Jedro

V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbeni zahtevek, ki ga je vložila zaradi molka tožene stranke, umaknila po tem, ko je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, to je odločila o njenem predlogu za izrek ničnosti odločbe, kar pomeni, da je zahteva tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka, utemeljena.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 342,71 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je z vlogo dne 13. 5. 2014 toženi stranki predlagala, naj odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-2943/2008/5 z dne 22. 12. 2008, izreče za nično. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-31/2009-17-00641130 z dne 7. 5. 2015, predlog tožeče stranke zavrnila, vendar pa je bila ta odločitev s sodbo, opr. št. III U 160/2015-8 z dne 4. 3. 2016, odpravljena, zadeva pa vrnjena tožeči stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je sodbo sodišča prejela dne 11. 3. 2016. Ker o predlogu tožeče stranke ni ponovno odločila v roku 60 dni, jo je ta k temu pozvala z vlogo z dne 31. 5. 2016, vendar pa tožena stranka, ki je vlogo prejela dne 1. 6. 2016, o zahtevi za izrek ničnosti inšpektorjeve odločbe ni odločila niti v nadaljnjih sedmih dneh. Tožeča stranka je zato dne 6. 7. 2016 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zaradi molka upravnega organa.

K točki I. izreka:

3. Po tem, ko je sodišče tožbo vročilo toženi stranki in od nje zahtevalo upravne spise, je ta dne 31. 8. 2016 izdala odločbo, s katero ponovno odločila o zahtevku tožeče stranke, da naj inšpektorjevo odločbo izreče za nično in takemu zahtevku ugodila. Sodišče je, skladno z določbo 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožeči stranki dne 26. 9. 2016 poslalo dopis in jo pozvalo, naj sodišču sporoči ali, glede na sprejeto odločitev tožene stranke, pri vloženi tožbi vztraja. Še preden je tožeča stranka ta poziv sodišča prejela, pa je že sama z vlogo z dne 27. 9. 2016 sodišču sporočila, da tožbo zoper toženo stranko umika. Skladno s tako odločitvijo tožene stranke je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek v tem upravnem sporu ustavilo.

K točki II. izreka:

4. Tožeča stranka je v vlogi, s katero je umaknila tožbo zoper toženo stranko, zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, ki so ji nastali. Sodišče ugotavlja, da je taka zahteva tožeče stranke utemeljena.

5. Peti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče v primeru, ko se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena tega zakona, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena, ki kot zakonsko podlago za odločitev o stroških določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvi odstavek 158. člena ZPP sicer obveznost za povračilo stroškov postopka v primeru umika tožbe nalaga tožeči stranki, razen v primeru, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbeni zahtevek, ki ga je vložila zaradi molka tožene stranke, umaknila po tem, ko je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, to je odločila o njenem predlogu za izrek ničnosti odločbe, kar pomeni, da je zahteva tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka, utemeljena.

6. Tožeča stranka je s stroškovnikom priglasila odvetniške stroške po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju ODvT), in sicer za posvet s stranko po tar. št. 39/1 v višini 50 točk, za pregled spisa po tar. št. 39/2 v višini 100 točk, za tožbo po tar. št. 30/1 v višini 500 točk, za umik tožbe v višini 50 točk, za potrditev pravnomočnosti v višini 50 točk ter za končno poročilo stranki v višini 50 točk, nato še 2 % od priznanih stroškov kot pavšal za materialne stroške, vse pa povečano za DDV na odvetniške storitve v višini 22 %. Zahtevala je tudi, da se je povrnejo stroški plačane sodne takse za vložitev tožbe v višini 148,00 EUR.

7. Sodišče je pri odmeri stroškov izhajalo iz 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek in to po skrbni presoji vseh okoliščin ter ob upoštevanju OdvT. Sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka delno utemeljen. Tožeči stranki je priznalo priglašene stroške za sestavo tožbe po tar. št. 30/1 OdvT (gre za neocenljivo zadevo) v višini 500 točk, stroške za sestavo umika tožbe po tar. št. 39/3 OdvT (obrazloženi dopis) v višini 50 točk ter stroške za končno poročilo stranki po tar. št. 39/2 OdvT (poročilo o pregledu, glede na to, da se sklep, skladno z določbami ZPP vroča le odvetniški družbi, ne pa tudi tožeči stranki) v višini 50 točk, torej skupaj v višini 600 točk. Od tako odmerjenih stroškov je sodišče tožeči stranki priznalo še 2 % kot pavšalni znesek za materialne stroške (11. člen OdvT), torej v višini 12 točk. Skupaj je sodišče tožeči stranki priznalo 612 točk, kar, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke po OdvT, ki je 0,459 EUR, znaša 280,91 EUR, k temu pa prištelo še 22 % DDV od tako priznanih stroškov, torej 61,80 EUR. Sodišče je s tem prišlo do zaključka, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,71 EUR in to v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude tudi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

8. Preostalih priglašenih stroškov sodišče tožeči stranki ni priznalo in je v tem delu zahtevek zavrnilo. Sodišče meni, da tožeča stranka ni upravičena do priglašenih stroškov za posvet, saj je bil ta pogoj za sestavo tožbe in je torej po vsebini zajet v te stroške, ki jih je sodišče sicer priznalo. Prav tako sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov pregleda spisa, saj niti iz upravnega niti iz sodnega spisa ni razvidno, da bi odvetnik tožeče stranke (ali tožeča stranka sama) spis kadarkoli pregledoval. Enako sodišče tudi ni priznalo stroškov potrditve pravnomočnosti, saj ne gre za odvetniško opravilo, pač pa za opravilo, ki ga izvrši sodno osebje.