Jedro

V primeru, ko dokaza ni mogoče izvesti, kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma do izvedbe predlaganih dokazov ni podana.

Če obsojenec pri določenih nakazilih ni uporabil kartice in gesla, ki so mu bila zaupana za opravljanje njegovega dela, temveč si je neupravičeno prilastil drugo kartico s pripadajočim geslom, nakazila pa tudi opravil drugje, gre za bistvene razlike v načinu izvrševanja kaznivih dejanj, saj takšnega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje poneverbe, temveč je pravilno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (pravna opredelitev vdora v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je A. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen pet mesecev zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da pogojna obsodba ne bo preklicana, če bo v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu plačal 6.906,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Oškodovancu je sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek in odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. S pravnomočno sodbo je bil obsojeni spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja poneverbe in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v okviru obeh kaznivih dejanj obsojeni opravljal nakazila s pomočjo storitve Proklik z uporabo Proklik kartice in zaupanega vstopnega gesla, pri čemer pa za opredelitev kaznivega dejanja ni relevantno, kje in na kakšen način je obsojeni vstopil v sistem Proklik in opravljal izplačila, saj lahko takšen vstop opravi kjerkoli. Zato bi sodišče moralo vsa njegova ravnanja opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. 6. KZ-1 je možnost uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja omejil na premoženjska kazniva dejanja, kjer pa mora biti podana njihova istovrstnost oziroma istost. Kriterij istovrstnosti pa glede na drugi odstavek 54. člena KZ-1 lahko zajema tudi vse temeljne in kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Vendar je potrebno istovrstnost kaznivih dejanj presojati previdno, saj se je ob tem treba zavedati, da institut nadaljevanega kaznivega dejanja predstavlja praktično konstrukcijo, ki naj bi sodišču poenostavila delo tako, da mu ni treba pri odmeri kazni določati kazni za prav vsako posamezno (drobno) sestavino kontinuirane kriminalne dejavnosti.

7. Zagovornik navaja, da je šlo pri vseh obsojenčevih ravnanjih v bistvenem za enak način izvršitve kaznivih dejanj, ki bi zato morala biti opredeljena kot eno nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe. Vendar se s tem stališčem ni mogoče strinjati. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi drugostopenjsko sodišče, izhaja, da si je obsojeni dne 10. 5. 2002 protipravno prisvojil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom za oškodovano pravno osebo. Zanjo je na podlagi ustnega dogovora opravljal računovodske in knjigovodske storitve, v okviru katerih je v prostorih oškodovanke opravljal nakazila s pomočjo storitve Proklik, z uporabo Proklik kartice, ki se je nahajala v računalniku, in z vstopnim geslom, ki so mu ga za to zaupali. Z uporabo te kartice in tega gesla je preko spletne storitve Proklik dne 10. 5. 2002 nakazal denar z računa oškodovanke na račun družbe R. d. o. o., in pridobil protipravno premoženjsko korist (s tem nakazilom je plačal dolg družbe E. d. o. o., katere direktor je bil, do družbe R. iz naslova najemnine). V tem primeru so podani zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe. Dne 29. 5. 2002 pa za dve nakazili denarja (eno družbi R. d. o. o., drugo pa družbi W., katere direktor oz. lastnik je bil) ni uporabil te kartice in pripadajočega gesla, temveč si je neugotovljenega dne v maju 2002 v Ljubljani na neugotovljen način neupravičeno pridobil Proklik kartico, ki se je glasila na ime M. B. (lastnice oškodovane družbe), in pripadajoče vstopno geslo, nakazili pa je opravil v svojih poslovnih prostorih in ne na naslovu oškodovanke. Pri teh nakazilih torej ni uporabil kartice in gesla, ki so mu bila zaupana za opravljanje njegovega dela, temveč si je neupravičeno prilastil drugo kartico s pripadajočim geslom, nakazila pa je tudi opravil drugje. Te razlike v načinu izvrševanja kaznivih dejanj pa so bistvene, ker pokažejo, da glede nakazil dne 29. 5. 2002 ni storil kaznivih dejanj pri opravljanju svojega dela oz. finančnih storitev za oškodovanko, saj v tistem času in na tistem kraju tudi sicer ni opravljal funkcije računovodje oz. knjigovodje za oškodovanko. Glede na to takšnega ravnanja obsojenca zato ni mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje poneverbe, saj ni podan zakonski znak tega kaznivega dejanja, da si je obdolženec prilastil denar, ki mu je bil zaupan pri opravljanju finančnih dejavnosti, temveč je pravilno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (takšno pravno opredelitev vdora v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva je Vrhovno sodišče sprejelo v svoji sodbi I Ips 461/2007).

