Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa spremenita tako, da se na novo glasita: "II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2014 obračunati razliko med izplačano stimulacijo in stimulacijo, določeno za izvršilne A. delavce, v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa nakazati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 16. dne v mesecu za razliko v plači za pretekli mesec, do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 484,77 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, da je tožnik upravičen do stimulacije, ki je v Dogovoru o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov B. in načinu uveljavitve eskalacije plač iz let 2009 in 2010 z dne 30. 6. 2011 določena za delovna mesta izvršilnih A. delavcev, to je 120,00 EUR bruto mesečno (točka I izreka odločbe). Toženi stranki je s sodbo naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2014 obračunati razliko stimulacije za izvršilne A. delavce v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 16. dne v mesecu za razliko v plači za pretekli mesec, do plačila (točka II izreka odločbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 28. 8. 2014 do pravnomočnosti sodbe obračunati razliko stimulacije za izvršilne železniške delavce v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek stimulacije pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 16. dne v mesecu za razliko v plači za pretekli mesec ter da je tožena stranka dolžna tožniku od pravnomočnosti sodbe dalje izplačevati stimulacijo v mesečnem bruto znesku 120,00 EUR (točka III izreka odločbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 413,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka odločbe).

2. Zoper točki II in IV izreka navedene odločbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil Dogovora o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov B. in načinu uveljavljanja eskalacije plač iz let 2009 in 2010 (Dogovor). Višina stimulacije se je v obdobju od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2012 obračunavala za vse delavce v polovični višini (3. člen Dogovora o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu C. družb z dne 29. 5. 2012), kar je tožnik, zaslišan kot stranka, zamolčal. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo stimulacijo, ki jo Dogovor priznava le delavcem, ki so izpostavljeni težjim delovnim razmeram in prejemajo nižjo plačo kot tožnik. Podpisniki Dogovora pojma "izvršilna delovna mesta" niso uporabili v enakem pomenu, kot ga določa Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih A. delavcev (Pravilnik), saj je ta v Dogovoru uporabljen izključno za namen opredelitve stimulacije. Iz primerjave seznama delovnih mest v prilogi Dogovora in v Pravilniku so jasno razvidne razlike, ki so posledica različnega pristopa pri opredeljevanju delovnih mest. V prilogi Dogovora so med izvršilna delovna mesta na področju infrastrukturne dejavnosti uvrščena zgolj tista delovna mesta, za katera so podpisniki Dogovora ocenili, da delavci na teh delovnih mestih neposredno sodelujejo v železniškem prometu. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da Dogovor uporablja izraz "izvršilna delovna mesta" in ne "delovna mesta izvršilnih A. delavcev", ki ga uporablja Pravilnik, iz vsebine Dogovora pa ni mogoče sklepati, da sta ta dva izraza sinonima. Tožnik bi bil do stimulacije, ki je določena za izvršilna delovna mesta, upravičen le, če bi dokazal, da opravlja delo, ki sodi v opis delovnih mest, navedenih v prilogi Dogovora. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da tožnikove delovne naloge spadajo pod opis, ki je naveden v 9. 1. točki 4. člena Pravilnika. Tožena stranka pritožbi prilaga nabor opravil (A13), iz katerega so jasno razvidna opravila, ki jih sicer opravljajo nadzorniki. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi zato, ker bi bilo pri priznanju plačila po dejanskem delu treba uporabiti bodisi pravilo pretežnosti bodisi plačilo po dejanskih urah. Pravilo pretežnosti je edino ustrezno z vidika spoštovanja načela enakega plačila za enako delo, načelo plačila po urah pa določa Priloga 5 Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP). Izpodbijana odločba za toženo stranko predstavlja sodbo presenečanja, saj odstopa od drugih odločb v podobnih primerih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Navaja, da tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj Dogovora o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu C. družb z dne 29. 5. 2012 ni predložila že v postopku na prvi stopnji, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za priznanje dodatka pomemben obseg dela, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi drugi delavci, ki prejemajo stimulacijo v znesku 120,00 EUR, del in nalog izvršilnih A. delavcev ne opravljajo neprekinjeno. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na Prilogo 5 h KPDŽP. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka stimulacijo v obdobju od 1. 5. 2012 do 31. 12. 2012 za vse delavce obračunavala v polovični višini, vendar pa tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ker tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le pod pogojem, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP(1). Glede na citirano določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti pritožbe tudi ne sme upoštevati listini "Dogovor o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu C. družb" z dne 29. 5. 2012 (B12) in "Nabor opravil nadzornika in koordinatorja L. V." (B13), ki ju je tožena stranka priložila pritožbi. Pritožba namreč ne pojasni, zakaj tožena stranka teh dokazov ni predložila že v postopku na prvi stopnji.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko 23. 7. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto št. … , vod. DE, nadz., post. IV (A1). V opisu tega delovnega mesta (A2) je navedeno, da gre za A. izvršilno delovno mesto in da mora delavec izpolnjevati posebne zdravstvene zahteve skladno s predpisi. Tožena stranka je s sindikati in Svetom delavcev D. d. o. o. 30. 6. 2011 sklenila Dogovor o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov B. in načinu uveljavitve eskalacije plač iz let 2009 in 2010 (A3; v nadaljevanju: Dogovor). Podpisniki Dogovora so v Prilogi 1 za namen določitve višine stimulacije delovna mesta tožene stranke razdelili v 4 skupine: režijska, tehnično režijska, ostala proizvodna in izvršilna delovna mesta. V skladu s 3. členom Dogovora so delavci, ki delo opravljajo na delovnih mestih tehnične režije, upravičeni do mesečne stimulacije v znesku 60,00 EUR bruto, delavci, ki delo opravljajo na izvršilnih delovnih mestih, pa do mesečne stimulacije v znesku 120,00 EUR bruto. Delovno mesto tožnika (št. ...) je bilo v Prilogi 1 uvrščeno v skupino "tehnična režija", med strankama pa niti ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku od 1. 4. 2011 dalje obračunavala mesečno stimulacijo v znesku 60,00 EUR bruto. Stranki sta 18. 12. 2012 sicer sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki v Prilogi 1 ni navedeno (tj. delovno mesto št. ... - strokovni sodelavec v organizacijski enoti za gradbeno dejavnost), vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se delo tožnika po vsebini od 1. 4. 2011 dalje ni spremenilo (z novo pogodbo o zaposlitvi je bil spremenjen le naziv delovnega mesta). Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo razlike med izplačano stimulacijo in stimulacijo, ki je določena za izvršilne A. delavce, z utemeljitvijo, da je v resnici vseskozi opravljal delo izvršilnih A. delavcev, čeprav je bilo delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v Prilogi 1 uvrščeno med delovna mesta tehnične režije.

