Jedro

Pravilna je presoja pritožbenega sodišča, da samo dejstvo izstopa potnika na nedovoljenem mestu še ne zadošča za zaključek, da obstoji vzročna zveza med tem dejstvom in škodo, ki jo utrpi potnik v kasnejšem teku dogodkov. To velja zlasti v primerih kot je obravnavani, ko do nastanka škode sploh ni prišlo takoj ob izstopu in na mestu izstopa, potnik, ki se je po izstopu iz avtobusa odločil za prečkanje vozišča, ki je sicer namenjeno le za promet motornih vozil, pa je odrasla, normalne presoje pretečih nevarnosti sposobna oseba. Za obstoj vzročne zveze med izstopom iz avtobusa in nastankom škode morajo v takih primerih obstajati še druge okoliščine, ki pa v obravnavani pravdni zadevi sploh niso bile zatrjevane.

Sklep o ločenem obravnavanju enega od tožbenih zahtevkov, ki so bili uveljavljeni proti več toženim strankam z isto tožbo, je sklep procesnega vodstva po 3. odstavku 313. člena ZPP. Sklepi procesnega vodstva pa niso sklepi, s katerimi se postopek konča. Zoper takšen sklep zato revizija ni dovoljena (400. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v prometni nesreči dne 2.3.1989 zoper prve štiri tožence. Slednjim so tožniki dolžni povrniti nastale stroške postopka. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na petotoženo stranko pa je sodišče odločilo, da ga bo obravnavalo ločeno.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V 2. členu zakona o temeljih varnosti cestnega prometa je določeno, da družbeno politične skupnosti in njihovi organi in organizacije s potrebnimi ukrepi ustvarjajo pogoje za to, da poteka promet varno in pravilno, ter da bodo preprečene prometne nezgode in druge nevarnosti. Zadeve, ki se nanašajo na promet opravlja Ministrstvo za promet in zveze. V obravnavanem primeru je nastala škoda posledica verige vzrokov. Prvotožena stranka bi morala na cestah zagotoviti takšne pogoje, da ne bo prihajalo do prometnih nezgod. Osnovna opustitev prvotožene stranke je v tem, da ni postavila varovalne ograje ob cesti, na kateri je do prometne nezgode prišlo. Postavila je le drsno ograjo, v njej pa pustila odprtino, skozi katero občani lahko prečkajo cesto. Na kraju prometne nezgode bi bilo potrebno hitrost tudi omejiti in sicer na največ 50 - 60 km/h, saj je bilo na tem mestu v zadnjem letu že več nezgod. Enake opustitve je mogoče očitati tudi Cestnemu podjetju L. Tožena stranka Podjetje G. in njegova zavarovalnica pa sta odškodninsko odgovorna zato, ker se je avtobus ustavil na mestu, kjer je ustavljanje in izstopanje potnikov izrecno prepovedano. Zaradi ravnanja voznika avtobusa se je pok. N.Š. znašla na zelo nevarnem kraju. Ta okoliščina je bila upoštevana v premajhni meri. Pri vseh toženih strankah, na katere se sodba nanaša, je tako podana huda kršitev pravnih norm. Odločitev sodišča bi zato morala biti taka, da prve štiri tožene stranke tožeči stranki za nastalo škodo odgovarjajo solidarno. Ni sprejemljiva odločitev sodišča, ki išče vzrok za nastalo škodo v neprevidnem ravnanju pok. N.Š. Pok. N.Š. je prečkala cestišče na mestu, na katerem cestišče prečkajo zelo pogosto tudi drugi ljudje. Prve štiri tožene stranke bi bile lahko oproščene odgovornosti le v primeru, če bi pok. N.Š. prečkala vozišče in pri tem namenoma šla pod motorno vozilo. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je pešec najbolj ogrožen v cestnem prometu. Ker tega ni storilo, je izdalo sodbo, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli odškodninskega prava. Napačna pa je tudi odločitev sodišča, da se zahtevek proti petotoženi stranki obravnava ločeno. Vse tožene stranke namreč odgovarjajo solidarno. Zato ni sprejemljivo, da se zahtevek proti enemu od solidarnih dolžnikov obravnava ločeno. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen Zakona o pravdnem postopku-ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede odškodninske odgovornosti prvih štirih tožencev tožeča stranka v reviziji v celoti ponavlja trditve, ki jih je postavila v pritožbenem postopku in na katere je po oceni revizijskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti in materialnopravno pravilno že odgovorilo. Pravno pravilna je presoja pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na (v času škodnega dogodka veljavna) določila zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št.- 50/88 - v nadaljevanju ZTVCP) in zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88 - p.b.). Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je prišlo do prometne nezgode na cesti, ki je rezervirana za motorna vozila in na kateri je hoja pešcev prepovedana (4. tč. 10. čl., ter 115 in 121. člen ZTVCP). V prometni nezgodi umrla N.Š. je prečkala vozišče na cesti, kjer je hoja pešcev prepovedana. Določilo 2. člena ZTVCP o ustvarjanju pogojev za varnost prometa, da bodo preprečene prometne nezgode in druge nevarnosti, je, kot je pravno pravilno odločilo že pritožbeno sodišče, načelna pravna norma, ki je ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožeča stranka, ki meni, da ta določba nalaga državi (in njenim organom), da mora ustvariti take pogoje za varnost prometa, da bodo izključene prometne nezgode in druge nevarnosti, do katerih lahko v prometu pride. Tudi presoja določbe 60. člena Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88) s strani pritožbenega sodišča je pravno pravilna, nasprotno revizijsko stališče pa nesprejemljivo. Na podlagi navedene določbe pravilnika mora biti zemljišče oziroma objekt ob cesti z najmanj srednje gostim prometom ustrezno ograjen, vendar le, če gre za zemljišče oziroma objekt, na katerem se zbirajo ljudje. V pravilniku so kot taka zemljišča oziroma objekti primeroma navedeni športni prostori, prostori za druge prireditve, otroška igrišča, šole in podobno. Prav nobenega dvoma ni, da bencinske črpalke, ki je namenjena voznikom in ne zbiranju (drugih) ljudi, med objekte na katere se nanaša 60. člen pravilnika ni mogoče uvrstiti. Zato nepostavitev take ograje ob bencinski črpalki, ki bi absolutno preprečevala prehod ljudi preko vozišča, ni bila dolžnost nobene od toženih strank, zaradi dejstva, da je potrebno motornim vozilom omogočiti, da s ceste na bencinsko črpalko sploh pridejo) in z nje oddidejo, pa postavitev take ograje, kakršna bi morala biti postavljena po mnenju tožeče stranke, tudi ni bila mogoča. Sicer pa je tožeča stranka pri sklicevanju na določbo 60. člena tudi prezrla, da mora v primerih, kadar so za to izpolnjeni pogoji (za tak primer v obravnavani zadevi ne gre), zaščitno ograjo med cesto in zemljiščem oziroma objektom postaviti in vzdrževati tisti, ki je lastnik oziroma uporabnik zemljišča oziroma objekta ob cesti z najmanj srednje gostim prometom.

Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je pok. N.Š. potem, ko je izstopila iz avtobusa, ki je res ustavil na kraju kjer ustavljanje zaradi izstopa potnikov ni dovoljeno, odšla do odprtine v ograji ob cesti, se napotila proti enako široki odprtini v ograji, ki je na drugi strani ceste, pri tem pa jo je v bližini odprtine, ki je na nasprotni strani vozišča in ne na tisti, na kateri je izstopila iz avtobusa, zadelo motorno vozilo, ki je pripeljalo iz nasprotne strani kot avtobus, iz katerega je izstopila. Revizijsko sodišče se strinja z revizijskimi trditvami, da predstavlja ravnanje voznika avtobusa hudo kršitev cestnoprometnih predpisov, ki bi v določenih okoliščinah in ob drugačnem razvoju dogodkov lahko pripeljala tudi do odškodninske odgovornosti, vendar pa glede na potek dogodkov, kot je bil ugotovljen (in med postopkom tudi zatrjevan s strani tožeče stranke) v obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Med postopkom ni bilo zatrjevano (in tudi ne ugotovljeno), da pok. N.Š. v prometni situaciji, kakršna je nastala potem, ko je na sicer nedovoljenem mestu izstopila iz avtobusa, ne bi bila sposobna takega nadaljnjega ravnanja, kakršnega je mogoče pričakovati od normalno skrbnega in sposobnega človeka, ki se znajde v takšni prometni situaciji. Ravno tako ni bilo s strani tožeče stranke zatrjevano (in v postopku tudi ne ugotovljeno), da je bila prometna in časovna dinamika dogajanja po njenem izstopu iz avtobusa taka, da je pokojni N.Š. onemogočila ali otežkočila tako ravnanje in obnašanje, ki ga je mogoče pričakovati od povprečno previdnega in skrbnega odraslega človeka. Pravilna je presoja pritožbenega sodišča, da samo dejstvo izstopa potnika na nedovoljenem mestu še ne zadošča za zaključek, da obstoji vzročna zveza med tem dejstvom in škodo, ki jo utrpi potnik v kasnejšem teku dogodkov. To velja zlasti v primerih kot je obravnavani, ko do nastanka škode sploh ni prišlo takoj ob izstopu in na mestu izstopa, potnik, ki se je po izstopu iz avtobusa odločil za prečkanje vozišča, ki je sicer namenjeno le za promet motornih vozil, pa je odrasla, normalne presoje pretečih nevarnosti sposobna oseba. Za obstoj vzročne zveze med izstopom iz avtobusa in nastankom škode morajo v takih primerih obstajati še druge okoliščine, ki pa v obravnavani pravdni zadevi sploh niso bile zatrjevane. Zaradi neobstoja vzročne zveze je bil zato tožbeni zahtevek tudi proti prevozniškemu podjetju in njegovi zavarovalnici pravno pravilno zavrnjen.

Revizija se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da se tožbeni zahtevek proti petotoženi stranki obravnava ločeno. Sklep o ločenem obravnavanju enega od tožbenih zahtevkov, ki so bili uveljavljeni proti več toženim strankam z isto tožbo, je sklep procesnega vodstva po 3. odstavku 313. člena ZPP. Sklepi procesnega vodstva pa niso sklepi, s katerimi se postopek konča. O tožbenem zahtevku, ki je naperjen proti petotoženi stranki, sploh še ni bilo odločeno. Postopek se bo začel oziroma nadaljeval, pa čeprav ne skupaj z že razsojeno zadevo. Zoper takšen sklep zato revizija ni dovoljena (400. člen ZPP).

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).