Jedro

Nedvomno je torej v korist mld. otrok, da se v čimvečji meri ohranijo odnosi, ki so obstajali med njo in starimi starši v času, ko sta bila otrokova starša še skupaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se določijo stiki med mld. L in njeno babico M in da potekajo tako, da mladoletna L preživi s predlagateljico vsak drugi torek v tednu od

15. do 19. ure in sedem dni med poletnimi počitnicami.

Nasprotna udeleženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je bil osnovni razlog njenega nasprotovanja predlagateljičinemu predlogu v tem, da zahtevani stiki med predlagateljico in mld. L povzročajo škodo ne le mld. K, ampak tudi celi družine nasprotne predlagateljice. Predlagateljica s svojim predlogom povzroča razkol med obema otrokoma. To je dokazovala z dokaznim predlogom z zaslišanjem očeta nasprotne udeleženke in postavitvijo ustreznega sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali so predlagani stiki za Laro koristni, kot tudi ali so koristni za njenega brata in celo družino.

V pritožbi poudarja psihično obremenitev obeh otrok v zvezi s predlagateljičinim ločevanjem obeh vnukov. Gre za ozko in sebično gledanje sodišča na koristnost predlaganih stikov samo za enega otroka, kar je nevzdržno, saj je L del družine, ki zaradi omogočanja stikov samo enemu vnuku, povzroča slabe medsebojne odnose med vsemi člani družine. To pa lahko slabo vpliva na duševni razvoj L in ne le K. Podrejeno meni, da bi bilo veliko bolj koristno za vse, da bi predlagateljica vzdrževala stike z L pri nasprotni udeleženki doma v obliki obiskov, saj bi s tem počasi in istočasno navezala tudi stike z vnukom K, ki ga vse do danes odklanja.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljičin predlog za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov z vnukinjo L temelji na določilih 106.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem lahko osebe, s katerimi je otrok družinsko povezan in nanje osebno navezan in ki so primeroma naštete v drugem stavku 1. odst. 106. člena ZZZDR, vložijo predlog za ureditev stikov zaradi realizacije otrokove pravice do stikov z njimi, če to ni v nasprotju z otrokovo koristjo. V predlogu je navedla, da sta z vnučko zelo navezani druga na drugo, da sta pred sinovo razvezo imeli vsakodnevne stike, da je L z njo tudi dopustovala, da pa ji sedaj nasprotna udeleženka stike preprečuje.

Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pravni standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Vsebina otrokove pravice do stikov z drugimi osebami, v obravnavanem primeru s starimi starši, je predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njimi in občutek medsebojne pripadnosti. V tem smislu naj torej stiki v čim večji meri ustvarjajo in vzpodbujajo odnose, ki sicer obstajajo med starimi starši in otroki. Takšni stiki so torej vedno v korist otroka, če le vsi akterji tega razmerja izkažejo interes zanje. V obravnavani zadevi obstaja še dodatna okoliščina, iz katere izhaja, da bi bili predlagani stiki v korist mld. L. Tudi iz izpovedi nasprotne udeleženke namreč izhaja, da so bili stiki med mld. L in predlagateljico intenzivni pred razpadom življenjske skupnosti med nasprotno udeleženko in predlagateljičinim sinom, pa tudi po njej. Tako je po tem, ko se je nasprotna udeleženka odselila od predlagateljičinega sina, predlagateljica v času, ko je imela nasprotna udeleženka službo popoldne, pazila mld. L, v teh tednih pa je pri njej tudi prespala. Nasprotna udeleženka je tudi v času same razveze L vsak teden peljala k starim staršem. Nasprotna udeleženka je sama poudarila, da je bila Lara vedno rada pri starih starših in da s tem nikoli ni bilo problemov. Nedvomno je torej v korist mld.

L, da se v čimvečji meri ohranijo odnosi, ki so obstajali med njo in starimi starši v času, ko sta bila starša mld. L še skupaj. Prav o takšni ohranitvi odnosov med bratcem K, ki je star dve leti in ki se je rodil po razpadu življenjske skupnosti obeh staršev, pa v razmerju do babice - predlagateljice, ni mogoče govoriti. Prav zato, ker takšnega odnosa nikoli ni bilo in glede na starost K (dve leti), pri njem ni mogoče govoriti o travmatičnem občutenju prikrajšenosti v primerjavi s sestrico L, ker stikov s starimi starši nima. Glede na navedeno in glede na starost obeh otrok (5 in 2 leti) sodišče pravilno ni sledilo trditvam nasprotne udeleženke o medsebojnih očitkih otrok in naraščujoči ljubosumnosti v zvezi s tem, da ima stike s predlagateljico le L. Glede na navedeno in ker tudi iz poročila centra za socialno delo izhaja, da so nedvomno stiki z babico in dedkom v korist L, saj z njima ni le družinsko povezana, ampak tudi osebno navezana, je odločitev sodišča o izvrševanju stikov med predlagateljico in mld. L pravilna. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).