Jedro

Upoštevaje opisano dinamiko postopka po presoji pritožbenega sodišča pritožnici ni mogoče slediti v njenih navedbah, da ni bilo jasno, ali se bo na kasnejšem naroku nadaljeval pripravljalni narok ali zgolj prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2020 sama predlagala, da se preloži prvi narok za glavno obravnavo in v sklepu, ki izhaja iz zapisnika z dne 21. 1. 2020, je prvostopenjsko sodišče temu predlogu nedvoumno sledilo - v njem je namreč zapisalo, da se "zaradi navedenega narok ne opravi in preloži na dne 10. 3. 2020" - vse navedeno pa pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da citirani zapis ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je imelo sodišče prve stopnje 'v mislih' zgolj preložitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen, ne vzdrži resne presoje. Tožeči stranki je moralo biti na podlagi opisanih okoliščin jasno, da je bil (prav zaradi njenega predloga) preložen prvi narok za glavno obravnavo (da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika pravdnih strank hkrati). Ker torej sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče pripisati nobenih nedoslednosti, pritožnica ne more uspeti z navedbo, ki po smislu meri na očitek, da za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni bil izpolnjen formalni pogoj iz drugega odstavka 282. člena ZPP v smislu 'poznejšega naroka'.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zahtevek tožeče stranke, ki glasi: tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od dneva izdaje sodbe plačati 23.651,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2018 dalje, zavrne (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati stroške postopka v višini 1.086,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Tožeča stranka je zoper citirano odločitev v celoti vložila pritožbo. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge po 338. in 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)“ ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (pravilno: v novo sojenje). Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov in jih specificirala v stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi stanja spisa, tožeča stranka pa mu v pritožbi očita, da za izdajo takšne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 282. člena ZPP.

6. 282. člen ZPP določa: „Če na pripravljalni narok stranka ne pride, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek). Če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za odločitev glede na stanje spisa, ni pritožbe (drugi odstavek). Določbe prejšnjih odstavkov se uporabijo, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok (tretji odstavek). Sodišče stranko v vabilu na narok opozori na posledice izostanka z naroka (četrti odstavek).“

7. Da je sodišče prve stopnje v obravnavanem gospodarskem sporu izvedlo tri naroke: prvega dne 12. 11. 2019, drugega 21. 1. 2020 in tretjega 10. 3. 2020, za tožečo stranko upoštevaje njene pritožbene navedbe ni sporno. Prav tako pritožnica ne problematizira njegovih ugotovitev, da na narok dne 10. 3. 2020 ni pristopila nobena od strank, čeprav sta bili pravilno vabljeni in da tudi nista izkazali upravičenih razlogov za izostanek1 oziroma da ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranki iz upravičenih razlogov nista mogli priti na narok (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Opozorilo na posledice izostanka z naroka pa v pritožbi celo izrecno izpostavlja.

8. Pritožnica navaja, da navedba v sklepu (ki je vsebovan v zapisniku z dne 21. 1. 2020), da „se narok ne opravi in se preloži“ ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je sodišče prve stopnje imelo v mislih zgolj prestavitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen. Takšno nedosledno postopanje prvostopenjskega sodišča, iz katerega ni jasno, ali je preložilo zgolj prvi narok za glavno obravnavo ali pa pripravljalni narok in prvi narok, pa po stališču pritožnice ne more iti v škodo procesnih pravic tožeče stranke. Posledice izostanka strank s pripravljalnega naroka ali katerega od poznejših narokov so namreč za tožečo stranko bistveno drugačne in bi zato moralo biti nedvoumno jasno, ali je sodišče prve stopnje na kasnejši narok preložilo zgolj pripravljalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki z opisanim postopanjem kršilo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ji je bila de facto odvzeta možnost dokazovanja v postopku.