8. Zagovornik pa nadalje navaja še kršitev pravice obsojenca do obrambe in do poštenega sojenja, saj obsojencu v postopku ni bilo omogočeno, da bi bila zaslišana ključna priča G. K. Obdolžencu je bilo tako onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Nezaslišanje te priče pa je tudi vplivalo oz. moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi njeno zaslišanje popolnoma spremenilo ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja. Obsojeni naj bi namreč le izvrševal odločitve G. K. in M. B. in je sedaj žrtev njunega spora.

9. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, ampak le tiste, ki so materialnopravno relevantni, pri čemer da mora to relevantnost utemeljiti obramba s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa predlagane dokaze lahko zavrne, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v fazi predkazenskega postopka Policijska postaja Ljubljana Center dne 2. 10. 2003 Okrožnemu državnemu tožilstvu sporočila, da razgovora z G. K. niso opravili, saj je navedeni tujec v Republiki Sloveniji brez urejenega statusa in njegovega bivališča niso uspeli ugotoviti (list. št. 25). V fazi preiskave sodišču podatka, kje se nahaja G. K. ni uspelo pridobiti, zato je bila privedba neuspešna. Sodišče je v fazi glavne obravnave uspelo prek Interpola pridobiti podatek o bivališču G. K. v Beogradu in mu je poslalo vabilo na glavno obravnavo, vendar se vabilu ni odzval. Sodišče je nato prek Ministrstva za pravosodje – sektorja za mednarodnopravno pomoč zaprosilo za zaslišanje te osebe pristojne sodne organe v Republiki Srbiji, vendar ti zaslišanja niso opravili, saj se je glede na njihove ugotovitve oseba preselila iz Beograda v Črno Goro na neznani naslov, Interpol pa njegovega nadaljnjega naslova ni uspel pridobiti. Po oceni Vrhovnega sodišča je v tem primeru sodišče prve stopnje izvedlo vse primerne ukrepe za privedbo predlagane priče, ki je bila kljub temu nedosegljiva. V primeru, ko dokaza ni mogoče izvesti, kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma do izvedbe predlaganih dokazov ni podana.

11. Sodišče prve stopnje pa je tudi ocenilo relevantnost dokaza – zaslišanja G. K., ko je v razlogih sodbe pojasnilo, da je obsojeni na podlagi ustnega dogovora opravljal računovodske storitve za oškodovano pravno osebo, sodeloval pa je tudi z G. K., vendar sodelovanje z njim (v okviru ustanavljanja družbe P.) ni bistvenega pomena za samo zadevo. Sodišče je zato ocenilo, da njegovo zaslišanje niti ni mogoče, niti ni potrebno, saj je bilo z izvedenimi dokazi dejansko stanje v celoti razjasnjeno, s tem zaključkom pa se je strinjalo tudi višje sodišče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge sodbe določno in popolnoma navedli, zakaj ne sledita zagovoru obdolženca, kot ga zagovornik smiselno ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter na podlagi katerih dokazov in kako ugotavljata dejansko stanje. Nestrinjanje zahteve z zaključki sodišč pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dovoljeno.

12. Nadalje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti poda le pavšalne navedbe, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu oz. da so nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev po 11. in 7. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. in 3. točko 420. člena ZKP. Ker zagovornik teh trditev ne konkretizira, jih sodišče ni presojalo.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).