Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 1972 dalje lastnik zemljišča v skupni izmeri 57 arov, je glede na neizpolnjen pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 ha, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil niti ni mogel biti zavarovanec po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Zato ni izpolnjen dejanski stan po 164. členu ZPIZ/83, da bi se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštelo vtoževano obdobje dela na kmetiji, ki je bila v lastni njegove matere.

Tožnik je bil prejemnik sorazmernega dela starostne pokojnine in torej ob vložitvi zahteve ni bil zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Tako tožnik ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: 10305-300/2020 z dne 20. 10. 2020 in št. zadeve: 10305-300/2020 z dne 8. 6. 2020 in se mu prizna čas prebit v starostnem zavarovanju kmetov v pokojninsko oziroma zavarovalno dobo za čas od 20. 6. 1969 do 15. 4. 1970, od 5. 5. 1970 do 17. 5. 1970 ter od 28. 8. 1970 do 29. 5. 1972, čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot prevzemnik posestva v pokojninsko oziroma zavarovalno dobo za čas od 20. 6. 1969 do 15. 4. 1970, od 5. 5. 1970 do 17. 5. 1970 ter od 28. 8. 1970 do 29. 5. 1972. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da so vsi viški, ki so jih pridelali doma na posestvu, šli za prehrambeno in proizvodnjo oskrbo mest in tovarn. Priznano tudi ni delo na državnih kmetijskih posestvih v času sezon pri spravilu pridelkov, saj niso bili prijavljeni in ne zavarovani. Poudarja, da je imel status kmeta in vztraja pri dosedanjih navedbah. Ne zdi se mu sporno, da v vtoževanem obdobju ni bil zavezanec za davek od osebnega dohodka iz dejavnosti, in da je bil zavarovan po materi, saj je bil mladoleten. Ne strinja se s pravno ureditvijo glede priznavanja delovne dobe kmetom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 20. 10. 2020, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 8. 6. 2020. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje časa prebitega v starostnem zavarovanju kmetov od 1. 1. 1972 do 29. 5. 1972, prav tako pa je zavrnil tožnikovo zahtevo za vštevanje v pokojninsko dobo čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot prevzemniku posestva od 1. 1. 1972 do 29. 5. 1972. V tej zadevi je sporno priznanje časa prebitega v starostnem zavarovanju kmetov oziroma vštevanje tega obdobja v pokojninsko dobo kot prevzemniku kmečkega gospodarstva.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbi 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), kjer je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja med drugim obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Določba odkazuje na uporabo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/83). Po 164. členu ZPIZ/83 se je v pokojninsko dobo zavarovanca starostnega zavarovanja kmetov kot zavarovalna doba štel čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (Ur. l. SRS, št. 13/72 s spremembami, v nadaljevanju ZSZK), za katerega so bili plačani prispevki oziroma so bili prispevki zmanjšani ali oproščeni v skladu s predpisi, veljavnimi do 31. 12. 1983. V starostno zavarovanje kmetov, ki je temeljilo na lastništvu kmetij ter načelih ena kmetija, en prispevek, ena pokojnina, so bile glede na 17. člen ZSZK vključene osebe, ki so opravljale kmetijsko dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic. Štelo se je, da so osebe opravljale kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, če so se kot lastniki, solastniki, zakupniki ali uživalci kmetijskega zemljišča ukvarjali s kakršnokoli kmetijsko dejavnostjo in bili zavezanci za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti.

7. Navedeno pomeni, da se čas prebit v starostnem zavarovanju kmetov v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva kmetu, ki se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim ali glavnim poklicem, če je zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti in če so plačani vsi prispevki iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.

8. Sodna praksa je zavzela stališče, da zavarovanec kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic lahko opravlja le pod pogojem, da kmetijsko zemljišče, katerega lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec je in na katerem to kmetijsko dejavnost opravlja, veliko najmanj 1 ha. Najmanj takšna velikost kmetije oziroma kmetijskega zemljišča namreč lahko zagotavlja zadostna sredstva za preživetje in hkrati pokojnine za starost. 9. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 1972 dalje lastnik zemljišča v skupni izmeri 57 arov, kar izhaja tudi iz kupne pogodbe z dne 27. 11. 1971, je glede na neizpolnjen pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 ha, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil niti ni mogel biti zavarovanec po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izpolnjen dejanski stan po 164. členu ZPIZ/83, da bi se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštelo vtoževano obdobje dela na kmetiji, ki je bila v lastni njegove matere. Kot je že navedeno je bil za starostno pokojnino zavarovan le kmet, ki je bil lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetije in je bil hkrati zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. To pa je bila v konkretnem primeru tožnikova mati A. A. in ne tožnik. Tako, da ne le pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 ha, ni izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da bi bil tožnik zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti.

10. Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 165. člena ZPIZ/83, ki izrecno določa, da se zavarovancu iz 10. in 11. člena zakona (združenemu ali drugemu kmetu) – prevzemniku kmečkega gospodarstva največ od 1. 1. 1972 kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo všteva čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Po tej določbi se osebam, zavarovanim na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba čas od 1. 1. 1972 do 31. 3. 1983 lahko prizna le, če jim je bilo opravljanje kmetijske dejavnosti edini ali glavni poklic in imajo hkrati status prevzemnika kmečkega gospodarstva.

11. Pokojninsko dobo je mogoče priznati, kadar so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji, med katere sodi tudi lastništvo kmetijske obdelovalne površine na podlagi prevzema. Po 165. členu ZPIZ/83 se za prevzemnika kmečkega gospodarstva šteje oseba, ki je postala lastnik na podlagi dedovanja, darilne pogodbe ali kako drugače in ima to lastnost tudi v času uveljavljanja pokojninske dobe. Lastnost prevzemnika kmečkega gospodarstva mora torej biti izpolnjena v času vložitve zahteve, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik prejemnik sorazmernega dela starostne pokojnine in da torej ob vložitvi zahteve ni bil zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Tako tožnik ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83. Prav dejstvo, da v času vložitve zahteve tožnik ni bil zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, je ključnega pomena za pritožbeno rešitev zadeve. Zmotno je stališče tožnika, da zgolj delo na kmetiji že zadostuje za priznanje tega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijana upravna akta za pravilna in zakonita in na podlagi 81. člena ZDSS-1 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.