9. Izpostavljenih nejasnosti pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnike o opravljenih narokih ni zaznalo. Prav tako iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Iz zapisnika z dne 12. 11. 2019 izhaja, da je sodišče prve stopnje tega dne v obravnavani zadevi opravilo pripravljalni narok. Na njem je sprejelo dokazni sklep, da bo na naslednjem naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov, v kolikor med strankama ne bo prišlo do mirne rešitve spora. Zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave pripravljalnega naroka torej ni zaključilo. Pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je preložilo na dan 21. 1. 2020, tožečo stranko pa seznanilo z možnostjo, da bo njen zakoniti zastopnik zaslišan že dne 21. 1. 2020 - upoštevaje vsebino dokaznega sklepa se je tožeča stranka namreč mogla in morala zavedati, da se bo dne 21. 1. 2020 opravil prvi narok za glavno obravnavo, na katerem bo izveden dokaz z zaslišanjem zakonitih zastopnikov, če pripravljalni narok ne bo uspešen. Glede na vsebino omenjenega zapisnika z dne 12. 11. 2019 je bila tožeča stranka tudi že opozorjena na posledice izostanka, kot so določene v 282. členu ZPP, ter na določbo tretjega odstavka 279.č člena ZPP.2

11. Da je temu res tako, pa dokazujejo tudi navedbe same tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 21. 1. 2020. Pooblaščenec tožeče stranke je na tem naroku namreč pojasnil, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. službeno odsoten, ker je moral v tujino, da med strankama sicer potekajo pogajanja za mirno rešitev spora in da zato tožeča stranka v soglasju s toženo stranko predlaga, da se prvi narok za glavno obravnavo ne opravi, temveč preloži, da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika hkrati. Iz zapisnika z dne 21. 1. 2020 prav tako izhaja, da je na ta narok že pristopil zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. osebno (prim. list. št. 102).

12. Upoštevaje opisano dinamiko postopka pa po presoji pritožbenega sodišča pritožnici ni mogoče slediti v njenih navedbah, da ni bilo jasno, ali se bo na kasnejšem naroku nadaljeval pripravljalni narok ali zgolj prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2020 sama predlagala, da se preloži prvi narok za glavno obravnavo in v sklepu, ki izhaja iz zapisnika z dne 21. 1. 2020, je prvostopenjsko sodišče temu predlogu nedvoumno sledilo - v njem je namreč zapisalo, da se „zaradi navedenega narok ne opravi in preloži na dne 10. 3. 2020“ - vse navedeno pa pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da citirani zapis ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je imelo sodišče prve stopnje 'v mislih' zgolj preložitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen, ne vzdrži resne presoje. Tožeči stranki je moralo biti na podlagi opisanih okoliščin jasno, da je bil (prav zaradi njenega predloga) preložen prvi narok za glavno obravnavo (da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika pravdnih strank hkrati). Ker torej sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče pripisati nobenih nedoslednosti, pritožnica ne more uspeti z navedbo, ki po smislu meri na očitek, da za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni bil izpolnjen formalni pogoj iz drugega odstavka 282. člena ZPP v smislu 'poznejšega naroka'.

13. V prid dejstvu, da z izvedbo pripravljalnega naroka sodišče prve stopnje dne 21. 1. 2020 še ni zaključilo, v nasprotju s pritožbenimi trditvami ne govori okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sprejelo celotnega programa vodenja postopka. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica omenjeni program razume preveč togo. Ker se pravda razvija, je programu potrebno omogočiti, da se spreminja in dopolnjuje. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi program, z vsebino, ki izhaja iz 279.č člena ZPP, moralo dokončno sprejeti že v okviru pripravljalnega naroka oziroma da zato ker tega ni storilo, ni mogoče sklepati, da je bil pripravljalni narok že zaključen. Sodišče prve stopnje je strankama v 10. točki obrazložitve izrecno pojasnilo, da je v zadevi opravilo dva pripravljalna naroka, da je prvi narok za glavno obravnavo na predlog strank preložilo in da na tako določen prvi narok ni pristopila nobena od strank.

14. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da tudi če bi sodišče prve stopnje zakonito preložilo prvi narok za glavno obravnavo, sodbe na podlagi stanja spisa ne bi smelo izdati, saj za to v konkretnem primeru (še vedno) niso izpolnjeni zakonski pogoji. Poudarja, da sodišče prve stopnje pred spornim (prvim) narokom za glavno obravnavo dne 10. 3. 2020 in na samem naroku dne 10. 3. 2020 ni izvajalo nobenih dokazov. Iz treh zapisnikov o opravljenih narokih v obravnavani zadevi namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje sploh sprejelo dokazni sklep, s katerim bi odločilo o izvedbi preostalih (listinskih) dokazov. Za izdajo sode na podlagi stanja spisa je po stališču pritožnice torej umanjkala ključna predpostavka, in sicer, da naj bi sodišče prve stopnje vsaj v delu že izvajalo dokazni postopek.

15. Sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi. Da je sodišče prve stopnje na narokih pred 10. 3. 2020 že izvajalo kakršnekoli dokaze oziroma sprejelo dokazni sklep o izvedbi dokazov (z izjemo dokaznega sklepa o izvedbi dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov3), iz zapisnikov o opravljenih narokih v tem postopku ne izhaja. Po 'črki zakona' pogoj iz drugega ostavka 282. člena ZPP v konkretnem primeru tako res ni izpolnjen. Upoštevaje izključno zapisnike, ki so v spisu, sodišče prve stopnje pred 10. 3. 2020 drugih (tj. listinskih) dokazov ni izvajalo oziroma tega vsaj ni protokoliralo.

16. Opisana procesna situacija pa kljub navedenemu po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje drugih, tj. listinskih dokazov, ki so bili za dokazovanje zatrjevanih dejstev predlagani že pred izvedbo (prvega) pripravljalnega naroka (pri čemer se je tožeča stranka do listinskih dokazov tožene stranke lahko opredelila že v svojih pripravljalnih vlogah, večino tovrstnih dokazov pa je tako ali tako predložila sama), dejansko ni izvedlo. Pritožnica namreč spregleda, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da je pri izdelavi izpodbijane sodbe v podlago vzelo vse doslej zbrano procesno gradivo sodnega spisa ter v izvedenem dokaznem postopku vpogledalo in ocenilo vse listine in dokaze spisa. Čeprav jih (glede na zapisnike) ni izvedlo pred 10. 3. 2020, se torej pritožbeni očitek, da je v tem primeru umanjkala ključna predpostavka za uporabo določbe drugega odstavka 282. člena ZPP in da je opisana kršitev prvostopenjskega sodišča vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, izkaže za neutemeljenega.

17. Prav tak pa je tudi očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju izpodbijane odločitve upoštevalo vse z njene strani predložene listinske dokaze. Z vročanjem ji je omogočilo, da se izjavi o listinskih dokazih tožene stranke (ki jih je prav tako upoštevalo kot del procesnega gradiva). Svoji pravici, da bi se do listinskih dokazov opredelila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, pa se je z odsotnostjo s tega naroka očitno odpovedala. Enako tudi dokazovanju dejstev z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank je bilo namreč na tožeči stranki dokazno breme o višini tožbenega zahtevka (tako v zvezi s cenami proizvodov kot tudi v zvezi z dobavljenimi količinami le-teh).

18. Tožeči stranki nadalje tudi ni mogoče slediti v navedbi, da iz razloga, ker iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 3. 2020 (pa tudi ne iz zapisnikov z dne 12. 11. 2019 in dne 21. 1. 2020!) ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, s katerim bi odločilo o izvedbi preostalih (listinskih) dokazov, ni mogoče šteti, da je bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Ni mogoče reči, da dejansko stanje ni dovolj pojasnjeno, ker iz zapisnikov ne izhaja sklep o izvedbi dokazov. Dejstvo, da sodišče prve stopnje na nobenem od opravljenih narokov ni sprejelo dokaznega sklepa o izvedbi listinskih dokazov, ne pomeni nujno, da teh dokazov sploh ni izvedlo (da je te dokaze izvedlo, izhaja iz dokaznega sklepa v obrazložitvi izpodbijane sodbe - prim. 12. točko). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru listinske dokaze izvedlo4, jih pri svoji odločitvi v celoti upoštevalo ter na njihovi podlagi tudi presodilo, da je dejansko stanje v zadevi dovolj pojasnjeno.5