8. V skladu z 8. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP; Ur. l. RS, št. 61/2007 in nadalj.) so izvršilni železniški delavci osebe, ki neposredno sodelujejo v železniškem prometu in izpolnjujejo pogoje, določene v ZVZelP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ZVZelP pojma "neposredno sodelovanje v prometu" ne definira, temveč na podlagi napotila iz tretjega odstavka 73. člena ureditev prepušča predpisu, ki ga izda minister. Na podlagi navedene določbe je minister za promet 21. 12. 2007 izdal Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.; v nadaljevanju Pravilnik). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se delovno mesto »...« uvršča med delovna mesta izvršilnih A. delavcev, v skladu z 9. 1. točko 4. člena Pravilnika pa delo na tem delovnem mestu pa zajema izvajanje, operativno vodenje in neposredni nadzor pri vzdrževanju spodnjega in zgornjega ustroja proge, opreme proge in objektov na progi ter zagotovitev, da je po končanih delih proga v stanju, ki zagotavlja varen železniški promet. 9. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki v vtoževanem obdobju vsakodnevno opravljal dela, ki jih je mogoče uvrstiti pod 9. 1. točko 4. člena Pravilnika ter da se tožnik iz tega razloga šteje za osebo, ki v smislu 8. točke prvega odstavka 5. člena ZVZelP neposredno sodeluje v železniškem prometu. Vendar pa je naredilo zmoten materialnopravni zaključek, da je tožnik že na podlagi tega dejstva upravičen do mesečne stimulacije v znesku 120,00 EUR bruto, čeprav njegovo delovno mesto v Dogovoru ni opredeljeno kot izvršilno delovno mesto, ampak kot tehnična režija. Do stimulacije v takšni višini so namreč v skladu z določilom 3. člena Dogovora upravičeni le delavci, ki delajo na t. i. izvršilnih delovnih mestih, ki so taksativno navedena v Prilogi 1. 10. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank(2) prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Ker so podpisniki Dogovora pojem »izvršilna delovna mesta« v 3. členu Dogovora (in v Prilogi 1) uporabili izključno za namen določitve višine stimulacije, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v stimulaciji za obdobje od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2014 sprejelo na podlagi določbe 9. 1. točke 4. člena Pravilnika. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik določa kot dela izvršilnih A. delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu jo je tožena stranka od 1. 4. 2011 dalje pravilno obračunavala v tem znesku, saj tožnik, vsaj dokler vsebina Dogovora oz. njegove priloge ne bo spremenjena, do višje stimulacije iz tega naslova ni upravičen. Odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka odločbe je zato materialno pravno napačna, saj sodišče ne more spreminjati Priloge 1 k Dogovoru ter delovnega mesta tožnika, ki je uvrščeno med delovna mesta tehnične režije, uvrstiti med izvršilna delovna mesta.

11. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP je spremenilo izpodbijani del sodbe v točki II izreka odločbe tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika za čas od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2014 obračunati razliko med izplačano stimulacijo in stimulacijo, določeno za izvršilne A. delavce, v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, nato pa tožniku nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dejansko stanje v zvezi s tem je bilo namreč v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v točki IV izreka izpodbijane odločbe. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa stroškov v postopku na prvi stopnji ni priglasila.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 484,77 EUR pritožbenih stroškov: 254,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 334,77 EUR ter 150,00 EUR takse za pritožbo. Tožnik je zato toženi stranki dolžan povrniti 484,77 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ta določa, da lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

(2) Glej 3. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).