnja del gradnje stanovanjskih objektov, ki se sicer gradijo na podlagi gradbenega dovoljenja in gre torej za neskladno gradnjo teh objektov. Določbe ZGO-1 ne dajejo neposredne opore za opredelitev objekta kot samostojnega, tako da gre za dejansko vprašanje, na katerega je treba odgovoriti na podlagi bistvenih lastnosti objekta, kot npr. njegova statična in funkcionalna povezanost z drugim, na podlagi gradbenega dovoljenja zgrajenim objektom. Glede na določbo 1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je objekt s tlemi povezana stavba (...) in glede na izrecne navedbe tožnika, bo v obravnavani zadevi ena od bistvenih okoliščin za opredelitev samostojnosti objektov odgovor na vprašanje, ali so temelji teh objektov skupni, oziroma, ali je mogoče obravnavani objekt odstraniti brez posega v statiko in varnost drugih objektov. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni tožena stranka ugotavljala nobene od teh okoliščin, ki so bistvenega pomena za pravilno uporabo materialnega prava, oziroma to vsaj ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane ali drugostopenjske odločbe.

Sodišče torej ugotavlja, da so bila v postopku izdaje izpodbijanega akta dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Obrazložitev odločbe je nepopolna, razlogi pa, tudi po njihovi dopolnitvi v pritožbenem postopku, ostajajo bistveno pomanjkljivi. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo, skladno s 3. odstavkom istega člena, vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Glede na vsebino zadeve, je odpravilo tudi z izpodbijano odločbo nadomeščeno odločbo prvostopnega organa št. 06122-5266/2006-13 z dne 10. 1. 2007, izdano v postopku izdaje izpodbijanega akta, odločitev o odpravi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 24. 1. 2007 (8. točka izreka izpodbijane odločbe) pa potrdilo. Enako odločitev v tem delu namreč narekuje tudi odločitev o (ponovni) odpravi prvotne inšpekcijske odločbe v upravnem sporu.

V ponovnem postopku bo inšpekcijski organ ugotovitveni postopek dopolnil v smeri ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za pravno opredelitev gradnje kot neskladne ali nelegalne ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja (obrazloženo) presodil, ali gradnja predstavlja samostojen, nelegalno zgrajen objekt, ali pa (v celoti ali deloma) predstavlja neskladno gradnjo stanovanjskih objektov.

V primeru ugotovitve, da je gradnja (deloma ali v celoti) nelegalna, pa je inšpekcijski organ na podlagi določb 152. člen ZGO-1, dolžan odrediti ukrep, ki ustreza v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, predvsem možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje brez poseganja v objekte, zgrajene z veljavnim gradbenim dovoljenjem.

Pri odločitvi o stroških je sodišče upoštevalo določbe 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007), po katerih se tožniku, ki ga zastopa odvetnik in je zadeva rešena na seji, priznajo stroški v višini 350 EUR in jih naložilo v povrnitev toženi stranki z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila. Ker sodišče, glede na bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije ni sledilo, tudi ni odločalo o povrnitvi stroškov, ki so tožniku nastali v postopku izdaje izpodbijanega akta in so predmet upravnega odločanja.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.