19. Pritožbeno sodišče soglaša z obsegom pojasnjenosti dejanskega stanja, ki je (vsebinski) pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. V izpodbijani sodbi na podlagi stanja spisa po tožeči stranki zatrjevana odločilna dejstva niso ostala neraziskana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih listinskih dokazov ugotovilo sprejem ponudbe (tj. ponudbe z dne 11. 6. 2015) oziroma dogovor, ki predstavlja podlago vtoževanim računom, glede na izkazano procesno neaktivnost tožeče stranke pa kakšnega drugačnega, ustnega dogovora, ki bi potrdil utemeljenost zahtevka tožeče stranke po višini oziroma ki presega vrednost posla, določenega s sprejeto ponudbo, niti ni moglo ugotoviti. Prav tako ne dejstva, da je tožeča stranka toženi stranki izročila vse količine izdelkov, kot izhajajo iz specifikacije računov. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor bi tožeča stranka uspela dokazati med strankama sklenjeno pogodbo z vsebino, da se je tožena stranka zavezala plačati prav vse izdelke iz zalog tožeče stranke in plačati zanje ceno, ki presega 11.000,00 EUR, izveden dokazni postopek ni potrdil, da je tožena stranka od tožeče stranke prevzela vse količine izdelkov, kot izhajajo iz specifikacije računov. Pravilno je tudi obrazložilo, da iz elektronskega sporočila z dne 24. 7. 2015 sicer izhaja, da sta pravdni stranki cene izdelkov dogovarjali sproti, kar bi posredno lahko dokazovalo tudi obstoj dogovora o tem, da bo tožena stranka plačala tudi izdelke, ki presegajo v sprejeti ponudbi tožeče stranke določeno ceno (zalog) v višini 11.000,00 EUR, vendar pa tožeča stranka s pisnimi dokazi takšnega dogovora ni izkazala, izvajanju dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in prič pa se je odpovedala. Pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni prepričalo o tem, kaj sta se pravdni stranki dejansko dogovorili in da tudi ni imelo podlage za ugotovitev, da obveznosti tožeče stranke niso bile izpolnjene (posledično pa za zavrnitev tožbenega zahtevka), zato ni utemeljena.

20. Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa mora sama kriti tožena stranka. Z njim namreč ni pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče že na tem mestu izpostavlja, da tožeča stranka tudi v pritožbi ne pove, zakaj se naroka dne 10. 3. 2020 ni udeležil niti zakoniti zastopnik tožeče stranke niti njen pooblaščenec oziroma ne izkaže upravičenih razlogov za izostanek. 2 Če program vodenja postopka vsebuje datume narokov za glavno obravnavo, se s seznanitvijo strank s programom štejejo vabila za udeležbo na naroke za vročena. Sodišče stranke opozori na posledice iz 282. člena tega zakona. 3 Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku 12. 11. 2019 sprejelo sklep, da bo na naslednjem naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov, do česar pa iz razloga, ker na narok dne 21. 1. 2020 zakoniti zastopnik tožeče stranke ni pristopil, na narok dne 10. 3. 2020 pa nobena od pravdnih strank, ni prišlo. 4 Očitek o protispisnosti ni utemeljen. 5 Tudi če bi sodišče prve stopnje v dokazni sklep, ki ga je sprejelo dne 12. 11. 2019, že vključilo izvedbo listinskih dokazov, to za stranki ne bi imelo nobenih dejanskih posledic. V skladu z izoblikovano sodno prakso sodišču prve stopnje namreč (če sprejme sklep o izvedbi listinskih dokazov) le-teh na glavni obravnavi ni potrebno brati.